Pismo iz Bolivije

Srečna in polna upanja kljub revščini

KOT misijonarka služim v državi v razvoju, a se nikakor ne morem privaditi na prizore revščine in brezupa. Želela bi, da bi bil vsakdo takoj rešen trpljenja. Vendar vem, da bo te probleme odstranilo edino Božje kraljestvo. Vseeno sem že velikokrat videla, da tisti, ki upoštevajo Božjo Besedo, kljub težavnim okoliščinam najdejo srečo. Tako je bilo tudi s Sabino.

Pred leti je Sabina s hčerkicama v naročju gledala, kako je njen mož vstopil v star avtobus in se odpravil v drugo državo, da bi si tam poiskal bolje plačano delo. Čakanje na njegovo vrnitev se je iz mesecev prelevilo v leta, vendar ga ni bilo več domov. Sabina se vse, odkar je odšel, vsak dan bojuje, da lahko preživlja sebe in svoji hčerki, Mileno in Ghelian.

Sabino sem prvič srečala nekega popoldneva, ko je v prodajalni svoje sestre potrpežljivo stregla zahtevnim strankam. Po njenih utrujenih očeh sem lahko videla, da že cel dan gara. Ponudila sem ji, da bi z njo in njenima hčerkama preučevala Biblijo. »Z veseljem,« je odgovorila, »a kaj, ko imam toliko dela. Rada pa bi, da bi preučevali vsaj moji deklici.« Strinjala sem se. Medtem ko je pouk z deklicama napredoval, sem Sabino bolje spoznala in razumela njene mučne razmere.

Sabinin dan se prične ob štirih zjutraj. Medtem ko hčerki še spita, Sabina v sobi, v kateri živijo vse tri, zaneti ogenj pod velikim obrabljenim aluminijastim loncem. V njem pripravi mesni nadev za empanade, ki jih potem prodaja, da lahko preživlja svojo družino. Testo za te slane žepke z mesnim nadevom zamesi že večer prej.

Na izposojen voziček pazljivo naloži vse, kar potrebuje za tisti dan: senčnik, kuhalnik, plinsko jeklenko, mizo, stolčke, posode in olje, zraven pa še meso, testo in več litrov doma narejenega sadnega soka.

Ob šestih zjutraj so Sabina in njeni hčerki pripravljene na odhod. Za seboj zaprejo vrata in jih zaklenejo z navadno ključavnico. Njihovi obrazi so brezizrazni; nobena se ne pogovarja ali smeji. Z vsemi močmi so usmerjene na delo, ki jih čaka. Marsikatero jutro sem z okna v našem misijonarskem domu opazovala prizore, kot je ta. Da, Sabina je le ena od mnogih žensk, ki se od doma odpravijo že pred zoro, da bi na ulicah bolivijskih mest prodajale hrano in pijačo.

Do pol sedmih, ko se nad vrhovi gora prikažejo prvi sončni žarki, Sabina z deklicama  prispe na svoje običajno mesto. Brez besed razložijo voziček in postavijo svojo prenosno kuhinjo. In že kmalu v vročem olju zacvrči prva empanada. Jutranji svež zrak se napolni s prijetnim vonjem, ki hitro privabi lačne mimoidoče.

»Koliko?« Sabina vpraša prvo stranko. Moški z zaspanimi očmi, ne da bi jo pogledal, dvigne dva prsta, in postreže mu z dvema zlatorjavima še cvrčečima empanadama. Kupec ji nato izroči skromen znesek. Takšna izmenjava se potem ponovi večstokrat. Ko prodajo zadnjo empanado, vse skupaj naložijo na voziček in odrinejo proti domu. Čeprav Sabino od dopoldanskega dela bolijo noge, se še enkrat odpravi na delo, in sicer v prodajalno svoje sestre.

Ko sem prišla v prodajalno, da bi z njenima hčerkama prvič preučevala Biblijo, sta bili v kotu že pripravljeni dve klopci. Od samega začetka sta Milena in Ghelian, ki sta bili takrat stari 9 in 7 let, z navdušenjem pričakovali vsako preučevanje in se nanj dobro pripravili. Sčasoma sta se ti sramežljivi deklici odprli, in zbližale smo se. Sabini je to ogrelo srce. Kmalu je izrazila željo, da bi kljub napornemu urniku tudi sama preučevala Biblijo.

Sabina si je pridobivala vse več spoznanja, s tem pa je rasla tudi njena ljubezen do Boga Jehova. Okušati je pričela nekaj, kar ji je bilo prej tuje – srečo! Nekoč utrujena ulična prodajalka z žalostnim obrazom je bila sedaj videti drugačna. Stala je zravnano, z dvignjeno glavo in žarečimi očmi. »Sabina je ves čas nasmejana,« je opazila njena sestra. »Nikoli prej ni bila takšna.« Podobno so tudi drugi opazili veliko spremembo pri Sabini in njenih hčerkah. Duhovna praznina, ki jo je tako dolgo občutila, je bila zdaj zapolnjena.

V preučevanju je uživala, toda njen zahtevni urnik ji je preprečeval, da bi obiskovala krščanske shode. Navsezadnje se je le lahko odzvala na moje povabilo, in je prišla v kraljestveno dvorano. Od takrat redno prihaja na shode. V občini je našla prave prijatelje. Poleg tega je okusila, da Jehova resnično poskrbi za potrebe tistih, ki ga ljubijo in se žrtvujejo, da bi mu služili. (Luka 12:22–24; 1. Timoteju 6:8)

Sabini je bilo pri srcu, kar se je učila, in o tem se je želela pogovarjati še z drugimi. Vendar je takrat rekla: »Vsakič ko pomislim, da bi javno oznanjevala, me obide strah.« Razmišljala je: Kako bom lahko jaz, plaha in slabo izobražena ženska, sploh kdaj poučevala druge? Kljub temu je zaradi prijaznosti, ki ji je bila izkazana, in izjemnega napredka v svojem življenju naredila ta pomembni korak. Poleg tega se je pričela zavedati, da jo imata hčerki za zgled. Zato je o dobri novici začela govoriti drugim, njeni hčerki pa sta se ji navdušeno pridružili.

Sabina danes ni več le ena od revnih žensk, ki brezvoljno garajo iz dneva v dan. Njeno ekonomsko stanje se ni kaj dosti spremenilo. Zelo pa se je spremenil njen pogled na življenje. Sedaj se kot krščena kristjanka z drugimi pogovarja o dobri novici o Božjem kraljestvu – o edini trajni rešitvi iz revščine in brezupnega stanja na svetu. (Matej 6:10)

Ura je pet zjutraj in Sabina je znova pripravljena na odhod iz svojega skromnega bivališča. Toda to jutro ne bo prodajala empanad. Pridružila se bo skupini sokristjanov pri pouličnem oznanjevanju. To, da vsak teden nekaj svojega časa prostovoljno nameni temu, da pomaga drugim, ji v življenju prinaša še več veselja. Za seboj zaklene vrata in se s širokim nasmehom odpravi na ulico. Pred seboj ne rine vozička, temveč nosi torbo. V njej ima Biblijo in biblijsko literaturo, da bo lahko ljudem predstavila sporočilo o upanju. S samozavestnim nasmehom reče: »Nikoli si nisem mislila, da se bom z drugimi lahko pogovarjala o Bibliji.« In nato doda: »V tem zares uživam!«