Celo v mrtvem jeziku je Biblija živa

V PRETEKLIH nekaj stoletjih je izginila vsaj polovica svetovnih jezikov. Jezik izumre, ko nima več svojih naravnih govorcev. V tem smislu je latinščina običajno definirana kot »mrtev jezik«, čeprav jo ljudje preučujejo v velikem obsegu in je še vedno uradni jezik Vatikana.

Latinščina je tudi jezik, v katerem so nastali prvi in najpomembnejši biblijski prevodi. Ali so lahko takšni prevodi v polpozabljenem jeziku danes še »živi« in vplivajo na današnje biblijske bralce? Presenetljiva preteklost takšnih prevodov nam pomaga odgovoriti na to vprašanje.

Najstarejši latinski prevodi

Latinščina je bila prvi jezik Rima. Toda Pavel je krščanski skupnosti v tem mestu pisal v grščini. * To za tamkajšnje ljudi ni bila težava, saj so običajno govorili oba jezika. Ker je veliko rimskih prebivalcev prihajalo z grško govorečega Vzhoda, so za mesto rekli, da postaja grško. V rimskem imperiju se je jezikovno stanje razlikovalo od področja do področja, toda ko je rasel imperij, se je večala tudi pomembnost latinščine. Zato so Sveto pismo prevedli iz grščine v latinščino. Kot kaže, se je prevajanje pričelo v drugem stoletju n. št. v Severni Afriki.

Številna besedila, ki so tako nastala, so znana kot Vetus Latina oziroma Starolatinski prevodi. Do današnjih dni se ni ohranil noben staroveški rokopis, ki bi vseboval celoten latinski prevod Svetega pisma. Odlomki, ki so se ohranili, in odlomki, ki jih citirajo staroveški pisci, nakazujejo, da Vetus Latina ni bila ena sama knjiga. Bolj verjetno je, da je nastala tako, da je spise ločeno prevajalo več prevajalcev v različnem obdobju in prostoru. Zato je, točneje rečeno, to zbirka prevodov iz grščine.

Prevajanje Svetega pisma v latinščino na lastno pobudo je ustvarilo nekaj zmešnjave. Ob koncu četrtega stoletja n. št. je bil katoliški teolog Avguštin prepričan, da se je vsak posameznik, ko mu je »prišel pod roke kak grški kodeks, [. . .] brž lotil prevajanja [v latinščino], če je menil, da nekoliko pozna oba jezika«. Avguštin in drugi so menili, da je v obtoku preveč prevodov in so dvomili o njihovi točnosti.

Hieronimov prevod

Človek, ki je skušal narediti konec tej zmešnjavi zaradi različnih prevodov, je bil Hieronim, ki je leta 382 n. št. postal tajnik rimskega škofa Damaza. Škof je Hieronima prosil, naj revidira latinski prevod evangelijev, in Hieronim je to storil že v nekaj letih. Nato je pričel revidirati latinske prevode drugih biblijskih knjig.

Hieronimov prevod, ki so mu pozneje rekli Vulgata, je temeljil na različnih virih. Psalme je prevedel po Septuaginti, grškem prevodu Hebrejskih spisov, ki so ga dokončali  v drugem stoletju pr. n. št. Evangelije je revidiral, dobršen del Hebrejskih spisov pa je prevedel neposredno iz hebrejščine. Ostale dele Svetega pisma so verjetno revidirali drugi. Tudi odlomki iz Vetus Latine so bili nazadnje sprejeti v Hieronimovo Vulgato.

Na Hieronimov prevod se sprva niso odzvali z naklonjenostjo. Celo Avguštin ga je kritiziral. Toda počasi se je uveljavil kot standard za Biblijo v eni knjigi. V osmem in devetem stoletju so se učenjaki, kot sta bila Alkuin in Teodulf, lotili popravljanja pomenskih in jezikovnih napak, ki so se priplazile v Hieronimov prevod zaradi pogostega prepisovanja. Drugi so besedilo razdelili na poglavja, tako da je bilo lažje poiskati biblijske stavke. Ko so iznašli tisk s premičnimi črkami, je bil Hieronimov prevod prva Biblija, ki so jo natisnili.

Na Tridentinskem koncilu leta 1546 je Katoliška cerkev Hieronimov prevod prvič poimenovala Vulgata. Koncil je to Biblijo razglasil za »avtentično« in s tem za temeljno besedilo katoliške vere. Obenem pa je odredil še revizijo. To delo naj bi nadzirale posebne komisije, toda zaradi neučakanosti in očitno tudi zaradi prevelikega zaupanja v svoje sposobnosti se je papež Sikst V. odločil, da bo sam dokončal delo. Ravno ko se je leta 1590 pričelo tiskanje  njegove revidirane izdaje, je umrl. Kardinali so delo, za katero so menili, da je polno napak, takoj zavrnili in umaknili.

Leta 1592 so pod papežem Klemenom VIII. objavili novo verzijo in ta je nazadnje postala znana kot siksto-klementinska izdaja. Bila je kar precej časa uradni prevod Katoliške cerkve. Siksto-klementinska Vulgata je bila tudi podlaga za katoliške prevode Svetega pisma v domače jezike, na primer za Wolfovo Biblijo, slovenski prevod iz leta 1859, ki ga je pripravil Jurij Volc s sodelavci.

Sodobna Biblija v latinščini

Z besedilno kritiko se je v 20. stoletju jasno pokazalo, da Vulgata, podobno kot drugi prevodi, potrebuje revizijo. S tem namenom je Katoliška cerkev leta 1965 ustanovila komisijo za novo Vulgato in ji dala nalogo, naj revidira latinski prevod na temelju sodobnih spoznanj. Nov prevod naj bi se uporabljal pri katoliškem bogoslužju v latinščini.

Prvi del novega prevoda se je pojavil leta 1969, papež Janez Pavel II. pa je leta 1979 potrdil Novo Vulgato. Prva izdaja je vsebovala Božje ime, Iahveh, v številnih vrsticah, med drugim tudi v 2. Mojzesovi 3:15 in 6:3. V drugi uradni izdaji, objavljeni leta 1986, pa so to, kot je dejal eden izmed članov komisije, »obžalovali [. . .] [in] Dominus [‚Gospod‘] vrnili na mesto, kjer je bil prej Iahveh«.

Ravno tako kot je bila stoletja prej kritike deležna Vulgata, je je bila sedaj deležna tudi Nova Vulgata, celo s strani katoliških učenjakov. Čeprav so jo na začetku predstavili kot prevod z močnim ekumenskim pridihom,  so mnogi menili, da ovira medverski dialog, še posebej ker je bila predlagana kot standard za prevajanje v sodobne jezike. V Nemčiji je bila jabolko spora med protestanti in katoličani v povezavi z revizijo prevoda, ki bi bila sprejemljiva obojim. Protestantje so obtoževali katoličane, da vztrajajo, da se mora ta novi prevod prilagajati Novi Vulgati.

Čeprav se latinščina danes na splošno ne govori, pa ima Biblija v latinščini neposreden in posreden vpliv na milijone bralcev. V mnogih jezikih je oblikovala versko izrazje. Božja Beseda pa ima ne glede na jezik, v katerem je natisnjena, še naprej močan vpliv in spreminja življenja milijonom ljudem, ki poslušno stremijo za tem, da bi ravnali v skladu z njenimi dragocenimi nauki. (Hebrejcem 4:12)

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 23]

Papež Janez Pavel II. je potrdil Novo Vulgato. Prva izdaja je vsebovala Božje ime Iahveh.

[Okvir na strani 21]

PREVEDKI, KI SO SE ZAPISALI V ZGODOVINO

Vetus Latina, ki je bila prevedena iz grščine, je vsebovala mnogo prevedkov, ki so se zapisali v zgodovino. Eden teh je prevod grške besede diathéke, ki pomeni »zaveza« in je bila prevedena kot testamentum oziroma »testament«. (2. Korinčanom 3:14) Zaradi tega prevoda nekateri ljudje Hebrejske spise še danes imenujejo Stari testament, Grške spise pa Novi testament.

[Okvir na strani 23]

NAVODILO, KI JE PREDMET RAZPRAV

Po štirih letih dela je vatikanska Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov leta 2001 objavila Liturgiam authenticam (Avtentična liturgija). To navodilo so mnogi katoliški učenjaki ostro kritizirali.

Glede na to navodilo bi morali Novo Vulgato, ker je uradna cerkvena izdaja, uporabljati kot vzorec za vse prevode, četudi se razlikuje od tega, kar se pojavlja v starodavnih izvirnikih. Za katoliško hierarhijo je Biblija lahko sprejemljiva, samo če je bila upoštevana ta smernica. To navodilo pravi, da je v katoliških prevodih treba »ime vsemogočnega Boga, ki je izraženo s hebrejskim tetragramom (JHVH),« prevesti v »domač jezik z besedo, ki pomensko ustreza« besedi Dominus oziroma »Gospod«, kakor najdemo v drugi izdaji Nove Vulgate – čeprav je bilo v prvi izdaji uporabljeno ime »Iahveh«. *

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 22]

Alkuinov prevod Latinske Biblije, 800 N. ŠT.

[Vir slike]

From Paléographìe latine, by F. Steffens (www.archivi.beniculturali.it)

[Sliki na strani 22]

Siksto-Klementinska Vulgata, 1592

[Sliki na strani 23]

2. Mojzesova 3:15, Nova Vulgata, 1979

[Vir slike]

© 2008 Libreria Editrice Vaticana