Ali je vojskovanje združljivo s krščanstvom?

»Po katerem moralnem merilu je vojna zločin oziroma greh? To je resnično uganka.« (Oliver O’Donovan, profesor krščanske etike)

SLIKA z imenom Žrtvovanje, za katero je umetnik dobil navdih v prvi svetovni vojni in ki je razstavljena v Kanadskem vojnem muzeju, prikazuje pobite vojake, izmučene preživele borce in njihove družine, ki doma čakajo nanje. V ospredju pa je podoba križa, na katerega je pribit Jezus Kristus. Nekateri opazovalci so ogorčeni, da je Jezus, »Knez miru«, naslikan skupaj s krutimi vojnimi prizori. (Izaija 9:6) Drugi, ki so hvaležni za žrtve svojih rojakov, pa menijo, da Bog in njegov Sin od kristjanov pričakujeta, da s sodelovanjem v vojnah zagotovijo varnost in svobodo svojemu narodu.

Verski voditelji s svojim oznanilom že stoletja podpirajo vojskovanje. Leta 417 n. št. je cerkveni teolog Avguštin napisal: »Ne smete misliti, da človek, ki služi kot vojak in pri tem uporablja orožje, ne more biti sprejemljiv Bogu. [. . .] Drugi se za vaše dobro bojujejo proti nevidnim sovražnikom z molitvami, vi pa se za njihovo dobro bojujete proti vidnim barbarom z bojevanjem.« V 13. stoletju je Tomaž Akvinski pojasnil, da »so vojne zakonite in upravičene, vse dokler ščitijo revne in celoten narod pred sovražnikovo podlostjo«.

Kaj o tem menite vi? Ali Bog blagoslovi vojaški spopad, ki se prične iz na videz plemenitega razloga – da bi se branila svoboda naroda ali da bi se osvobodili zatirani? Katero »moralno merilo« lahko kristjanom pomaga, da bi spoznali, kakšna je glede tega Božja volja?

Zgled Jezusa Kristusa

Ali je mogoče ugotoviti, kako Bog gleda na tako zapletene zadeve, kot je sodobno vojskovanje? Apostol Pavel je priznal, kako težko je na to odgovoriti, ko je vprašal: »‚Kdo je spoznal Jehovov um, da bi ga poučil‘? Mi pa imamo Kristusov um.« (1. Korinčanom 2:16) Bog Jehova je, da bi nam pri tem pomagal, na zemljo poslal Jezusa, našega Vzornika. To, kar je Jezus govoril in delal, je odsevalo Jehovove misli in ravnanje. Torej, kaj je Jezus povedal glede vojskovanja? Kakšno stališče je imel glede vojn?

Za uporabo orožja gotovo ne bi bilo bolj upravičenega razloga, kakor je ta, da se ohrani življenje Jezusa Kristusa in poskrbi za njegovo varnost. Eden od njegovih apostolov je menil tako. Ko je bil Jezus izdan in ga je sredi noči prijela oborožena množica, je  njegov prijatelj Peter »iztegnil roko, izdrl svoj meč, z njim udaril sužnja velikega duhovnika in mu odsekal uho«. Ali je bilo prav, da je segel po orožju? Jezus je Petru rekel: »Spravi svoj meč na njegovo mesto. Vsi namreč, ki za meč primejo, bodo z mečem tudi pokončani.« (Matej 26:47–52)

Ni presenetljivo, da se je Jezus tako odzval. Dve leti prej je namreč dejal: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ‚Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.‘ Jaz pa vam pravim: ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje, da njegovo sonce vzhaja nad hudobnimi in dobrimi in da dežuje na pravične in nepravične.« (Matej 5:43–45) Ali je razumno meniti, da bi kristjan lahko ljubil svoje sovražnike in molil zanje, hkrati pa bi se vojskoval z njimi?

Zgodovina odkriva, da so kristjani imeli veliko sovražnikov. Rimljani so denimo obsodili in usmrtili Jezusa Kristusa. Kmalu zatem je posamezniku grozila smrtna kazen že, če se je zgolj izpovedoval za kristjana. Jezus je pričakoval, da bodo kristjani lahko prišli v skušnjavo, da bi prijeli za orožje in se uprli zatiranju Rimljanov, tako kot so to storili nekateri Judje. Vendar je za svoje sledilce rekel: »Oni niso del sveta, kakor tudi jaz nisem del sveta.« (Janez 17:16) Kristjani so se odločili, da bodo ostali politično nevtralni. Nobena krivica ali grožnja njim samim oziroma državi, v kateri so živeli, ni bila opravičilo za to, da bi se bojevali.

Postavili so se na stran Božjega kraljestva

Pravi kristjani so upoštevali Jezusovo željo in so ostali nevtralni. Razmislite o tem, kar se je zgodilo v Ikoniju, staroveškem mestu v Mali Aziji. »Ko pa so se [Pavla in Barnaba] hoteli pripadniki drugih narodov in Judje s svojimi voditelji lotiti s silo, hoteli so se namreč znesti nad njima in ju nato kamenjati, sta, ker sta za to izvedela, pobegnila v likaónski mesti Listro in Derbo ter njuno okolico. Tam sta naprej oznanjala dobro novico.« (Apostolska dela 14:5–7) Bodite pozorni na to, da kristjani takrat, ko so jim nasilno nasprotovali, niso segli po orožju, da bi se  branili, niti se niso maščevali. Ne, še naprej so oznanjevali »dobro novico«. Katero dobro novico pa?

Kristjani so oznanjevali isto sporočilo kakor Jezus. On je rekel: »Dobro novico o Božjem kraljestvu moram oznaniti.« (Luka 4:43) Jezus in njegovi sledilci so se postavili na stran Božjega kraljestva. Kristus ni tega kraljestva nikoli branil z vojaškimi silami. »Moje kraljestvo ni del tega sveta,« je dejal. »Če bi bilo del tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom. Toda moje kraljestvo ni od tod.« (Janez 18:36)

»Če bo med vami vladala ljubezen«

Za prave častilce je značilno, da med vojno ostanejo nevtralni. Jezus je rekel: »Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« (Janez 13:35) Milijoni so srečni, da so odkrili skupino ljudi, v kateri vsi kažejo takšno ljubezen, celo če jih drugi zaradi odklanjanja orožja zasmehujejo, zapirajo ali koga od njih usmrtijo.

Ko je bila Evropa pod nacistično oblastjo, so zaradi krščanske nevtralnosti zaprli približno 10.000 Jehovovih prič, od katerih so kakih 3000 poslali v koncentracijska taborišča. V istem obdobju je bilo v Združenih državah Amerike zaprtih več kot 4300 Prič, ker niso hoteli služiti v vojski. Niti Priče v Nemčiji niti tisti v Ameriki niso prijeli za orožje in se bojevali zoper svoje krščanske brate in sestre ali kogar koli drugega. Le kako bi lahko to storili in še naprej trdili, da ljubijo drug drugega in svojega bližnjega?

Mnogi menijo, da je vojaški napad nujna oblika samoobrambe. Toda razmislite: Čeprav so bili kristjani v prvem stoletju kruto preganjani in niso vračali s silo, so preživeli. Mogočni rimski imperij ni mogel izbrisati krščanstva. Pravi kristjani uspevajo tudi danes in še naprej ohranjajo nevtralno stališče. Pravice ne jemljejo v svoje roke, ampak se z zaupanjem obračajo po pomoč k Bogu. V njegovi Besedi, Bibliji, piše: »Ne maščujte se, ljubljeni, temveč dajte prostor Božji jezi, saj piše: ‚Maščevanje je moje, jaz bom povrnil, govori Jehova.‘« (Rimljanom 12:19)

[Okvir na strani 30]

VOJNE, KI SO IMELE BOŽJI BLAGOSLOV

Starodavni Izrael, narod, ki ga je Bog posebej izbral stoletja pred ustanovitvijo krščanstva, je bil tu in tam pooblaščen, da zbere vojsko in sodeluje v vojnah. Preden so Izraelci vstopili v Kanaan, v deželo, ki jo je Bog obljubil Abrahamu, jim je bilo kot ljudstvu naročeno: »Jehova, tvoj Bog, bo [sedem narodov] izročil tebi, ti pa jih porazi in pokončaj. Z njimi ne sklepaj zaveze in se jih ne usmili.« (5. Mojzesova 7:1, 2) Tako je izraelski vojskovodja Jozue porazil te sovražne narode, »kakor je zapovedal Jehova, Izraelov Bog«. (Jozue 10:40)

Ali je bil to neusmiljen osvajalski pohod, s katerim so si Izraelci pohlepno podjarmili tuje dežele? Nikakor. Ti narodi so bili prežeti z malikovalstvom, prelivanjem krvi in izprijenimi spolnimi navadami. Celo otroke so morili, in sicer tako, da so jih žrtvovali v ognju. (4. Mojzesova 33:52; Jeremija 7:31) Boga so svetost, pravica in ljubezen do njegovega ljudstva navedle, da je iz teh dežel odstranil vso nečistost. Kljub temu je Jehova preiskoval srce vsakogar – nekaj, česar ni zmožen noben današnji vojaški poveljnik – in ohranil pri življenju tiste, ki so bili pripravljeni zapustiti hudobno pot ter mu služiti.

[Slika na strani 31]

Ali je Jezus od svojih sledilcev pričakoval, da njega ali sokristjane branijo z orožjem?

[Slika na strani 31]

Skupina Jehovovih prič po tem, ko so bili leta 1945 izpuščeni iz buchenwaldskega koncentracijskega taborišča.