Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Potovanje na »konec sveta«

Potovanje na »konec sveta«

Pismo iz Rusije

Potovanje na »konec sveta«

MALO letalo, s katerim sva potovala, je vzletelo iz Jakutska in se postopoma dvigalo visoko nad dolino Tujmaada. Za seboj smo puščali množico zamrznjenih jezer različnih oblik in velikosti ter leteli nad Verhojanskim gorovjem, verigo zasneženih vrhov, ki so se kopali v soncu. Ko smo preleteli 900 kilometrov, smo se končno spustili na tla v vasi Deputatski.

S tem se je začelo moje potovanje v republiko Saha, ki je večja kot cela Zahodna Evropa. Znana je tudi kot Jakutija in ima čudovito, toda neprijazno pokrajino. Tukaj se temperature gibljejo od 40 stopinj Celzija poleti do –70 stopinj Celzija pozimi, tla pa shranjujejo fosilne ostanke ogromnih in davno izumrlih živali. Čeprav je od tega obiska minilo že nekaj let, se majhnih mest, zavitih v gosto meglo, lesketajočega severnega sija ter vedrih in žilavih Jakutov spominjam, kakor da bi bilo včeraj.

Vas Deputatski ni bila najin končni cilj. S popotnim tovarišem sva se namenila v nekatere druge vasi. Prva je bila Hajir, 300 kilometrov naprej proti severu, blizu Morja Laptevov na severu Sibirije. Zakaj sva se odločila potovati tja? Že nekaj časa pred tem je neki Jehovov pričevalec obiskal te vasi in tam našel veliko ljudi, ki so hoteli več izvedeti o Bibliji. Izkazalo se je, da sva midva iz Jakutska, ki je oddaljen kakih 1000 kilometrov, najbližje! Menila sva, da ti ljudje potrebujejo spodbudo in pomoč.

Ko sva pristala v Deputatskem, sva našla nekega moškega, ki se je peljal v Hajir, in ponudil nama je poceni prevoz. Nekoliko sva omahovala, ko sva videla njegov avto – star in zdelan sovjetski model, ki je zaudarjal po bencinu. Vseeno sva se odločila, da poskusiva srečo, in tako sva se tisti večer odpeljala z njim. Niti malo se nisva zavedala, kaj naju še čaka.

Sedeži v avtomobilu so bili zmrznjeni kot tundra zunaj in prav kmalu sva ugotovila, da se ne bodo odtalili. Prosila sva ga, da se ob prvi priložnosti ustavi, nakar sva premetala najine kovčke in iz njih potegnila topla volnena oblačila, ki sva jih nato oblekla kar preko teh, ki sva jih že nosila. Toda mraz je vseeno neusmiljeno vrtal v naju.

Najin voznik, prekaljen severnjak, pa je bil karseda dobre volje. Nenadoma je vprašal: »Ali sta že kdaj videla severni sij?« Jaz ga še nisem, zato je ustavil avtomobil, in zlezla sva ven. Za trenutek je bilo vse pozabljeno. Stal sem kot prikovan in občudoval lesketanje večbarvnih svetlobnih zaves, ki so vihrale nad nami – čudežen prizor, ki se je zdel tako blizu nad našimi glavami, da bi ga lahko dosegel z roko.

Nekje sredi prostrane zamrznjene tundre smo v temi zgodnjega jutra obtičali v snežnem zametu. Vozniku sva pomagala spraviti avtomobil ven iz te zagate – to sva potem še nekajkrat ponovila – medtem pa smo se po cestah, ki so bile zaorane v globok sneg, približevali Hajirju. Šele ob zori sem se zavedel, da so bile »ceste« v bistvu zamrznjene reke! Opoldne smo po 16 urah vožnje iz Deputatskega končno prispeli v Hajir. Čeprav sva pričakovala, da bova zaradi tako dolge izpostavljenosti mrazu zbolela, sva se naslednjega jutra zbudila čila kot prej. Samo prste na nogah sem imel malce premrle, verjetno zaradi ozeblin. Vaščani so mi dali medvedovo mast, da sem si z njo natrl prste.

Običajno midva obiščeva ljudi na njihovem domu, da bi se pogovarjali o dobri novici. Toda tukaj v Hajirju so vaščani, kakor hitro so izvedeli, da sva prispela, prišli obiskat naju! Dva tedna in pol sva z domačini vsak dan preučevala Biblijo, včasih od ranega jutra do poznega večera. Bilo je pravo doživetje spoznati toliko toplih in gostoljubnih ljudi, ki se zanimajo za duhovne stvari. Nekaj starejših Jakutinj nama je dejalo: »Verjamemo v Boga. Dejstvo, da sta vidva prišla sem, na konec sveta, dokazuje, da Bog obstaja!«

Krajevne navade so zbudile najino radovednost. Tukaj ljudje denimo skladajo kose ledu poleg hiše tako kot drva. Kadar potrebujejo vodo, preprosto vzamejo kos ledu, ga dajo v velik kotel in postavijo nad ogenj, da se stopi. Vaščani so naju pogostili z zelo okusno domačo specialiteto, stroganino, pripravljeno iz odlične arktične ribe, ki ji pravijo čir. Ribo zamrznejo takoj, ko jo ulovijo, nato jo narežejo na tanke trakove, pomočijo v mešanico soli in popra ter takoj zaužijejo. Vaščani so nama tudi radi pripovedovali o fosilnih ostankih, kot so mamutovi okli in okamnela drevesa, ki jih pogosto najdejo na tem področju.

Iz Hajirja sem potoval na stotine kilometrov, večinoma z letalom, da bi še v drugih jakutskih vaseh obiskal ljudi, ki jih zanima Biblija. Kako prijazni in ljubeči so ljudje tukaj! Nekoč sem srečal fantka, ki je nekako ugotovil, da sem živčen zaradi letenja. Da bi me opogumil, mi je naredil kartico. Narisal je dva vrabca in majhno letalo ter napisal: »Saša, kadar letiš z letalom, se ne boj, da boš padel. Matej 10:29.« Kako ganjen sem bil, ko sem prebral navedeni svetopisemski stavek! Tam sem našel Jezusove besede o vrabcih: »Niti eden od njiju [ne bo] padel na tla brez vednosti vašega Očeta.«

Naštel sem samo nekaj od svojih premnogih vtisov iz Jakutije. Ta mrzla in neprijazna dežela me bo vedno spominjala na njene tople in čudovite ljudi, ki resnično živijo na »koncu sveta«.

[Slike na strani 25]

Spoznala sva, da so Jakuti topli in gostoljubni ljudje.