Korint – »gospodar dveh pristanišč«

ČE POGLEDATE na zemljevid Grčije, lahko opazite, da glavni del države sestavljata polotok in nekakšen velik otok na jugu. Stikata se v ozkem pasu kopnega, ki na najožjem delu meri približno šest kilometrov. Ta pas se imenuje Korintska ožina, povezuje pa glavni del države na severu s peloponeškim polotokom na jugu.

Ta ožina je pomembna tudi drugače. Imenujejo jo medmorski most, saj jo na vzhodni strani oblivata Saronski zaliv, ki se odpira v Egejsko morje in vzhodni del Sredozemskega morja, na zahodni strani pa Korintski zaliv, iz katerega se pride v Jonsko morje, Jadransko morje in v zahodni del Sredozemskega morja. Sredi te ožine leži staroveški Korint, mesto, ki je bilo pomemben postanek na misijonarskih potovanjih apostola Pavla in v takratnem svetu znano po blaginji, razkošju in razvratnem življenju.

Mesto s strateško ugodno lego

Staroveški Korint je ležal blizu zahodnega roba tega pomembnega pasu kopnega. Oskrbovali sta ga dve pristaniški mesti, eno na vsaki strani ožine – Lehajon na zahodu in Kenhreje na vzhodu. Zato je grški geograf Strabo opisal Korint kot »gospodarja dveh pristanišč«. Njegova strateško ugodna lega je privedla do tega, da si je pridobil nadzor nad križiščem  mednarodnih poti, obvladoval je tako trgovanje po kopnem v smeri sever–jug kot trgovanje po morju v smeri vzhod–zahod.

Od davnine so tja prihajale otovorjene ladje z vzhoda (Male Azije, Sirije, Fenicije in Egipta) in z zahoda (Italije in Španije). V enem od pristanišč so raztovorili blago in ga po kopnem prepeljali nekaj kilometrov daleč na drugo stran ožine. Tam so ga naložili na druga plovila in nadaljevali pot. Manjša plovila so čez ožino vlekli po progi, imenovani diolkos. (Glej okvir na strani 27.)

Zakaj so pomorščaki raje ubrali to pot po kopnem, ne pa po morju? Ker jih je ta pot obvarovala nevarnosti, ki bi prežale nanje med 320 kilometrov dolgo plovbo okoli viharnih rtov južnega dela Peloponeza. Zlasti so se ogibali rta Malea, za katerega se je govorilo: »Mimo rta Malea pluješ in nikoli več domov ne pripluješ.«

Kenhreje – odkrivanje potopljenega pristanišča

Pristanišče v Kenhrejah, ki so bile kakšnih 11 kilometrov vzhodno od Korinta, je bilo končna postaja azijskih pomorskih poti. Danes je napol potopljeno zaradi rušilnih potresov, ki so prizadeli to področje proti koncu četrtega stoletja n. št. Strabo je opisal Kenhreje kot živahno in premožno pristaniško mesto, rimski filozof Lucij Apulej pa je mesto imenoval »pristanišče, varno zavetje za ladje, in [. . .] zelo obljudeno«.

V rimskih časih se je pristanišče kakor podkev iztezalo v morje. Na vsaki strani je imelo po en pomol in med njima se je odpiral 150 do 200 metrov širok vhod v pristan. Vanj so lahko priplule ladje, dolge do 40 metrov. Izkopavanja na njegovi jugozahodni strani so razkrila tempelj, za katerega menijo, da je bil posvečen boginji Izidi. Kompleks zgradb na nasprotni strani pristanišča pa je bil najverjetneje svetišče boginje Afrodite. Ti dve boginji sta veljali za zavetnici mornarjev.

Tamkajšnji pomorski promet je morda imel vlogo pri tem, da je apostol Pavel delal v Korintu kot izdelovalec šotorov. (Apostolska dela 18:1–3) Knjiga In the Steps of St. Paul (Po stopinjah  sv. Pavla) opaža: »Ko se je bližala zima, so korintski izdelovalci šotorov, ki so izdelovali tudi jadra, imeli skoraj več dela, kot so ga zmogli opraviti. Medtem ko je bilo morje zaprto za plovbo, sta bili obe pristanišči polni ladij, ki so tam prezimovale in nestrpno čakale na popravila in nove zaloge. Tačas so oskrbovalci ladij v Lehajonu in Kenhrejah gotovo imeli delo malodane za vsakogar, ki je znal šivati kose jadrovine.«

Nekako leta 52 n. št. je Pavel po več kot 18 mesecih bivanja v Korintu odplul iz Kenhrej v Efez. (Apostolska dela 18:18, 19) V naslednjih štirih letih je bila v Kenhrejah ustanovljena krščanska občina. Biblija nam pove, da je Pavel prosil kristjane v Rimu, naj pomagajo Fojbi, kristjanki iz »občine v Kenhrejah«. (Rimljanom 16:1, 2)

Ljudje, ki danes obiščejo kenhrejski zaliv, plavajo v kristalno čisti vodi nad ostanki potopljenega pristanišča. Večina od njih se niti najmanj ne zaveda, da je tukaj pred stoletji mrgolelo od trgovcev in krščanskih oznanjevalcev. Enako bi lahko rekli za Lehajon, drugo korintsko pristanišče, ki leži na zahodni obali ožine.

Lehajon – vrata na zahod

Lehajonska cesta je bilo ime tlakovane ulice, ki je tekla neposredno od agore oziroma trga v Korintu do pristanišča Lehajona, ki je bil dva kilometra proti zahodu. Pristanišče so zgradili tako, da so poglobili del obale in na obrežje naložili material, zato da bi zasidrane ladje zaščitili pred silovitimi vetrovi, ki so pihali iz zaliva. Nekoč je bilo to eno največjih pristanišč v Sredozemlju. Arheologi so odkopali ostanke kipa Pozejdona, ki je služil kot svetilnik.

Vzdolž Lehajonske ceste, ki jo je varovalo dvojno obzidje, so bili pločniki, državne zgradbe, templji in stebrišča s trgovinami. Tukaj je Pavel gotovo srečeval zaposlene nakupovalce, brezdelne opravljivce, lastnike trgovin, sužnje, poslovneže in druge – pravšnje ljudi, s katerimi se je lahko pogovarjal o dobri novici.

Lehajon ni bilo samo trgovsko pristanišče, ampak tudi pomembno pomorsko oporišče. Nekateri pravijo, da je prav v lehajonski ladjedelnici korintski ladjedelničar Amejnokles približno leta 700 pr. n. št. skonstruiral troveslačo, eno najbolj učinkovitih bojnih ladij v starem veku. Atenčani so izkoristili prednosti te ladje, ko so leta 480 pr. n. št. v bitki pri  Salamini izbojevali odločilno zmago nad perzijsko mornarico.

Nekdaj živahno pristanišče ni danes nič drugega kot »nekaj temnih lagun, v katerih raste trstičje«. Nič ne namiguje na to, da je bilo tukaj pred stoletji eno največjih sredozemskih pristanišč.

Življenje v Korintu, polno izzivov za kristjane

Skozi pristanišči so v Korint poleg blaga prihajali tudi vplivi, ki so puščali močan pečat na prebivalcih. Dejstvo je, da sta pristanišči bili magnet za trgovino in bogastvo. Korint si je nakopičil premoženje s pobiranjem visokih luških pristojbin in pristojbin za prevažanje tovora in ladij čez ožino po diolkosu. Mesto je prav tako obdavčilo kopenski promet. Dajatve na blago, prodano na mestnih tržnicah, in dajatve na uporabo pristanišč so tako napolnile državno blagajno, da je bilo proti koncu sedmega stoletja pr. n. št. mogoče odpraviti davek na prebivalca.

Dodaten vir zaslužka so predstavljali trgovci, ki so prihajali v Korint. Mnogi od njih so se predajali razkošnim in razvratnim zabavam. V Korint so drli tudi mornarji in ga bogatili. Strabo je pripomnil, da so z lahkoto zapravljali denar. Meščani so ponujali številne storitve, med drugim tudi popravilo ladij.

V Pavlovih dneh je imelo mesto menda okoli 400.000 prebivalcev, več so jih imela samo naslednja mesta: Rim, Aleksandrija in sirska Antiohija. V Korintu so živeli Grki, Rimljani, Sirci, Egipčani in Judje. Skozi pristanišči so nenehno prihajali popotniki, obiskovalci športnih iger, umetniki, filozofi, podjetniki in drugi. Ti obiskovalci so opravljali daritve v templjih in žrtvovali bogovom. Po zaslugi vsega tega je postal Korint živahna, cvetoča metropola – toda cena za to ni bila majhna.

V knjigi In the Steps of St. Paul piše: »Korint, ki je bil ugnezden med dve [. . .] pristanišči, je dobil svetovljanski značaj, obarvan s pregrehami tujih narodov, ki so imeli svoje ladje zasidrane v tamkajšnjih pristaniščih.« To mesto je bilo talilni lonec, v katerem so se srečevale in stapljale pomanjkljivosti in pregrehe Vzhoda in Zahoda. Zaradi tega sta za Korint postali značilni moralna propalost in nesramno razkošje – bil je najbolj nemoralno in razvratno mesto v stari Grčiji. Izraz »živeti po korintsko« je takrat bil sinonim za izprijeno in nemoralno življenje.

Takšno ozračje, prepredeno s pridobitništvom in nemoralo, je ogrožalo duhovnost kristjanov. Jezusove sledilce v Korintu je bilo treba opomniti, naj ostanejo na dobrem glasu pri Bogu. Temu ustrezno je Pavel v svojih pismih Korinčanom strogo obsodil pohlep, izsiljevanje in moralno nečistost. Človek si ne more kaj, da ne bi, ko bere ti navdihnjeni pismi, zaznal nizkotnega vpliva, proti kateremu so se Korinčani morali bojevati. (1. Korinčanom 5:9, 10; 6:9–11, 18; 2. Korinčanom 7:1)

Toda mednarodni značaj Korinta je imel svoje prednosti. V mesto so nenehno pritekale nove zamisli. Tukajšnji prebivalci so bili bolj odprti za drugačne poglede kot ljudje v drugih mestih, ki jih je obiskal Pavel. »V tem staroveškem pristaniškem mestu,« pravi neki biblijski komentator, »sta se srečevala Vzhod in Zahod, tako da so bili njegovi prebivalci izpostavljeni vsem mogočim novim zamislim, filozofijam in religijam, ki jih je lahko ponudil svet.« Zaradi tega so bili strpni do drugih religij, kar je Pavlu očitno olajšalo oznanjevanje v tem mestu.

Korintski pristanišči – Kenhreje in Lehajon – sta prispevali k blaginji in slovesu mesta. Prav zaradi teh pristanišč pa je bilo življenje v Korintu polno izzivov za kristjane. V današnjem svetu je podobno. Kvarni vplivi, kot sta pridobitništvo in nemorala, ogrožajo duhovnost bogaboječih posameznikov. Zato je tudi za nas dobro, da si vzamemo k srcu navdihnjene besede, s katerimi je Pavel opominjal kristjane v Korintu.

[Okvir/slika na strani 27]

DIOLKOS – »PLOVBA« PO SUHEM

Ko so se načrti za izgradnjo prekopa izjalovili, je korintski vladar Periander proti koncu sedmega stoletja pr. n. št. dal zgraditi domiselno sredstvo za tovorjenje blaga čez ožino. * Imenovalo se je diolkos, kar pomeni »vleči čez«. To je bila s kamni tlakovana proga, ki je imela globoke žlebe, v katerih so bile nameščene lesene tračnice, premazane z mastjo. Z ladij, ki so bile zasidrane v pristanišču, so raztovorili blago in ga naložili na vagone. Sužnji pa so vagone odvlekli z enega konca proge na drugega. Čez ožino so po diolkosu vlekli tudi manjše ladje, včasih s tovorom vred.

[Podčrtna opomba]

[Zemljevid na strani 25]

(Lega besedila – glej publikacijo)

GRČIJA

Korintski zaliv

Lehajon

Staroveški Korint

Kenhreje

Korintska ožina

Saronski zaliv

Peloponez

JONSKO MORJE

Rt Malea

EGEJSKO MORJE

[Slika na strani 25]

Tovorne ladje plujejo skozi današnji Korintski prekop.

[Slika na strani 26]

Pristanišče Lehajon

[Slika na strani 26]

Pristanišče Kenhreje

[Navedba vira slike na strani 25]

Todd Bolen/Bible Places.com