Posnemajmo njihovo vero

Premagoval je strahove in dvome

PETER se je upiral v vesla, napenjajoč oči v temo. Ali je bilo to, kar je videl na vzhodnem obzorju, le medel sij, znamenje, da se končno bliža zora? Od dolgih ur veslanja so ga hrbtne in ramenske mišice že pekle. Veter, ki mu je mršil lase, je razdivjal Galilejsko jezero. Vsakokrat, ko je val udaril v kljun ribiškega čolna, je Petra opljuskala mrzla voda. Vendar je veslal še naprej.

Nekaj ur prej so Peter in njegovi tovariši pustili Jezusa samega na obali. Tega dne so videli, kako je zgolj z nekaj hlebci in ribama nahranil večtisočglavo lačno množico. Ljudje so se odzvali tako, da so ga hoteli postaviti za kralja, toda on ni hotel imeti nič s politiko. Poleg tega je bil odločen pomagati svojim sledilcem, da si ne bi postavljali takšnih ciljev. Umaknil se je pred množico, svoje učence pa je primoral, da so šli v čoln in se odpravili na nasprotni breg, medtem ko je on šel na goro, da bi molil. (Marko 6:35–45; Janez 6:14, 15)

Ko so učenci odpluli, je bila skoraj polna luna visoko nad njihovimi glavami, zdaj pa je počasi drsela proti zahodnemu obzorju. Vendar jim je uspelo prepotovati le nekaj kilometrov. Naporno veslanje, stalen trušč valov in nenehno zavijanje vetra so praktično onemogočali medsebojno komunikacijo. In Peter je bil verjetno zatopljen v svoje misli.

Koliko je bilo reči, o katerih je lahko razmišljal! Odkar je pričel hoditi za Jezusom iz Nazareta, sta minili več kot dve leti, polni dogodkov. Precej se je že naučil, vendar ga je čakalo še veliko učenja. Ker je bil pripravljen tako ravnati in premagovati ovire, kot so bili dvomi in strahovi, je postal izjemen zgled, vreden, da ga posnemamo. Poglejmo, kako lahko to delamo.

»Našli smo Mesija«

Peter ne bo nikoli pozabil dneva, ko je spoznal Jezusa iz Nazareta. Njegov brat Andrej je bil prvi, ki mu je prinesel čudovito novico: »Našli smo Mesija.« Te besede so sprožile val sprememb v Petrovem življenju. In nikoli več ne bo takšno kot prej. (Janez 1:41)

Peter je živel v Kafarnaumu, mestu na obrežju Galilejskega jezera. Z bratom Andrejem in Zebedejevima sinovoma, Jakobom in Janezom, je imel svoj posel; ukvarjali so se z ribištvom. S Petrom sta poleg žene živela še njegova tašča in Andrej. Da je z ribolovom lahko preživljal takšno družino, je gotovo moral biti marljiv, vitalen in iznajdljiv. Zgolj predstavljamo si lahko, kako so možje noč za nočjo garali, ko so metali mreže med čolnoma in na krov izvlekli kakršen koli ulov, ki jim ga je naklonilo jezero. Poleg tega si lahko zamislimo, kako so jim podnevi minevale naporne ure, ko so ribe sortirali in jih prodajali, mreže pa popravljali in čistili.

Andrej je bil, kot pravi Biblija, učenec Janeza Krstnika. Peter je gotovo z velikim zanimanjem prisluhnil svojemu bratu, ko mu je govoril o Janezovem sporočilu. Nekega dne je Andrej videl, da je Janez pokazal na Jezusa iz Nazareta in rekel: »Glej, Božje Jagnje!« Andrej je takoj postal Jezusov sledilec in z veseljem  Petru povedal navdušujočo novico: Prišel je Mesija! (Janez 1:35–40) Kakih 4000 let prej, in sicer po uporu v Edenu, je Bog Jehova obljubil prihod posebnega posameznika, ki bo človeštvu omogočil pravo upanje. (1. Mojzesova 3:15) Andrej je spoznal prav tega Rešitelja, Mesija samega! Peter je pohitel, da bi se tudi on srečal z Jezusom.

Do tistega dne je bil Peter znan po imenu Simon oziroma Simeon. Jezus pa ga je pogledal in mu rekel: »‚Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa‘ (kar se prevaja s Peter).« (Janez 1:42) Samostalnik »Kefa« pomeni »kamen« oziroma »skala«. Jezusove besede so očitno bile preroške. Napovedal je, da bo Peter postal kakor skala, torej stanoviten, trden in zanesljiv, s čimer bo dobro vplival na Njegove sledilce. Ali se je tudi Peter videl takšnega? To je malo verjetno. Celo nekateri današnji bralci evangelijskih pripovedi v Petru vidijo kaj malo skali podobnih lastnosti. Po mnenju nekaterih je bil nestanoviten, vihrav in omahljiv.

Resda je Peter imel slabosti, in Jezus si ni zatiskal oči pred tem. Toda podobno kakor njegov Oče Jehova je v ljudeh vedno iskal dobro. V Petru je videl človeka, ki veliko obeta, zato si je prizadeval, da bi mu pomagal razviti dobre lastnosti, ki so se skrivale v njem. Jehova in njegov Sin tudi v nas iščeta dobro. Morda včasih težko verjamemo, da v nas lahko najdeta kaj dobrega. Vendar moramo zaupati njunim očem in jima rade volje pustiti, da nas učita in oblikujeta, kakor sta Petra. (1. Janezovo 3:19, 20)

»Ne boj se«

Jezus se je nato odpravil na oznanjevalsko potovanje in Peter ga je verjetno nekaj časa spremljal. Zato je morda videl prvi čudež, ki ga je storil Jezus, ko je na svatbi v Kani spremenil vodo v vino. In kar je še pomembnejše, slišal je Jezusovo čudovito sporočilo, ki je navdajalo z upanjem – sporočilo o Božjem kraljestvu. Kljub temu je zapustil Jezusa in se vrnil k svojemu poslu. Nekaj mesecev kasneje pa sta se zopet videla – in tokrat ga je Jezus spodbudil, naj svoje življenje posveti temu, da hodi za njim.

Peter je ravnokar vso noč neuspešno lovil ribe. Znova in znova je z drugimi ribiči metal svoje mreže, a ven so vedno izvlekli prazne. Peter si je pri tem gotovo pomagal z vsemi svojimi izkušnjami in iznajdljivostjo. Poskusil je na različnih koncih jezera, da bi našel kraj, kjer se hranijo ribe. Nedvomno si je že kdaj, podobno kakor mnogi drugi ribiči, želel, da bi lahko pogledal naravnost v motno vodo in našel jate rib oziroma da bi jih znal nekako pripraviti do tega, da bi šle v mrežo. Seveda so ga takšne misli lahko spravile v samo še večji obup. Za Petra ribištvo ni bilo konjiček; ljudje so bili odvisni od njegovega ulova. Nazadnje se je na obrežje vrnil praznih rok. Kljub temu je moral še očistiti mreže. Zato je imel takrat, ko se mu je približal Jezus, polne roke dela.

Okrog Jezusa se je gnetla množica, ki je željno vsrkavala vsako njegovo besedo. Da bi se odmaknil od množice, je stopil v Petrov čoln in Petra zaprosil, naj odrine malo stran od brega. Njegov glas se je jasno slišal čez jezersko gladino, ko je poučeval množico. Peter je pozorno poslušal, prav tako pa tudi tisti, ki so bili na obrežju. Nikoli se ni naveličal  poslušati tega, kako je Jezus razvijal glavno temo svojega oznanjevanja, in sicer Božje kraljestvo. Kakšna prednost bi bila pomagati Kristusu pri širjenju tega sporočila o upanju po vsej deželi! Ampak ali bi se bilo pametno spustiti v kaj takega? Od česa pa bi živeli? Peter je morda znova pomislil na minulo noč, ko se je dolgo zaman trudil najti ribe. (Luka 5:1–3)

Ko je Jezus nehal govoriti, je Petru dejal: »Odrini na globoko in tam spustite svoje mreže za lov.« Petra so prevzeli dvomi. Rekel je: »Učitelj, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli. Toda na tvoj ukaz bom spustil mreže.« Gotovo je bilo zadnje, kar si je Peter želel, to, da zopet vrže mreže – še posebej sedaj, ko se ribe sploh ne hranijo! Kljub temu je ubogal in svojim družabnikom v drugem čolnu nakazal, naj gredo za njimi. (Luka 5:4, 5)

Ko je Peter pričel vleči mrežo iz vode, je zaznal, da je presenetljivo težka. Skeptičen je še močneje povlekel in brž zatem je že lahko videl množico rib, ki so migotale v mreži! Možem v drugem čolnu je hitro pomahal, naj mu priskočijo na pomoč. Kmalu je vsem postalo jasno, da se vseh teh rib ne bo dalo spraviti v en čoln. Zato so napolnili še drugega, vendar je bilo rib še vedno preveč, in preobtežena čolna sta pričela toniti. Peter je bil ves osupel. Sicer je že prej videl, kako Kristus uporablja moč, ki jo je dobil od Boga, toda tokrat jo je uporabil zanj osebno! Poleg sebe je imel človeka, ki celo lahko povzroči, da gredo ribe kar same v mrežo! Peter se je zbal. Padel je na kolena in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešnik.« Le kako bi bil sploh kdaj vreden tega, da se druži z nekom, ki lahko tako uporablja Božjo moč? (Luka 5:6–9)

Jezus je prijazno odvrnil: »Ne boj se. Odslej boš lovil ljudi, žive ljudi.« (Luka 5:10, 11) Zdaj ni bil čas za dvome in strahove. Petrovo dvomljenje o tako vsakdanjih rečeh, kot je bilo lovljenje rib, je bilo neupravičeno; njegovi strahovi glede lastnih slabosti in pomankljivosti prav tako niso imeli podlage. Pred Jezusom je bila velika naloga, ki mu jo je dal Bog, naloga, ki bo spremenila tok zgodovine. Jezus je služil Bogu, ki velikodušno odpušča. (Izaija 55:7) Jehova bo poskrbel za njihove potrebe, tako telesne kot duhovne. (Matej 6:33)

Peter se je hitro odzval, prav tako pa sta se tudi Jakob in Janez. »Izvlekli so [. . .] čolne na kopno, pustili vse in šli za njim.« (Luka 5:11)  Peter je pričel zaupati Jezusu in tistemu, ki ga je poslal na zemljo. Bolje se ne bi mogel odločiti. Današnji kristjani, ki premagajo dvome in strahove, da bi pričeli služiti Bogu, kažejo enako vero kakor Peter. Takšno zaupanje v Jehova ni nikoli zaman. (Psalm 22:4, 5)

»Zakaj si podvomil?«

Ko je Peter veslal v viharni noči na Galilejskem jezeru, kakor je bilo omenjeno v uvodu, sta minili kaki dve leti, odkar je srečal Jezusa. Seveda ne moremo vedeti, kateri spomini so se mu takrat na jezeru zvrstili v mislih. Toliko stvari se je zgodilo! Jezus je ozdravil njegovo taščo. Imel je govor na gori. S poučevanjem in mogočnimi deli je znova in znova dokazoval, da je Jehovov Izbrani, da je Mesija. Peter je svoje slabosti, kot je bilo denimo nagnjenje, da podleže nenadnim strahovom in dvomom, v minulih mesecih nedvomno nekoliko obvladal. Jezus ga je celo izbral za enega svojih 12 apostolov! Vendar se Peter še vedno ni otresel strahu in dvomov, in to je tudi sam kmalu spoznal.

Med četrto nočno stražo (nekje med tretjo uro zjutraj in sončnim vzhodom) je Peter nenadoma nehal veslati in se vzravnal. Tam v daljavi sredi valov se je nekaj premikalo! Ali je bil to morda odsev mesečine na penečih se vrhovih valov? Ne, ni mogel biti. To, kar je videl, je preveč mirno stalo na valovih, bilo je preveč pokončno. Bil je človek! Da, bil je moški in je hodil po gladini jezera! Ko je prišel bližje, je kazalo, kot da namerava iti mimo njih. Prestrašeni so mislili, da gre za nekakšno prikazen. Moški je spregovoril: »Bodite pogumni, jaz sem! Ne bojte se!« Bil je Jezus! (Matej 14:25–28)

Peter je odvrnil: »Gospod, če si ti, mi zapovej, naj pridem k tebi po vodi.« Njegov prvi odziv je bil pogumen. Ves navdušen nad tem edinstvenim čudežem je želel dobiti dodatno potrditev za svojo vero. Želel je sodelovati pri tem čudežu. Jezus ga je prijazno povabil, naj pride k njemu. Peter se je skobacal čez rob čolna in se spustil na nemirno površino jezera. Zamislite si, kako se je počutil, ko se je z nogo dotaknil gladine, zaznal, da je pravzaprav trdna, in nato stal na njej. Gotovo je bil prevzet od začudenja, ko je stopal proti Jezusu. Toda kmalu ga je navdal drug občutek. (Matej 14:29)

Peter bi moral biti osredotočen na Jezusa. On je bil namreč tisti, ki ga je z Jehovovo močjo držal na gladini. In tako je ravnal, ker je Peter verjel vanj. Toda Petra je nekaj premotilo.  V Bibliji piše: »Ko je videl, kakšen vihar divja, se je prestrašil.« Naenkrat je usmeril pogled na valove, ki so se zaganjali ob čoln in jih je veter pršil in penil, zato ga je zgrabila panika. Verjetno se je videl, kako se pogreza v globino in kako bo utonil. Z naraščanjem strahu pa je njegova vera tonila. Ta mož, ki je bil imenovan Skala, ker je obetal, da bo stanoviten, je zaradi plahneče vere pričel toniti kakor kamen. Peter je bil dober plavalec, toda sedaj se ni zanašal na to. Zavpil je: »Gospod, reši me!« Jezus ga je prijel za roko in povlekel iz vode. Nato pa ga je, ko sta bila še vedno na gladini, poučil o nečem pomembnem: »Ti malovernež, zakaj si podvomil?« (Matej 14:30, 31)

»Zakaj si podvomil?« – kako primerno vprašanje! Dvom je lahko močna in uničevalna sila. Če mu podležemo, nam lahko oslabi vero in povzroči, da pričnemo duhovno toniti. Silovito se mu moramo upirati! Kako pa? Tako da smo osredinjeni na prave reči. Če svoje misli zaposlujemo s tistim, česar se bojimo, s tem, kar nas spravlja v malodušje, in s tem, kar nam odvrača pogled od Jehova in njegovega Sina, nas bodo dvomi še bolj razjedali. Če pa se osredinjamo na Jehova in njegovega Sina, na to, kar sta za tiste, ki ju ljubijo, že storila, kar danes delata in kar še bosta storila, bomo razjedajoče dvome pregnali.

Ko se je Peter z Jezusom vrnil na čoln, se je vihar pomiril. Na Galilejsko jezero je legla tišina. Peter je skupaj z drugimi učenci izjavil: »Ti si res Božji Sin.« (Matej 14:33) Ko je nad jezerom vstala zora, je bilo njegovo srce polno hvaležnosti. Uspel je odgnati dvom in strah. Res je, da je moral v življenju še veliko spremeniti, preden je postal kristjan s skali podobnimi lastnostmi, kakor je to napovedal Jezus. Toda odločen je bil, da ne bo odnehal in da si bo še naprej prizadeval duhovno rasti. Ali ste tudi vi enako odločeni? Potem se gotovo zavedate, da je Petrovo vero vredno posnemati.

[Slika na straneh 22, 23]

Jezus je v tem ponižnem ribiču videl človeka, ki veliko obeta.

[Slika na strani 23]

»Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešnik.«

[Slika na straneh 24, 25]

»Ko je videl, kakšen vihar divja, se je prestrašil.«