Posnemajmo njihovo vero

Ravnala je preudarno

ABIGAILA je uzrla grozo v mladeničevih očeh. Bil je preplašen, in to ne brez razloga. Pretila je smrtna nevarnost. V tistem trenutku je bilo k njim namenjenih kakih 400 vojščakov, odločenih, da pobijejo vse moške iz hiše njenega moža Nabala. Zakaj?

Vse se je začelo pri Nabalu. Nabal se je kot običajno vedel okrutno in nesramno. Toda tokrat je užalil napačnega človeka – priljubljenega vodjo zvestovdanih in izurjenih vojščakov. Sedaj je eden od Nabalovih mladih delavcev, morda eden od pastirjev, prišel k Abigaili v upanju, da se bo domislila, kako jih rešiti. Toda kaj lahko ena ženska stori proti celi vojski?

Spoznajmo najprej malo bolje to izjemno žensko. Kdo je bila Abigaila? Kako je prišlo do tega obupnega položaja? In kaj se lahko naučimo iz njene zgledne vere?

»Zelo preudarna in lepe postave«

Abigaila in Nabal nista bila prav posrečen par. Nabal bi težko našel boljšo soprogo, Abigaila pa skoraj gotovo ne bi mogla dobiti slabšega moža. Resda je imel Nabal dosti denarja. Zato se je tudi zdel samemu sebi pomemben. Toda kako so nanj gledali drugi? Težko bi našli kak drug biblijski lik, ki bi bil opisan z bolj zaničljivimi izrazi. Njegovo ime pomeni »nespameten« ali »neumen«. Ne ve se, ali so mu takšno ime dali njegovi starši ob rojstvu ali pa ga je kot vzdevek dobil pozneje. Naj je bilo tako ali drugače, je bilo to ime res pravšnje zanj. Bil je »neotesanec in hudoben v svojih dejanjih«. Bil je nasilnež in pijanec, zato so se ga ljudje daleč naokoli bali, pa tudi marali ga niso. (1. Samuelova 25:2, 3, 17, 21, 25)

Abigaila pa je bila povsem drugačna. Njeno ime pomeni »moj oče se veseli«. Veliko očetov je ponosnih, da imajo lepo hčer, toda modre očete daleč bolj osreči to, da pri svojem otroku vidijo notranjo lepoto. Vse prepogosto se zgodi, da posamezniki, ki so obdarjeni z zunanjo lepoto, ne uvidijo potrebe, da bi razvili lastnosti, kot je preudarnost, modrost, pogum ali vera. Vendar Abigaila ni bila takšna. Biblija zanjo pravi, da »je bila zelo preudarna in lepe postave«. (1. Samuelova 25:3, NW)

Danes se nekateri morda sprašujejo, zakaj se je takšna inteligentna mlada ženska poročila s takšnim ničvrednežem. Ne smemo pozabiti, da je bilo v biblijskih časih veliko zakonov dogovorjenih. In tudi če zakon ni bil dogovorjen, je privolitev staršev vseeno igrala zelo pomembno vlogo. Ali so bili Abigailini starši naklonjeni tej poroki in se morda celo dogovorili zanjo, ker sta nanje naredila vtis Nabalovo bogastvo in pomembnost? Jih je k temu prisilila revščina? V vsakem primeru Nabal kljub denarju, ki ga je imel, ni bil primeren za moža.

Modri starši svojim otrokom skrbno privzgojijo spoštljiv pogled na zakonsko zvezo. Ne spodbujajo jih k temu, da bi se poročili zaradi denarja, niti ne pritiskajo nanje, da bi pričeli z dvorjenjem, ko so še premladi, da bi nase prevzeli vloge in odgovornosti odraslih. (1. Korinčanom 7:36) Toda za Abigailo je bilo sedaj prepozno, da bi razmišljala o takšnih  stvareh. Kateri koli razlog je že bil, da se je poročila z Nabalom, zdaj je bila njegova žena in bila je odločena, da se kar najbolje izkaže v tej nič kaj zavidljivi vlogi.

»On pa jih je ozmerjal«

Nabal je Abigaili sedaj otežil življenje kot še nikoli. Človek, ki ga je užalil, ni bil nihče drug kot David. Tega zvestega Jehovovega služabnika je Samuel pomazilil, in tako se je razkrilo, da ga je Bog izbral za Savlovega naslednika na prestolu. (1. Samuelova 16:1, 2, 11–13) David se je na begu pred ljubosumnim kraljem Savlom, ki mu je stregel po življenju, s svojimi 600 zvestovdanimi vojščaki zatekel v pustinjo.

Nabal je živel v Maonu, toda delal je v bližnjem Karmelu in tam je verjetno imel tudi posest. * Iz teh dveh mest se je dalo priti do travnatih pobočij, primernih za vzrejo ovc, ki jih je imel Nabal 3000. Toda povsod okoli je bila divjina. Na jugu je ležala prostrana Paranska puščava. Na vzhodu je pot do Slanega morja vodila skozi pusto pokrajino, razbrazdano s soteskami in jamami. V teh predelih so se David in njegovi možje prebijali skozi življenje – nedvomno so se preživljali z lovom in doživljali mnoge nadloge. Pogosto so srečali mladeniče, ki so kot pastirji delali za bogatega Nabala.

Kako so ti marljivi vojščaki gledali na pastirje? Zlahka bi si kdaj pa kdaj privoščili kakšno ovco, toda storili niso nič takega. Ravno nasprotno, Nabalovim čredam in služabnikom so bili kakor obrambno zidovje. (1. Samuelova 25:15, 16) Na ovce in pastirje je prežalo precej nevarnosti. Ni se manjkalo plenilcev. Pa tudi Izraelova južna meja je bila blizu, zato so jih redno napadale tuje roparske in tatinske tolpe. *

Nahraniti vse te može, in to še v pustinji, je bila nedvomno kar zahtevna naloga. Zato je David nekega dne poslal k Nabalu deset svojih mož s prošnjo za pomoč. Priložnost je modro izbral. Takrat je bil ravno praznični čas striženja ovc, ko sta bili darežljivost in pogostitev v navadi. David je tudi skrbno izbral besede, uporabil je vljudnostne fraze in nagovore. Zase je celo rekel, da je njegov sin, in morda tako spoštljivo priznal, da je Nabal starejši. Kako se je odzval Nabal? (1. Samuelova 25:5–8)

Bil je zgrožen! »On pa jih je ozmerjal,« je Abigaili poročal mladenič, ki smo ga omenili na začetku, ko ji je opisoval, kaj se je zgodilo. Skopuški Nabal je na glas negodoval zaradi svojega dragocenega kruha, vode in mesa. Davida je zasmehoval kot kakšnega nepomembneža in ga primerjal s pobeglim hlapcem. Nanj je morda gledal podobno kot Savel, ki je Davida sovražil. Ne Savel ne Nabal nista na Davida gledala tako kot Jehova. Bog je Davida ljubil in nanj ni gledal kot na upornega sužnja, temveč kot na bodočega Izraelovega kralja. (1. Samuelova 25:10, 11, 14, SSP)

 Ko so se mladeniči vrnili in poročali, kaj se je zgodilo, je David pobesnel. »Vsak si opaši meč!« je zapovedal. Tudi sam si ga je opasal in se s 400 možmi podal v napad. Zaprisegel se je, da bo ubil vsakega moškega iz Nabalove hiše. (1. Samuelova 25:12, 13, 21, 22) Davidov srd je bil razumljiv, toda narobe ga je hotel izraziti. Biblija pravi: »Človek [. . .] v svoji jezi ne dosega Božje pravičnosti.« (Jakob 1:20) Kako bi lahko Abigaila rešila svoje domače pred to nesrečo?

»Blagoslovljena bodi razumnost tvoja«

V nekem smislu smo že videli, da je Abigaila naredila prvi korak k temu, da bi poravnala to strašno krivico. V nasprotju s svojim možem je bila pripravljena poslušati. Mladi služabnik je za Nabala rekel: »On pa je tak otrok Belijalov, da ne more nihče ž njim govoriti.« * (1. Samuelova 25:17) Žalostno, Nabal zaradi občutka lastne pomembnosti ni bil pripravljen prisluhniti drugim. Takšna ošabnost je še zmeraj vse prepogosta. Toda ta mladenič je vedel, da je Abigaila drugačna, in nedvomno se je zato obrnil nanjo s tem problemom.

Abigaila je hitro razmišljala in ukrepala. Tako v Bibliji piše: »Tedaj pohiti Abigaila.« V tem poročilu je zanjo štirikrat omenjeno, da se je hitro odzvala. Pripravila je velikodušno darilo za Davida in njegove može. Dala jim je kruh, vino, ovčetino, opraženo zrnje, rozine in suhe fige. Abigaila je dobro vedela, kaj ima doma, in je odlično vodila svoje gospodinjstvo, precej podobno kakor vrla žena, ki je bila kasneje opisana v knjigi Pregovori. (Pregovori 31:10–31) Svoje služabnike je poslala naprej z živežem, nato pa je šla za njimi tudi sama. »A možu svojemu Nabalu ni povedala nič,« beremo v Bibliji. (1. Samuelova 25:18, 19)

Ali to pomeni, da se je Abigaila uprla moževemu zakonitemu glavarstvu? Sploh ne. Nabal je ravnal hudobno z maziljenim Jehovovim služabnikom, kar bi verjetno mnoge nedolžne iz njegove hiše stalo življenje. Ali bi bila Abigaila sokriva moževega greha, če ne bi ukrepala? Kakor koli že, podrejenost Bogu je morala postaviti pred podrejenost svojemu možu.

Abigaila je kmalu dospela do Davida in njegovih mož. Zopet se ni obirala, ampak se je hitro spustila z osla in Davidu izkazala dolžno spoštovanje. (1. Samuelova 25:20, 23) Nato je izlila svoje srce in ga odločno prosila, naj se usmili njenega moža in njenih domačih. Zakaj so bile njene besede učinkovite?

Prevzela je odgovornost za to, kar se je zgodilo, in Davida prosila, naj odpusti njej osebno. Stvarno je priznala, da je njen mož nespameten, kot pove že njegovo ime, in s tem morda namigovala, da Davidu ne bi bilo v čast, če bi kaznoval takšnega človeka. Priznala je, da se David »bojuje za Jehova«, s čimer je nakazala, da mu kot Jehovovemu predstavniku zaupa. Omenila je tudi, da ve za Jehovovo obljubo glede njega in kraljestva, ko mu je rekla, da ga bo »Jehova [. . .] postavil za voditelja nad Izraelom«. Poleg tega je Davida rotila, naj ne stori ničesar, s čimer bi si nakopal krvno krivdo ali kar bi »pozneje obžaloval«.  (1. Samuelova 25:24–31, NW) Prijazne besede, ki sežejo do srca!

Kako se je David odzval? Sprejel je živež, ki ga je prinesla Abigaila, in dejal: »Hvaljen bodi GOSPOD, Bog Izraelov, ki te je poslal danes meni naproti! In blagoslovljena bodi razumnost tvoja in ti bodi blagoslovljena, da si me danes zadržala, da nisem šel prelivat krvi [nisem prišel v krvno krivdo, SSP].« David jo je pohvalil, ker je pohitela, da bi se pogumno srečala z njim, in priznal, da ga je zadržala pred tem, da bi si nakopal krvno krivdo. »Pojdi v miru gori v hišo svojo!« ji je dejal in ponižno dodal: »Glej, slišal sem glas tvoj.« (1. Samuelova 25:32–35)

»Tu je dekla tvoja«

Ko sta se razšla, si Abigaila ni mogla kaj, da ne bi mislila na njuno srečanje, pa tudi razlike med zvestim in prijaznim Davidom ter brezčutnim grobijanom, s katerim je bila poročena, ni mogla spregledati. Vseeno pa se takšnim mislim ni predajala. Takole beremo: »Abigaila pride k Nabalu.« Da, vrnila se je k svojemu možu, odločena kot vedno, da po najboljših zmožnostih izpolni svojo vlogo žene. Morala mu je povedati za darilo, ki ga je dala Davidu in njegovim možem. Imel je pravico, da to izve. Povedati mu je morala tudi – preden bi to izvedel od drugih, kar bi mu bilo še v večjo sramoto – za nevarnost, v kateri so bili. Pa vendar sedaj ni mogla govoriti z njim. Gostil se je namreč kakor kralj in bil pijan kot le kaj. (1. Samuelova 25:36)

Abigaila je znova pokazala pogum in preudarnost, ko je počakala do naslednjega jutra, da se mu je vino izkadilo. Takrat je bil dovolj trezen, da jo je lahko razumel, vendar je bil zaradi svojega temperamenta tudi bolj nevaren. Kljub temu je šla k njemu in mu povedala vso zgodbo. Nedvomno je pričakovala, da ga bo razneslo od besa in da bo morda celo nasilen. Toda namesto tega je samo sedel in se ni premaknil. (1. Samuelova 25:37)

Kaj je bilo narobe z njim? »Srce mu je v životu omrtvelo, in bil je kakor kamen.« Morda ga je zadela kap. Kljub temu se je njegovo življenje končalo šele deset dni pozneje, in to ne izključno iz zdravstvenih razlogov. Sveto pismo pravi, da ga je Jehova udaril, da je umrl. (1. Samuelova 25:38) S to pravično usmrtitvijo je bilo Abigailine dolgoletne zakonske nočne more konec. Čeprav Jehova danes ne posreduje s čudežnimi usmrtitvami, nas to poročilo primerno spomni, da nobena tiranija znotraj družine niti zlorabljanje ne uide njegovim očem. Ob svojem času vedno poskrbi za pravico.

Abigaila je bila rešena slabega zakona, čakal pa jo je še en blagoslov. Ko je David izvedel, da je Nabal umrl, je k njej poslal sle, da jo zaprosijo za roko. »Tu je dekla tvoja,« je odgovorila, »da bode služkinja in da umiva noge gospodarja svojega hlapcem!« Očitno je, da se ni prevzela, ker se ji je obetalo, da bo postala Davidova žena; ponudila se je celo, da bi služila njegovim služabnikom! Tukaj zopet beremo, da je hitela, tokrat da bi se pripravila, da bi šla k Davidu. (1. Samuelova 25:39–42)

To ni bil konec kot v pravljici, saj njeno življenje z Davidom ni bilo vedno lahko. David je že bil poročen z Ahinoamo in poligamni zakon je za zveste žene takratnega časa zagotovo bil svojstven izziv. * Poleg tega David še ni bil kralj. Preden je Jehovu služil kot kralj, je bilo treba premagati še nekaj ovir in težav. Toda Abigaila je – medtem ko je Davida podpirala na življenjski poti in mu pomagala ter mu nazadnje tudi rodila sina – spoznala, da ima moža, ki jo ceni in varuje. Ob neki priložnosti jo je celo rešil iz rok ugrabiteljev! (1. Samuelova 30:1–19) David je tako posnemal Boga Jehova, ki ljubi in ceni takšne preudarne, pogumne in verne ženske.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 19]

V nasprotju s svojim možem je Abigaila znala prisluhniti ljudem.

[Slika na strani 20]

Abigaila je pokazala ponižnost, pogum in razumnost, ko je govorila z Davidom.