Pokol v šoli — tolažba po tragediji

NA ČRNI naslovnici časopisa je bila z velikimi črkami napisana ena sama beseda: »Zakaj?« To vprašanje se je postavljalo znova in znova, potem ko se je sedemnajstletnik iz Winnendena v južni Nemčiji odpravil na strelski pohod, pri tem ubil 15 ljudi in nazadnje sodil še sebi. Po vsej državi so zastave spustili na pol droga, novica o tragediji pa se je bliskovito razširila po svetu.

 Winnenden je cvetoče in idilično mesto, obkroženo z vinogradi in sadovnjaki. Enajstega marca 2009 se je dan v srednji šoli Albertville pričel tako kot vedno. Nenadoma pa sta ob 9.30 zavladala nasilje in kaos.

V svojo bivšo šolo je planil mladenič s pištolo, ki jo je vzel iz spalnice svojih staršev. V treh učilnicah in na hodniku je nahitro postrelil devet dijakov in tri učiteljice, več oseb pa ranil. Policija je prišla v nekaj minutah. Morilec je pobegnil na zemljišče bližnje psihiatrične bolnišnice. Tam je ubil vzdrževalca. Nato je ugrabil avtomobil in z uperjeno pištolo prisilil voznika k vožnji. Kakih 40 kilometrov naprej je vozniku uspelo uiti. V neki trgovini z avtomobili je ubijalec pokončal prodajalca in stranko ter hudo ranil dva izmed policistov, ki so ga skušali ujeti. Ko je policija končno sklenila obroč okoli njega, se je ustrelil v glavo.

Morilec je bil po pripovedih tistih, ki so ga poznali, povsem običajen najstnik, ki je hotel biti sprejet v družbi in imeti prijatelje. Kje se je zalomilo? Lahko da je bil občasno depresivno razpoložen. Poleg tega je za zabavo streljal z zračno puško in igral nekatere priljubljene nasilne računalniške igre. Toda nekateri pravijo, da se lahko enako reče za tisoče drugih mladostnikov. Kaj pa žrtve? Ali jih je že vnaprej izbral ali pa je streljal naključno? Ugibanja so bila tudi o tem, zakaj je ustrelil osem deklet in le enega fanta. Na to nihče ni znal ustrezno odgovoriti.

Takojšen odziv

»Ko me je najin sin poklical in povedal za streljanje v šoli, nisem mogla verjeti,« se spominja Heike. »Toda ko sem slišala vedno več policijskih in rešilnih vozil, ki so drvela mimo, me je zgrabila panika.« Policija je s hitro akcijo verjetno preprečila, da bi morilec v šoli pobil še več ljudi. Po tem, ko so šolo evakuirali, so na prizorišče zločina prišli reševalci, psihologi in duhovniki ter skrbeli za dijake do svojih zadnjih moči.

V šolo so se hitro pričeli zgrinjati poročevalci in skušali intervjuvati dijake, od katerih so mnogi bili še vedno v šoku. Neki dijak je naštel 28 vozil, ki so pripadala 26 različnim televizijskim postajam in so bila parkirana pred šolo. Med medijskimi hišami se je vnel hud boj, kar je vodilo do nepreverjenih poročil o podrobnostih zločina. Neki novinar se je oglasil pri družini umorjenega dekleta še isti dan, ko je prišlo do pokola, in prosil za njene slike, drugi pa so dijakom plačali, da so pozirali za fotografije. Videti je, da so nekateri poročevalci zaradi histerije ob samem dogodku težko ohranjali ravnovesje med tem, da se do zanimivih informacij dokopljejo pred drugimi, in tem, da pokažejo obzirnost in spoštovanje do žrtev.

Ljudje so se, kot se ob takšnih dogodkih pogosto dogaja, obrnili na religijo, da bi našli tolažbo in pojasnila. Na dan pokola je več različnih verskih organizacij imelo skupen verski obred. Mnogi so cenili to pomoč. Toda tisti, ki so iskali tolažbo iz Božje Besede  ali odgovore na vprašanja, ki so jih begala, so bili bridko razočarani. Neka družina se je udeležila pogreba sinovega sošolca. Mama je dejala: »Škof je govoril o trpljenju Joba. Čakala sem, da bo pojasnil, kaj se iz tega naučimo, oziroma da nas bo malo potolažil – toda nič. Niti besede o tem, zakaj je Job trpel, ali o tem, kako se je njegova zgodba končala.«

Nekega moškega so prazne besede, ki jih je slišal, precej razburile. Pred kakimi 30 leti je preučeval Biblijo z Jehovovimi pričami, toda v tem ni vztrajal. Sedaj pa je znova pričel obiskovati njihove shode.

Valisa, 14-letno dekle, ki redno preučuje Biblijo s Pričami, je bila v učilnici blizu kraja zločina. Ko je zaslišala strele, je začela moliti k Jehovu. Pozneje, ko so jo vprašali, kako je vse skupaj prenesla, je dejala, da so ti dogodki potrdili to, kar se je iz Biblije naučila o teh kritičnih zadnjih dneh. (2. Timoteju 3:1–5) Dve Pričevalki sta se svojim sosedom trudili vlivati upanje z nekaj tolažilnimi besedami. Neka starejša ženska je pristopila k njima in dejala: »Še mnogi bi morali tako ravnati.« Čeprav je bil ta pokol žalosten in šokanten, je nekatere spodbudil, da so prisluhnili besedam upanja in tolažbe iz Božje Besede.

Dolgotrajne posledice travme

Seveda niti najiskrenejše besede tolažbe ne morejo povsem ublažiti šoka in obupa tistih, ki so bili prizadeti neposredno. Nobena beseda ne more docela olajšati bolečine starša, ki je izgubil otroka, ali globoke žalosti skrušenega policista, ki je odhitel v šolo in odkril, da je med umorjenimi tudi njegova žena.

Dijaki, ki so preživeli to grozljivo izkušnjo, so skupaj s svojimi družinami vsak po svoje doživeli hudo travmo. Vassilios se je takoj, ko je morilec začel streljati, pognal proti zasilnemu izhodu. »Ko sem skočil skozi okno,« se spominja, »sem molil k Jehovu. Mislil sem, da bom umrl. Prepričan sem bil, da je to moja zadnja molitev.« V tednih za tem so ga mučile nočne more, poleg tega se z nikomer ni želel pogovarjati. Še posebej ga je prizadelo, ko je videl, kako nekateri iz tega pokola skušajo kovati dobiček in kako zagnani so tisti, ki poizvedujejo za podrobnostmi. Sčasoma se je le uspel spoprijeti z realnostjo.

Jonas je bil v isti učilnici kot Vassilios in je bil priča umoru petih svojih sošolcev. Dejal je: »Takoj za tem mi ni bilo težko opisati, kaj se je zgodilo; bilo je kot v grozljivki. Toda sedaj, sedaj se mi je res težko pogovarjati o tem, kako mi gre. Razpoloženje mi ves čas niha. Včasih se o tem ne želim pogovarjati, kdaj drugič pa veliko govorim.« Tudi on trpi zaradi nočnih mor in težav s spanjem.

Dijakom so po nekaj dneh vrnili njihove osebne stvari, ki so jih imeli v učilnicah. Travmatologi so opozarjali, da že pogled na takšne predmete lahko obudi spomine na tragedijo. Jonas se sprva ni želel dotakniti svoje jakne, šolske torbe in motoristične čelade. Poleg tega ga je spreletel srh vsakič, ko je videl koga, ki je bil podoben morilcu  oziroma je nosil enak nahrbtnik kakor on. Ko sta njegova starša gledala film, v katerem se je pričelo streljati, je postal zelo živčen. Terapevti so skušali pomagati žrtvam, da bi se osvobodile takšnih miselnih povezav s travmatičnim dogodkom.

Jürgen, Jonasov oče, je zaposlen v bolnišnici, v kateri je bil eden od delavcev ubit. Omenil je, da so se mnogi starši in sodelavci mučili z vprašanjema »Zakaj?« in »Kaj, če . . .?«. Na primer, eno od bolnišničnih uslužbenk, ki je z balkona videla morilca iti mimo, je misel, da bi lahko ustrelil še njo, tako bremenila, da je potrebovala psihiatrično pomoč.

Kaj nekaterim pomaga v težkih trenutkih

Kaj nekaterim pomaga prebolevati takó srhljivo izkušnjo? Jürgen pravi: »Čeprav je včasih težko, je pomirjujoče biti skupaj z drugimi. Zavest, da ti drugi stojijo ob strani, da nisi sam, to pomaga.«

Tudi Jonas ceni, da drugi mislijo nanj: »Mnogi mi pošiljajo razglednice in sporočila. Nekateri pripišejo kako biblijsko vrstico, ki jo nato preberem. To je lepo.« Kaj mu še pomaga? »Ko se ponoči zbudim in ne morem več zdržati, molim. Včasih poslušam glasbo ali revijo Prebudite se! na avdioposnetkih.« * Dodaja še, da nam Biblija pove, zakaj se je vse to zgodilo: svetu vlada Satan, in mi živimo v času konca. Njegov oče pravi, da jim to spoznanje pomaga prebolevati izkušnjo.

Kmalu nič več trpljenja

V nekaj dneh je bilo pred šolo vse polno sveč, cvetja in pisem. Kerstin je opazila, da je več ljudi napisalo sporočila, v katerih se sprašujejo, zakaj se je to zgodilo in zakaj je Bog to dopustil. Menila je, da si ti vprašanji zaslužita odgovor, zato je s še dvema drugima Pričevalkama napisala pismo in ga položila med druga sporočilca.

Na uradni pogrebni slovesnosti je neka televizijska postaja pokazala njeno pismo in citirala uvodne vrstice, kjer piše: »Zakaj? V zadnjih dneh to vprašanje postaja vse glasnejše, še posebej pa vprašanji: Kje je bil Bog? Zakaj je to dopustil?« Žal se citat tukaj konča.

Zakaj žal? Ker pismo v nadaljevanju pojasnjuje izvor vsega trpljenja. V njem tudi piše, da bo Bog »poskrbel, da bo popravljena vsa škoda, ki jo povzročajo ljudje«. Nato dodaja: »V zadnji biblijski knjigi Bog pravi, da bo obrisal vse solze z oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. To, kar je bilo, je minilo.« Bog Jehova bo celo obudil mrtve. Pod njegovim Kraljestvom, ki bo kmalu prišlo, ne bo več tragedij, pokolov ali trpljenja. Bog je obljubil: »Glej! Vse delam novo.« (Razodetje 21:4, 5)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 12]

Jonas je prejel kartico, na kateri piše: »Mislimo nate.«

[Navedba vira slike na strani 9]

Focus Agency/WPN

[Navedba vira slike na strani 9]

© imagebroker/Alamy

[Navedba vira slike na strani 10]

Fotografija: picture alliance

[Navedba vira slike na strani 11]

Fotografija: picture alliance