Ali vse vere vodijo k istemu Bogu?

»Imam svoje prepričanje in ga ne mislim spreminjati. Sicer pa sploh ni pomembno, katere vere si. Saj vse vere vodijo k istemu Bogu.«

ALI ste že kdaj slišali takšno mnenje? Mnogo ljudi meni, da vam bo vsaka religija pomagala najti Boga in razumeti smisel življenja. Podobno razširjeno je tudi mišljenje, da ima vsaka vera nekaj dobrega in nekaj slabega, da nima samo ena vera resnice oziroma da nobena ne more trditi, da je edina prava pot k Bogu.

Takšne zamisli so priljubljene v današnji tako imenovani strpni oziroma pluralistični družbi. Pravzaprav tisti, ki mislijo drugače, pogosto veljajo za ozkogledne, celo polne predsodkov. Kaj pa menite vi? Ali po vašem mnenju vse vere navsezadnje vodijo k istemu Bogu? Ali je pomembno, kateri veri pripada človek?

Ali med njimi dejansko obstajajo razlike?

Glede na neko enciklopedijo je na zemlji trenutno 9900 religij; nekatere od njih najdemo marsikje po svetu in imajo milijone pripadnikov. Ocene kažejo, da kar kakšnih 70 odstotkov človeštva pripada enemu od naslednjih petih glavnih verstev: budizmu, hinduizmu, islamu, judovstvu ali krščanstvu. Če res vse vere vodijo k istemu Bogu, potem bi teh pet verstev gotovo moralo imeti mnogo skupnega v tem, kar učijo, kako predstavljajo Boga in kako pojasnjujejo Božji namen. Kaj kažejo dejstva?

Rimskokatoliški teolog Hans Küng pravi, da imajo ta glavna verstva dejansko skupnih  nekaj temeljnih načel, ki se tičejo medčloveških odnosov. Večina je denimo proti ubijanju, laganju, kraji in krvoskrunstvu ter zapoveduje spoštovanje do staršev kot tudi ljubezen do otrok. Toda v drugih rečeh, posebno v tem, kako predstavljajo Boga, se zelo razlikujejo.

Recimo, hindujci častijo množico bogov, medtem ko budisti menda dvomijo, da ima Bog osebnost. Islam uči, da obstaja en Bog. Tako učijo tudi cerkve, ki trdijo, da so krščanske, toda večina od njih tudi trdi, da je Bog troedin. Celo med temi cerkvami obstaja široka paleta dogem. Marijo, Jezusovo mater, častijo katoličani, protestanti pa ne. Nadzorovanje rojstev je na splošno prepovedano za katoličane, toda ne za večino protestantov. In protestanti se med seboj ne morejo dogovoriti, ali je homoseksualnost pravilna ali napačna.

Ali je logično sklepati, da bi vsa ta verstva, ki zagovarjajo tako raznovrstna verovanja, častila istega Boga? Komajda. Ravno nasprotno, zaradi tega je lahko nastala le zmeda o tem, kdo Bog je in kaj pričakuje od tistih, ki ga častijo.

Ali vere zedinjajo ali razdvajajo?

Če bi vse vere vodile k istemu Bogu, bi gotovo videli, da si vsaka od njih s svojim vplivom zelo prizadeva zediniti človeštvo v miru. Ali dejstva kažejo, da delajo tako? Zgodovina pokaže, da religija ne zedinja človeštva, ampak povzroča razdore in spore. Poglejmo si nekaj zgledov.

Od 11. do 13. stoletja je krščanstvo – to se pravi narodi, ki so trdili, da so krščanski – bojevalo več križarskih vojn z islamskimi silami. V 17. stoletju so v tridesetletni vojni prekrižali meče katoličani in protestanti v Evropi. Leta 1947, takoj po razglasitvi neodvisnosti Indijske podceline od Velike Britanije, so se med sabo bojevali hindujci in muslimani. Tu je še nedavno večletno spopadanje med katoličani in protestanti v Severni Irski. Med judi in muslimani na Bližnjem vzhodu še vedno ni miru. Na vrh seznama pa je treba postaviti drugo svetovno vojno, v kateri so se bojevali pripadniki vseh petih glavnih verstev, zgodilo pa se je tudi, da so bili na nasprotnih straneh celo pripadniki iste vere.

Sklep je jasen. Religije po svetu ne prinašajo miru in enotnosti, niti ne vodijo k istemu Bogu. Ravno nasprotno, razdvajajo človeštvo in ustvarjajo zmedeno sliko o tem, kdo je Bog in kako ga častiti. Zato mora vsakdo, ki želi priti k pravemu Bogu, skrbno izbrati pot, po kateri bo hodil. To je v skladu s tem, k čemur nas spodbuja Biblija, ena najstarejših verskih knjig, ki jih pozna človeštvo.

Izberite si, komu boste služili

Biblija jasno pokaže, da poti, ki vodi k pravemu Bogu, ni mogoče najti brez skrbnega premisleka in premišljene odločitve. Jozue, služabnik Boga Jehova, je starodavnemu izraelskemu narodu rekel: »Izberite  si danes, komu boste služili: ali bogovom, ki so jim služili vaši očetje onostran velereke, ali bogovom Amorejcev, ki prebivate v njih deželi; jaz pa in moja hiša hočemo služiti GOSPODU.« Leta pozneje je prerok Elija rotil ljudstvo, naj se podobno odloči: »Kako dolgo boste omahovali na dve strani? Če je Jehova pravi Bog, pojdite za njim, če pa je to Baal [eden kanaanskih bogov], pojdite za njim.« (Jozue 24:15, 16; 1. kraljev 18:21, NW)

Te in druge biblijske vrstice jasno pokažejo, da so se tisti, ki so želeli služiti pravemu Bogu, morali za to zavestno odločiti. Tako je tudi danes. Če želimo častiti pravega Boga in mu služiti, se moramo tudi mi prav odločiti. Toda kaj nam lahko pomaga, da se glede čaščenja tako odločimo? Kako lahko prepoznamo prave častilce?

Pravi častilci so prepoznavni po svojih sadovih

Jezus Kristus je svojim sledilcem glede pravih in krivih častilcev dejal: »Se mar s trnja obira grozdje ali z osata smokve? Tako tudi vsako dobro drevo daje dober sad, vsako ničvredno drevo pa ničvreden sad. Dobro drevo ne more roditi ničvrednega sadu in ničvredno drevo ne more roditi dobrega sadu. [. . .] Te ljudi boste torej prepoznali po njihovih sadovih.« Potemtakem bodo pravi častilci prepoznavni po svojih sadovih oziroma delih. Kateri so ti sadovi? (Matej 7:16–20)

Kot prvo, pravo čaščenje vernike zedinja v ljubezni. Jezus je svojim učencem pojasnil: »Dajem vam novo zapoved, da ljubite drug drugega. Kakor sem jaz ljubil vas, tako tudi vi ljubite drug drugega. Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« Pravi Kristusovi sledilci morajo drug drugemu izkazovati ljubezen, ki je tako izrazita, da je vsem, ki jih opazujejo, jasno, da gre za prave častilce. (Janez 13:34, 35)

Pravi kristjani si zato ne morejo niti zamisliti, da bi prijeli za orožje in se bojevali drug proti drugemu v vojni. Ali se pripadniki cerkva ravnajo po tem merilu? V drugi svetovni vojni so bile Jehovove priče edina večja verska skupina, ki dosledno in neomajno ni hotela na kakršen koli način podpirati vojne. Dr. Hanns Lilje, nekdanji škof  protestantske cerkve v Hannovru v Nemčiji, je glede Prič zapisal: »Upravičeno lahko trdijo, da so bili edini številčni ugovorniki vesti v tretjem rajhu.« Med to vojno so Priče v mnogih deželah raje prenašali povračilne ukrepe, kot da bi spodbujali k vojni ali jo podpirali.

Katere druge sadove, po katerih so prepoznavni pravi učenci, je Jezus še imel v mislih? Jezus je molitev, ki jo poznamo kot očenaš, začel takole: »Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Naj pride tvoje kraljestvo. Naj se zgodi tvoja volja, kakor v nebesih tako tudi na zemlji.« Jezus je dal prednost posvetitvi Božjega osebnega imena, Jehova. Izrazil je željo, da se po Božjem kraljestvu zgodi Jehovova volja na zemlji. Katera vera je znana po tem, da oznanja ime Jehova in razglaša, da je Božje kraljestvo edino upanje za mir na zemlji? Jehovove priče objavljajo dobro novico o Kraljestvu v 236 deželah in področjih ter razdeljujejo literaturo v več kot 470 jezikih. (Matej 6:9, 10)

Poleg tega Jehovove priče posnemajo Jezusov zgled s tem, da se ne zapletajo v politične in družbene spore. »Niso del sveta, kakor tudi jaz nisem del sveta,« je za svoje učence rekel Jezus. Še več, Priče sprejemajo Biblijo kot Božjo Besedo in so prepričani, da je »vse Pismo [. . .] navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, opominjanje, popravljanje, za vzgajanje v pravičnosti, da bi bil Božji človek povsem primeren, popolnoma usposobljen za vsako dobro delo«. (Janez 17:14, 17; 2. Timoteju 3:16, 17)

Prava vera je drugačna

Vsi ti sadovi – požrtvovalna ljubezen, želja po posvetitvi Jehovovega imena, razglašanje Božjega kraljestva, ločenost od sveta in zaupanje v Biblijo – so značilni za prave častilce. Po teh sadovih se pravi častilci razlikujejo od drugih ver. Neka gospa, ki je uživala v več pogovorih z Jehovovimi pričami, je prišla do naslednjega sklepa: »Poznam mnogo religij in vse so si med seboj podobne. Edino vi ste povsem drugačni od drugih.«

Jasno je, da vse vere ne vodijo k istemu Bogu. Toda obstaja skupina, ki je drugačna od vseh drugih – to so Jehovove priče, ki jih je sedaj po vsem svetu več kot sedem milijonov. Ker zagovarjajo Božjo Besedo, Biblijo, in po njej živijo, so dosegli to, kar ni uspelo nobeni drugi skupini oziroma organizaciji, in sicer, da so ljudje različnih narodnosti, jezikov, etničnega porekla in ras zedinjeni v čaščenju edinega pravega Boga, Jehova. Z veseljem vam bodo pomagali, da boste izvedeli več o pravem Bogu, spoznali, kaj pričakuje od vas, ter uživali mir in varnost, ki ju prinaša čaščenje Boga na način, ki ga on priznava. Mar ni to cilj, ki je vreden truda?

[Slika na strani 14]

Pravoslavni duhovnik blagoslavlja nove čete v Ukrajini leta 2004.

[Vir slike]

GENIA SAVILOV/AFP/Getty Images

[Slika na strani 15]

Jehovove priče povsod pomagajo ljudem spoznati Boga in izvedeti več o njegovem Kraljestvu.

[Navedba vira slike na strani 12]

Stran 12: budistka: © Yan Liao/Alamy; hindujski sveti mož: © imagebroker/Alamy; stran 13: moški pri branju Korana: Mohamed Amin/Camerapix; jud: Todd Bolen/Bible Places.com