Ali mrtvi lahko pomagajo živim?

TAMBA, mladenič iz Zahodne Afrike, se je pripravljal na preizkus znanja v šoli. * Njegova mama je vztrajala, da potrebuje pomoč mrtvih sorodnikov, da bi preizkus uspešno opravil. V Palermu na Siciliji si turisti ogledujejo katakombe, kjer lahko vidijo na stotine skrbno ohranjenih trupel. Nekateri verjamejo, da te mumije živim priskrbijo Božjo zaščito. Ljudje vsako leto obiskujejo Lily Dale, kraj na zahodu ameriške zvezne države New York, ki je znan po tem, da v njem živi nenavadno veliko spiritističnih medijev. Obiskovalci pridejo v upanju, da bodo lahko stopili v stik z mrtvimi sorodniki ali prijatelji in prejeli njihovo pomoč.

Povsod po svetu je močno ukoreninjeno verovanje, da mrtvi lahko pomagajo živim. Kaj o tem menite vi? Morda ste bili tudi vi tako poučeni ali pa ste si blizu z nekaterimi, ki jim to verovanje veliko pomeni. Povsem naravno je, da hrepenimo po ljubljenih, ki nam jih je vzela smrt. Spiritistični mediji obljubljajo, da lahko to močno željo potešijo. Po poročanju revije Time je neka spiritistka dejala, da je duhovno področje »vedno na voljo, če v njem iščemo pomoč«. Ali to drži? Ali mrtvi res lahko pomagajo živim? Jasen biblijski odgovor vas bo morda presenetil.

Ali mrtvi nekje živijo naprej?

Biblija s preprostimi in lahko razumljivimi izrazi pojasnjuje stanje mrtvih. Bodite pozorni, kaj o tem piše v Pridigarju 9:5: »Živi se zavedajo, da bodo umrli, mrtvi pa se ne zavedajo ničesar.« Ali je mogoče, da bi mrtvi kaj čutili? Vrstica 6 odgovarja: »Njihova ljubezen, njihovo sovraštvo in njihova ljubosumnost so izginili in nikoli več ne bodo imeli deleža pri ničemer, kar se bo godilo pod soncem.« Poleg tega imejte v mislih to, kar piše v vrstici 10 tega istega poglavja: »V šeólu, kamor greš, ni ne dela, ne načrtovanja, ne znanja, ne modrosti.« Tukaj uporabljena hebrejska beseda »šeol« pomeni »splošni grob človeštva«. Zanimivo je, da grška ustreznica za to besedo – »had« – v Svetem pismu nakazuje, kam je šel Jezus Kristus za nekaj časa po svoji smrti. (Apostolska dela 2:31)

Jezus je v času svojega življenja pomagal mnogim, toda zavedal se je, da bo moral umreti. Ali je pričakoval, da bo ljudem lahko pomagal tudi takrat, ko bo v grobu? Ne. Svojo neizogibno smrt je primerjal z nočjo, ko ni mogoče opravljati dela. (Janez 9:4) Jezus je dobro vedel, da so ljudje, ko se njihovo življenje konča, »nemočni mrtveci«. (Izaija 26:14)

Jezus je stanje mrtvih pojasnil še z eno podobno primerjavo. Ko je umrl njegov prijatelj Lazar, je smrt primerjal s spanjem. (Janez 11:11–13) Od spečega človeka ne pričakujemo, da nam bo pomagal, kajne? Kdor spi, se ničesar ne zaveda in ni zmožen ničesar storiti za druge.

Ali duša preživi smrt?

Marsikdo je poučen, da je duša neviden del človeka in da preživi smrt. Biblija uči drugače. Prva biblijska knjiga, 1. Mojzesova, nam odkrije, kaj je to duša. V 1. Mojzesovi 2:7 piše, da je prvi človek ob ustvaritvi »postal živa  duša«. Človek kot celota je duša; tudi živali so duše. (1. Mojzesova 1:20–25) Zato je logično: ko človek ali žival umre, umre duša. Biblija to potrjuje. (Ezekiel 18:4)

Toda morda bo kdo vprašal: Kaj pa številne zgodbe o tem, da so ljudje imeli stike z mrtvimi, slišali njihove glasove ali jih celo videli? Takšne pripovedi so pogoste v mnogih delih sveta. Žalujoče sorodnike oziroma tesne prijatelje navdajajo z upanjem, in mnoge od njih to spodbudi, da poiščejo spiritističnega medija, ki pravi, da lahko prikliče mrtvega.

Ali so takšne zgodbe resnične? Če so, ali ni to potem v nasprotju s prej omenjenimi izjavami, ki temeljijo na Bibliji? Kristus Jezus je za Božjo Besedo rekel, da je resnica. (Janez 17:17) Resnica si ne nasprotuje. Pravzaprav so v Bibliji zapisane jasne smernice, kako naj bi gledali na trditve, da mrtvi lahko pomagajo živim. Biblija nam govori o človeku, ki je iskal pomoč pri mrtvem. Skrbno branje te pripovedi nam bo razodelo resnico.

Kralj prosi za pomoč mrtvega

Prizorišče dogodka je bilo bojišče na severu Izraela. Kralj Savel se je s svojimi vojaki pripravljal na boj s strah zbujajočo filistejsko vojsko. Ko je zagledal filistejski tabor, mu je »srce [. . .] začelo razbijati od strahu«. V tem času svojega kraljevanja je opustil pravo čaščenje. Zato Jehova Savlovih prošenj ni uslišal. H komu se bo sedaj Savel obrnil po pomoč? Božji prerok Samuel je bil mrtev. (1. Samuelova 28:3, 5, 6)

Savel je nasvet poiskal pri ženski, ki je bila spiritistični medij in je živela v En Doru. Prosil jo je, naj mu iz mrtvih pripelje Samuela. Ženska je priklicala prikazen. Ta »Samuel« je Savlu dejal, da ga bodo Filistejci premagali in da bo skupaj s svojimi sinovi v bitki izgubil življenje. (1. Samuelova 28:7–19) Ali je to res bil od mrtvih vstali Samuel?

Pomislite. V Bibliji piše, da se človek, ko umre, »povrne v zemljo« in da takrat »minejo tudi njegove misli«. (Psalm 146:4) To, da Bog obsoja stike s spiritističnimi mediji, sta vedela tako Savel kot Samuel. In res, Savel je pred časom prevzel pobudo ter deželo očistil spiritističnih običajev. (3. Mojzesova 19:31)

Razmislite še o naslednjem. Če bi zvesti Samuel še živel, in sicer kot duh, ali bi prekršil Božji zakon in sodeloval s spiritističnim medijem, da bi se srečal s Savlom? Jehova se s Savlom ni hotel pogovarjati. Ali bi potem spiritistični medij lahko prisilil Vsemogočnega Boga, da bi s Savlom komuniciral po mrtvem Samuelu? Ne. Očitno ta »Samuel« v nobenem pogledu ni bil Božji zvesti prerok. Bil je duh – hudoben demon, ki se je izdajal za mrtvega Samuela.

Demoni so angeli, ki so se že zgodaj v človeški zgodovini uprli Božji oblasti. (1. Mojzesova 6:1–4; Juda 6) Ta duhovna bitja lahko opazujejo ljudi, ko so ti živi; za vsakega človeka vedo, kako je govoril, kakšen je bil videti in kako je ravnal. Vneto si prizadevajo širiti zamisel, da to, kar govori Biblija, ni resnica. Nič čudnega, da Biblija svari pred tem, da bi imeli kakršne koli stike s temi duhovnimi silami!  (5. Mojzesova 18:10–12) Ti hudobni duhovi so dejavni še danes.

Sedaj lahko razumemo, zakaj mnogi govorijo o tem, da so »slišali« ali »videli« svoje ljubljene, ki so umrli. Čeprav so takšna prikazovanja včasih morda videti dobronamerna, je namen hudobnih duhovnih sil zavajati ljudi. * (Efežanom 6:12) Poleg tega razmislite o naslednjem: Jehova je ljubeč Bog, ki mu je mar za nas. Če bi mrtvi nekje živeli naprej in bi lahko prišli pomagat svojim prijateljem in družinskim članom, ali bi naš ljubeči Stvarnik prepovedal takšne stike in zanje rekel, da so »gnusobe«? Prav gotovo ne! (5. Mojzesova 18:12; 1. Petrovo 5:7) Ali potem sploh obstaja kakšen zanesljiv vir pomoči?

Resnična pomoč za žive in mrtve

Iz tega, kar smo pregledali, razumemo, da mrtvi ne morejo pomagati živim. Še več, prizadevanje, da bi iskali pomoč pri mrtvih, ni zgolj nekoristno, ampak je tudi izjemno nevarno, saj s tem kršimo Božji zakon in tvegamo, da bomo prišli pod vpliv demonov.

Biblija nas usmerja k najboljšemu Viru pomoči – k našemu Stvarniku, Jehovu. On nas lahko reši smrti. (Psalm 33:19, 20) Danes nam je pripravljen pomagati. Zato nam v nasprotju s spiritističnimi mediji, ki ponujajo lažno upanje, daje pravo upanje.

Tamba, ki smo ga omenili v uvodu, je iz prve roke spoznal razliko med lažnim upanjem, ki ga ponujajo spiritistični mediji, in resnico, ki nam jo ponuja Jehova. Spiritistični mediji so trdili, da preizkusa znanja v šoli ne bo opravil uspešno, če ne bo daroval svojim mrtvim prednikom. Tamba je preučeval Biblijo z Jehovovimi pričami. Spoznal je, kakšno je resnično stanje mrtvih, in tudi to, da so tisti, ki se izdajajo za mrtve prednike, pravzaprav hudobna duhovna bitja. Čeprav je njegova mama precej pritiskala nanj, da bi se po pomoč obrnil k spiritističnemu mediju, jo je zavrnil in ji rekel: »Če ne uspem, se bom naslednje leto bolj potrudil.«

Kako se je vse skupaj izteklo? Preizkus znanja je opravil najbolje od vseh! Njegova mama je bila zelo presenečena, izgubila je zaupanje v spiritistične medije in nikoli več ni omenila daritev mrtvim prednikom. Tamba se je seznanil z Jehovovim svarilom, naj se ogibamo tega, da bi »glede živih spraševali mrtve«. (Izaija 8:19) Preučevanje Biblije je tega mladeniča navdalo z zaupanjem, da bo uspel, če se bo veselil v Božji postavi. (Psalm 1:1–3)

Kaj pa ljubljeni, ki nam jih je vzela smrt? Ali zanje ni nobenega upanja? Jehova ne pomaga le nam, ki smo živi; obljubil je tudi, da bo pomagal tistim, ki so v grobovih. Bodite pozorni, kaj prerok Izaija po opisu tega, kako nemočni so mrtvi, zapiše v 26. poglavju, 19. vrstici: »Tvoji mrtvi bodo oživeli. [. . .] Prebudite se, vi, ki prebivate v prahu!« Prerokba v nadaljevanju za »nemočne mrtvece« pravi, da bodo zopet živeli.

Samo zamislite si! Nemočnim milijardam ljudi, ki spijo v grobovih, bo povrnjeno življenje! Biblija pravzaprav odkriva, da Jehova hrepeni po tem, da bi oživil mrtve. (Job 14:14, 15) Ali so takšne obljube slišati predobre, da bi bile resnične? Jezus Kristus je bil o zanesljivosti tega upanja tako prepričan, da je mrtve opisal kot takšne, ki so v Jehovovih očeh živi. (Luka 20:37, 38)

Ali bi tudi vi radi imeli takšno upanje? * Še naprej si pridobivajte točno spoznanje iz Biblije. Med preučevanjem se boste prepričali, da Jehova lahko pomaga tako živim kot mrtvim in da so njegove obljube »zanesljive in resnične«. (Razodetje 21:4, 5)

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 19]

Povsem naravno je, da hrepenimo po ljubljenih, ki nam jih je vzela smrt.

[Slika na strani 20]

Ali se je prerok Samuel vrnil od mrtvih in komuniciral s kraljem Savlom?