Prizadevno iskanje
Pismo iz Irske
Prizadevno iskanje
BIL je, kot pravijo tukaj, še en dan milega vremena. Vztrajno pršenje je puščalo kapljice na vetrobranskem steklu in mi zameglilo pogled na pokrajino, ki me je obdajala. Po približno 15 kilometrih vožnje sem dospel na hrib, s katerega se vidi Westport, majhno obalno mesto na zahodu Irske. Naposled je sonce pregnalo meglico in razkrilo na ducate otočkov, raztresenih po zalivu kakor čudoviti smaragdi po modrem žametu. Malo jih je naseljenih, vendar okoliški kmetje s čolni vozijo svojo živino tja na pašo.
Ob obali se proti zahodu vije vrsta hribov. Odeti v praprot, šotni mah in resje so v popoldanskem soncu videti kot zloščen baker. Croagh Patrick, stožčasti hrib, ki je v teh krajih znan kot Reek, kraljuje na obzorju. Svojo pot sem nadaljeval naprej po natrpanih in ozkih ulicah Westporta, mimo Reeka in dalje na področje, ki ga Jehovove priče redko obiščejo.
Moški, ki sem se ga namenil obiskati, ni vedel, da prihajam. Dobil sem pismo, v katerem je pisalo, da se je nedavno preselil semkaj in da želi s Pričami nadaljevati svoje razgovore o Bibliji. Spraševal sem se: »Koliko je star? Je samski ali poročen? Kaj ga zanima?« S pogledom sem ošvrknil torbo in v mislih preveril, ali imam v njej Biblijo in različne biblijske publikacije. Razmišljal sem, kaj bi mu lahko rekel, da bi razvnel njegovo zanimanje za sporočilo o Kraljestvu.
Reek je bil sedaj za mano. Kamnite ograje, mnoge so zgradili med veliko lakoto v 19. stoletju, so obrobljale prazna polja, tako da je bila pokrajina vse do morja videti kakor odeja iz krpic. Nad mano je lahkotno jadral osamljeni galeb. Skrivljeni in sključeni kakor starci so na obzorju stali skupaj glogi in črni trni, obrnjeni s svojimi hrbti proti vetru.
Na tem podeželskem področju ni hišnih številk ne imen ulic. Naslov človeka, ki sem ga iskal, je bil sestavljen iz imena hiše in imena področja, ki mu rečejo townland. * Tako je bil moj prvi cilj, da najdem nekoga, ki zagotovo ve, kje vsi živijo – to je pismonoša. Pol ure pozneje sem našel pošto, ki je bila v preurejeni sobi ene izmed vrstnih hiš. Na vratih je bil napis »Zaprto«. To me ni ustavilo, zato sem odšel povprašat v tamkajšnjo trgovino in tam so me napotili v okolico kraja.
Potem ko sem prevozil še kakšnih osem kilometrov, sem našel orientacijsko znamenje, ki sem ga iskal – oster ovinek v desno z ozkim kolovozom na levi. Potrkal sem na vrata bližnje hiše. Odprla mi je starejša gospa in mi ponosno povedala, da tukaj živi že celo življenje, toda na svojo žalost je morala priznati, da ne ve, kje bi lahko stanoval ta moški, ki ga iščem. Dejala je, da bo še koga povprašala po telefonu, in me povabila noter.
Medtem ko je govorila, me je nenehno pogledovala, nedvomno se je spraševala, kdo sem in kaj hočem. Opazil sem majhen kipec device Marije pri vratih in veliko sliko Kristusa na steni. Na mizi v kuhinji je ležal rožni venec. Da bi jo pomiril, sem ji preprosto povedal: »Zanj imam pomembno sporočilo od prijateljev.«
Pridružil se nama je njen mož in mi pričel razlagati preteklost tega področja. Gospa je medtem končala pogovor, vendar ni uspela nič izvedeti, zato je vztrajala, naj počakam, dokler ne telefonira še drugim. Zdelo se je, da ni še nihče slišal ne za tega človeka ne za njegovo hišo. Pogledal sem na uro. Bilo je že pozno. Ugotovil sem, da bom moral znova poskusiti kdaj drugič. Zahvalil sem se jima za njuno pomoč, odšel v avtomobil in se odpravil na dolgo pot domov.
Vrnil sem se naslednji teden. Tokrat sem našel pismonoša in dobil jasne napotke. Petnajst minut pozneje sem našel križišče, ki mi ga je opisal. Zavil sem levo in se po kolovozu večkrat peljal gor in dol ter iskal naslednje orientacijsko znamenje, neki stari kamniti most. Nisem ga našel. Naposled pa sem naletel na zadnje orientacijsko znamenje in tam na vrhu hriba je bila hiša, za katero sem porabil toliko časa in truda, da sem jo našel.
Za trenutek sem razmislil, kako bi lahko predstavil dobro novico. Neki starejši moški je odprl vrata. »Žal mi je,« je dejal, »toda hiša, ki jo iščete, je tam.« Pokazal je na hišo, ki so jo zakrivala drevesa. Poln pričakovanja sem odšel dol do hiše in potrkal na vrata. Medtem ko sem čakal, se mi je pogled ustavil na Atlantskem oceanu, ki je bil oddaljen samo nekaj sto metrov. Veter je postajal močnejši in valovi so se penili, ko so butali ob več kilometrov dolgo neokrnjeno obalo. Daleč naokoli ni bilo nikogar videti, pa tudi doma ni bil nihče.
Tam sem se moral oglasiti še dvakrat, preden sem našel doma mladega moškega. »To je prava hiša,« je dejal, »toda prejšnji najemnik, moški, ki ga iščete, se je izselil in ne vem, kam je šel.« Pojasnil sem mu, zakaj sem prišel, in ugotovil, da ta mladi moški ni še nikoli prej govoril z Jehovovimi pričami. Bil je žrtev ropa in se je spraševal, zakaj Bog dopušča, da se dogajajo takšne in drugačne krivice. Z veseljem je sprejel najnovejši izdaji revij Stražni stolp in Prebudite se!, ki sta govorili prav o tej temi.
Sveto pismo nam naroča, da moramo prizadevno iskati ovcam podobne posameznike. Žal nisem našel človeka, ki sem ga iskal. Vendar vseeno mislim, da moj trud ni bil zaman. Na Irskem si mnogi želijo prisluhniti sporočilu o Kraljestvu in z Jehovovim blagoslovom bo majhno seme resnice, ki je bilo posejano v tega mladega moža, nekega dne morda obrodilo sad.
[Podčrtna opomba]
^ odst. 7 Na Irskem je townland zemljiška geografska enota, ki so jo vpeljali v 11. stoletju. Te enote se med seboj razlikujejo po velikosti in nekatere morda obsegajo več sto bivališč. Imena teh enot uporablja irska pošta.