Kralj David in glasba

ČE OBSTAJA katero ime, ki prikliče v misli glasbo iz biblijskih časov, potem je to David, izjemen mož, ki je živel pred kakimi 3000 leti. Pravzaprav o takratni glasbi največ izvemo iz biblijskega poročila o Davidovem življenju – od časa, ko je bil mlad pastir, do takrat, ko je postal kralj in sposoben organizator.

Od Davida lahko veliko izvemo o glasbi v biblijskih časih. Na kakšna glasbila so igrali in kakšne pesmi so peli? Kakšno vlogo je imela glasba v Davidovem življenju in, širše gledano, med izraelskim narodom?

Vloga glasbe v starem Izraelu

Izgovarjanje besedila neke pesmi pogosto prikliče v misli njeno melodijo. V Bibliji so zapisana besedila številnih pesmi, glasba, ki jih je spremljala, pa žal ostaja neznana. Gotovo je bila lepa, celo veličastna. Knjiga Psalmov se odlikuje po pesniški vzvišenosti, kar namiguje na to, da je bila enako čudovita tudi glasbena spremljava.

Biblija takratna glasbila opiše le na kratko. (Glej okvir  »Glasbila v biblijskih časih«.) Celo o tem, na kakšno harfo je igral David, se ne ve kaj dosti. Vseeno pa je vredno omeniti, da so Izraelci izumili več glasbil, denimo redke in dragocene lesene harfe. (2. kroniška 9:11; Amos 6:5)

Toda nekaj je gotovo. Glasba je imela pomembno vlogo v življenju Hebrejcev, še posebej pri njihovem čaščenju Boga. Nepogrešljiva je bila pri kronanjih, uporabljali so  jo pri verskih obredih, svoje mesto pa je imela tudi pri vojskovanju. Poleg tega je navduševala kraljevi dvor, popestrila poroke in družinska srečanja ter prispevala k veselemu vzdušju med prazniki trgatve in žetve. Na žalost je bila glasba povezana tudi s kraji, ki se jih je držal slab sloves. In navsezadnje, ko je kdo umrl, je glasba tolažila žalujoče.

V Izraelu pa je glasba imela še druge vloge. Znano je bilo, da deluje pomirjujoče in pomaga prerokom biti bolj sprejemljivi za delovanje Božjega duha. Elizej je ravno ob zvokih strunskega glasbila dobil navdih od Boga. (2. kraljev 3:15) Poleg tega so z glasbo naznanjali posebne dogodke. Mlaji in prazniki so se pričeli ob zvoku dveh srebrnih trobent. Na dan, ko se je pričelo jubilejno leto, so z rogom razglasili svobodo sužnjem in vrnitev odvzete zemlje in hiš njihovim lastnikom. Kako veseli so morali biti revni ljudje, ko so slišali glasbo, ki je sporočala, da so zopet svobodni oziroma da so dobili nazaj svojo lastnino! (3. Mojzesova 25:9; 4. Mojzesova 10:10)

Nekateri Izraelci so nedvomno bili izvrstni glasbeniki in pevci. Pravzaprav je glede na neki asirski ploski relief kralj Senaherib zahteval od kralja Ezekija, naj mu plača davek v obliki glasbenikov in glasbenic. Videti je, da so to bili vrhunski umetniki. Toda med vsemi virtuozi je bil najbolj nadarjen David.

Nadarjen glasbenik

David je bil nadarjen – bil je tako glasbenik kot pesnik. Napisal naj bi več kot polovico psalmov. Kot deček je bil pastir, in njegov občutljivi in dovzetni um so napolnjevali pastirski prizori na področju Betlehema. Znal se je veseliti preprostih reči, kot je bilo poslušanje žuborečih potočkov in beketanja jagnjet, ko so se odzivala na njegov glas. Prevzet od lepote »glasbe«, ki jo je slišal v svetu okoli sebe, je vzel v roke harfo in zapel hvalo Bogu. Kako ganljivo doživetje je bilo prisluhniti glasbi, ki jo je David zložil za 23. psalm!

David je kot mladenič tako lepo igral na harfo, da so ga priporočili kralju Savlu, in ta ga je nato vzel za svojega služabnika. Ko sta se Savla polastila tesnoba in nemir, je k njemu prišel David ter na harfo zaigral melodične in umirjene tone, ki so pomirili kraljevo srce. Temne misli, ki so preganjale Savla, so izginile in nemir je popustil. (1. Samuelova 16:16)

 Glasba, ki jo je David tako zelo ljubil in ga je osrečevala, pa mu je včasih prinesla tudi težave. Nekega dne, ko sta se David in Savel vračala po zmagi nad Filistejci, je kralj slišal petje zmagoslavne in vesele pesmi. Ženske so pele: »Savel jih je pobil na tisoče in David na desettisoče.« Ob tem je Savel postal tako jezen in ljubosumen, da je »od tega dne naprej sumničavo gledal na Davida«. (1. Samuelova 18:7–9)

Glasba ga je navdihovala

Skladbe, ki jih je David napisal po Božjem navdihnjenju, so v mnogočem blestele. Njegove pesmi so zajemale psalme, ki spodbujajo k poglobljenemu premišljevanju, in psalme, ki opisujejo pastirsko življenje. Vsebujejo širok izbor tem, od izrazov hvale do pripovedi o zgodovinskih dogodkih, od veselja ob trgatvi do slovesnega vzdušja ob posvetitvi kraljeve hiše, od spominov do upanja, od prošenj do rotenja. (Glej Psalme 32, 23, 145, 8, 30, 38, 72, 51, 86 in njihove nadpise.) Ob smrti Savla in njegovega sina Jonatana je David spesnil žalostinko z naslovom »Lok«, ki se prične z besedami: »Tvoja lepota, o Izrael, leži mrtva na tvojih vrhovih.« Ton pesmi je otožen. David je vedel, kako z besedami pa tudi z igranjem na harfo izraziti celo množico čustev. (2. Samuelova 1:17–19)

David je bil vedrega značaja, zato mu je bila pri srcu vesela in živahna glasba, ki je bila zelo ritmična. Ko je na Sion prinesel Skrinjo zaveze, je na vso moč poskakoval in plesal, da bi proslavil ta dogodek. Biblijska pripoved nakazuje, da je bila glasba zelo poskočna.  Ali si lahko zamislite ta prizor? Davidu je njegova žena Mihala zaradi tega očitala. Toda on se za to ni zmenil. Rad je imel Jehova, in ta glasba ga je napolnila s tolikšnim veseljem, da je poskakoval pred svojim Bogom. (2. Samuelova 6:14, 16, 21)

Kot da vse to še ni bilo dovolj, se je David izkazal tudi s tem, da je izumil nove glasbene instrumente. (2. kroniška 7:6) V celoti gledano, je videti, da je bil David izjemno nadarjen umetnik – bil je izdelovalec glasbil, pesnik, skladatelj in izvajalec. Vendar je počel še večje reči.

Petje in glasba v templju

K Davidovi zapuščini spada tudi organiziranje petja in glasbe v Jehovovi hiši. David je na čelo 4000 pevcev in glasbenikov postavil Asafa, Hemana in Jedutuna (očitno znanega tudi po imenu Etan). Priskrbel je še 288 mojstrov, ki so poučevali in nadzirali druge v skupini. Vseh 4000 pevcev in glasbenikov je bilo v templju navzočih ob treh velikih letnih praznikih. Zamislite si veličastnost tega sijajnega zbora! (1. kroniška 23:5; 25:1, 6, 7)

V templju so peli le moški. Izraz »za ‚Dekleta‘« v nadpisu k 46. psalmu namiguje na visok glas oziroma na glasbilo s takšnim tonom. Peli so enoglasno, kot je to nakazano v 2. kroniški 5:13, kjer piše, da so pevci peli »skladno v en glas«. Pesmi so pogosto peli ob glasbeni spremljavi, in nekatere so vsebovale pripev, kot je to razvidno iz Psalma 42:5, 11 in 43:5. Pesmi, pri katerih se je uporabljalo antifonalno petje (izmenjavajoče se petje dveh zborov ali zbora in solista), so bile prav tako zelo cenjene. Primer tega je 24. psalm, ki je bil nedvomno spesnjen za priložnost, ko je David prinesel Skrinjo zaveze na Sion. (2. Samuelova 6:11–17)

Peli pa niso samo tisti, ki so služili v templju. Tudi ljudstvo je pelo, ko je potovalo v Jeruzalem na vsakoletna praznovanja. Morda je ravno to mišljeno z izrazom  »Pesem vzpenjajočih«. (Psalmi od 120 do 134) Na primer, v 133. psalmu David poveličuje složnost med brati, ki so jo Izraelci okusili ob takšnih dogodkih. Začne ga z besedami: »Glej, kako dobro in kako prijetno je, ko bratje složno prebivajo skupaj!« Poskusite si samo zamisliti glasbo, ki je spremljala to pesem!

Glasba in čaščenje Jehova

Desetino Biblije sestavljajo pesmi, in knjiga Psalmov spodbuja vse ljudi, naj iz njih privre hvala. (Psalm 150) Glasba ima veliko moč, saj lahko človek ob njej pozabi na življenjske skrbi, in petje je lahko kakor balzam za ranjeno srce. Biblija pa tudi priporoča, naj tisti, ki so dobre volje, pojejo psalme. (Jakob 5:13)

S petjem lahko posameznik izrazi svojo vero v Boga in ljubezen do njega. Jezus je v noči, preden so ga usmrtili, skupaj z apostoli po večerji odpel pesem. (Matej 26:30) Kako čudovit glas je moral imeti Davidov Sin – on, ki je poznal veličastno petje na Božjem nebeškem dvoru! Verjetno so peli halelske psalme. (Psalmi od 113 do 118) Če je bilo tako, je Jezus z apostoli, ki se niso zavedali, kaj vse se bo kmalu zgodilo, glasno zapel: »V meni se prebuja ljubezen, ker Jehova sliši moj glas, moje rotenje. [. . .] Vrvi smrti so me obdale, stiske šeóla so me zadele. [. . .] ‚O Jehova, reši mojo dušo!‘« (Psalm 116:1–4)

Glasbe ni iznašel človek. Biblija opisuje glasbo in petje v samih nebesih, kjer duhovna bitja igrajo na simbolične harfe in pojejo hvalnice okoli Jehovovega prestola. (Razodetje 5:9; 14:3; 15:2, 3) Bog Jehova je tisti, ki je ljudem dal glasbo. V srce jim je vsadil čut za glasbo in neustavljivo željo, da svoje občutke izrazijo z igranjem na glasbilo oziroma s petjem. Za vernega posameznika je glasba predvsem darilo od Boga. (Jakob 1:17)

[Poudarjeno besedilo na strani 27]

»Na dan veselja, ob praznikih [. . .] zatrobite na trobenti.« (4. MOJZESOVA 10:10)

[Poudarjeno besedilo na strani 28]

»Jehova je moj pastir, nič mi ne manjka. Postilja mi na zelenih pašnikih, vodi me na počivališča, bogata z vodo.« (PSALM 23:1, 2)

[Poudarjeno besedilo na strani 29]

»[Bilo je] štiri tisoč tistih, ki so hvalili Jehova z glasbili, za katere je David rekel: ‚Naredil sem jih, da bodo z njimi igrali hvalnice.‘« (1. KRONIŠKA 23:4, 5)

[Poudarjeno besedilo na strani 29]

David je z besedami in igranjem na glasbila izrazil celo množico čustev.

[Poudarjeno besedilo na strani 30]

»Hvalite Jaha! Hvalite ga s tamburinom in plesom v kolu! Vse, kar diha, naj hvali Jaha!« (PSALM 150:1, 4, 6)

[Okvir/slike na strani 28]

 Glasbila v biblijskih časih

Med strunska glasbila so spadali psalteriji, harfe in desetstrunska glasbila. (Psalm 92:3) Uglašena so bila za alamot in šeminit – izraza se morda nanašata na višjo in nižjo oktavo. (1. kroniška 15:20, 21, pdč. op.) Med trobila in pihala so sodili rog, piščali pa tudi trobente, na katere so »glasno trobili«. (2. kroniška 7:6; 1. Samuelova 10:5; Psalm 150:3, 4) Ob posvetitvi templja so trobentači in pevci hvalili Jehova »skladno v en glas«. (2. kroniška 5:12, 13) To, kot je videti, pomeni, da so bili tonsko izenačeni in da ni bilo disharmonije. Med tolkala so spadali tamburini, ropotulje in »raznovrstna glasbila iz brinovega lesa«. Potem so bile tu še cimbale – manjše »zvočne cimbale« in večje, ki so jim rekli »doneče cimbale«. (2. Samuelova 6:5; Psalm 150:5)

[Slike]

Zgoraj: Detajl s Titovega slavoloka v Rimu, ki prikazuje trobente, odnesene iz templja v Jeruzalemu leta 70 n. št. Kovanca iz časa okoli leta 130 n. št., na katerih so upodobljena judovska glasbila.

[Vir slike]

Kovanca: © 2007 by David Hendin. All rights reserved.