Življenje kristjanov v prvem stoletju

Kje so prebivali

»Nisem [se] obotavljal učiti vas javno in po hišah.« (APOSTOLSKA DELA 20:20)

VSTOPITE skozi ogromna vrata in že ste v mestu iz prvega stoletja. Stoji na hribu, podobno kot mnoga druga mesta. Odpre se vam pogled na vzpetino, na kateri leži gornji del mesta. Številne razkošne bele vile, mnoge z obzidanimi vrtovi, se lesketajo v soncu. To je soseska bogatih. Če se ozrete navzdol po pobočju, zagledate še več hiš različnih velikosti in oblik. V teh velikih večnadstropnih kamnitih hišah, ki so nanizane ob tlakovanih ulicah, živijo ljudje srednjega sloja – trgovci in posestniki. Še nižje, spodaj v dolini, pa prebivajo revni. Njihove hiše so škatlaste oblike, umazanega videza in majhne. Nagnetene so ob ozkih uličicah ali pa so zbrane okoli majhnih dvorišč.

Ko stopate po ulicah, na katerih se kar tre ljudi, zvoki in vonjave vzdramijo vaše čute. Ženske kuhajo, zaradi česar po vsej okolici prav mamljivo diši. Slišite živali, ki se oglašajo, in otroke pri igri. Moški zavzeto delajo v hrupnih, zatohlih delavnicah.

Dejavnosti krščanske družine so bile tesno povezane s temi hišami. Vsakodnevno življenje, duhovni pouk in čaščenje, vse to se je dogajalo za zidovi teh zgradb.

Manjše hiše Kakor pri današnjih domovih sta bila velikost in tip prebivališč odvisna od lokacije in od finančnega stanja družine. Najmanjše hiše (1) so imele le en utesnjen, temačen prostor, v katerem je živela vsa družina. Mnoge majhne hiše so bile zidane iz blatnih opek, sušenih na soncu. Pri drugih so bili zidovi iz grobo obdelanih kamnov. Oba tipa hiš sta bila običajno zgrajena na kamnitem temelju.

 Notranje stene so bile ometane, tla pa so bila tlakovana, kar je zahtevalo nenehno vzdrževanje. Da se dim iz peči ne bi zadrževal v prostoru, je bila v strehi ali na steni narejena vsaj ena majhna odprtina. V hiši je bilo le najnujnejše pohištvo.

Podlago za ilovnato streho so pripravili tako, da so na nosilne stebre položili lesene tramove, nanje pa še prečnike, veje in trstje. Na zbito glino so zatem položili tlak, tako da je bila streha kolikor toliko neprepustna za vodo. Dostop nanjo je bil običajno mogoč po zunanji lestvi.

Kljub tem prostorskim omejitvam so bili krščanski domovi prijetni kraji, kjer so tudi revne družine lahko bile duhovno bogate in srečne.

Prebivališča srednjega sloja Večje enonadstropne kamnite hiše (2) ljudi srednjega sloja so imele tudi sobo za goste. (Marko 14:13–16; Apostolska dela 1:13, 14) Ta velika zgornja soba je bila primerna za srečanja in je bila pogosto na razpolago ob praznikih. (Apostolska dela 2:1–4) Te in še večje hiše (3) trgovcev in posestnikov so bile zgrajene iz apnenčastih zidakov, vezanih z apneno malto. Tla so bila tlakovana in notranje stene ometane; zunanji zidovi so bili pobeljeni.

V zgornje sobe in na streho se je prišlo po stopnicah. Ob robu vseh ravnih streh je bila ograja. Ta je preprečevala, da bi kdo padel ali se kako drugače poškodoval. (5. Mojzesova 22:8) Med dnevno vročino je bilo na strehi pod začasno postavljenim senčnikom prav prijetno. Človek si je tam lahko vzel čas za preučevanje, poglobljeno premišljevanje, molitev ali počitek. (Apostolska dela 10:9)

Čeprav so v teh masivnih hišah z večjimi prostori pogosto živele razširjene družine, so bile v njih na voljo dodatne bivalne površine, ločene spalnice ter velika kuhinja in jedilnica.

Razkošnejši domovi Hiše, grajene v rimskem stilu (4), so se precej razlikovale po velikosti, videzu in konstrukciji. Okrog velike jedilnice (triklinij), ki je bila središče družinskih dejavnosti, so bile razvrščene prostorne sobe. Nekatere takšne zgradbe so imele tudi prvo oziroma drugo nadstropje (5) ali pa so jih krasili obzidani vrtovi.

Razkošnejši domovi so morda bili bogato opremljeni z dovršenim pohištvom – nekateri  kosi so bili še olepšani z okrasnimi vložki iz slonovine in zlata. Te hiše so imele pridobitve, kot sta tekoča voda in kopalna kad. Tla so bila morda iz lesa ali večbarvnega marmorja, stene pa so lahko bile obložene s cedrovino. Za ogrevanje so uporabljali žerjavnice. Na oknih so bile zaradi varnosti rešetke, običajno lesene, zavese pa so omogočale nekaj zasebnosti. Okenske police so bile vklesane v debele kamnite zidove. (Apostolska dela 20:9, 10)

Zgodnji kristjani so bili ne glede na velikost oziroma obliko hiše, v kateri so živeli, gostoljubni in so velikodušno delili svoje imetje z drugimi. Zato so potujoči nadzorniki zlahka našli prisrčno in gostoljubno družino, pri kateri so lahko ostali do konca svojega služenja v tistem mestu ali kraju. (Matej 10:11; Apostolska dela 16:14, 15)

»Simonov in Andrejev dom« Jezus je bil toplo sprejet na »Simonovem in Andrejevem domu«. (Marko 1:29–31) Hiša teh dveh ribičev je bila morda del sklenjenega obroča preprostih stavb (6), ki so bile nagnetene okoli tlakovanega dvorišča.

V takšnih hišah so vrata in okna gledala na dvorišče, ki je bilo pogosto središče vsakodnevnih dejavnosti, kot so kuhanje, peka, mletje žita ter druženje in uživanje hrane.

Pritlične hiše v Kafarnaumu so bile zidane iz neobdelanega bazalta (vulkanska kamnina) iz tistih krajev. Zunanje stopnice so vodile na ravno streho, narejeno iz zbite gline ali ploščic, pod čemer je bilo trstje, položeno na prečnike in tramove. (Marko 2:1–5) Tla znotraj so bila tlakovana in ponavadi prekrita s tkanimi preprogami.

Vzdolž obale Galilejskega jezera so ob vrstah takih hiš nastale večje in manjše ulice. Kafarnaum je bil idealen kraj za ribiče, ki jim je jezero omogočalo preživljanje.

»Po hišah« Skratka, kristjani v prvem stoletju so živeli v različnih hišah – od takih z enim prostorom in narejenih iz blatnih opek do velikih razkošnih vil, zidanih iz kamna.

Za družine so bile te hiše več kot le streha nad glavo. V njih so se duhovno poučevale. Za temi zidovi je družina skupaj častila Boga. Kristjani so se zbirali po zasebnih domovih, da bi preučevali Svete spise in se družili s soverniki. Kar so se tam naučili, so s pridom uporabljali pri opravljanju nadvse pomembnega dela, namreč pri oznanjevanju in poučevanju »po hišah«, in to po vsem rimskem imperiju. (Apostolska dela 20:20)