Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Zvest kljub preizkušnjam

Zvest kljub preizkušnjam

Posnemajmo njihovo vero

Zvest kljub preizkušnjam

PETER je poln pričakovanja pogledoval ljudi, ki so prišli poslušat Jezusa. Bili so v sinagogi v Kafarnaumu. Peter je bil iz tega kraja; tu, na obali Galilejskega jezera je opravljal ribiško obrt; in tu so živeli mnogi njegovi prijatelji, sorodniki in poslovni znanci. Nedvomno si je zelo želel, da bi njegovi sokrajani na Jezusa gledali tako kakor on, da bi z navdušenjem sprejemali pouk o Božjem kraljestvu iz ust največjega učitelja, kar jih je kdaj bilo. Toda nič ni kazalo, da se bo ta dan zgodilo kaj takega.

Mnogi so nehali poslušati. Nekateri so na glas godrnjali in oporekali Jezusovemu sporočilu. Vendar je Petra najbolj presenetilo to, kako so se odzvali nekateri Jezusovi lastni učenci. Na njihovih obrazih ni bilo več tistega veselega izraza, ki ga ima človek, ko izve kaj pomembnega, ko je navdušen ob novem odkritju, ko se radosti ob spoznanju resnice. Sedaj so bili videti vznemirjeni, celo zagrenjeni. Nekateri so povzdignili glas in rekli, da so Jezusove besede nezaslišane. Jezusa niso več hoteli poslušati, zato so zapustili sinagogo in nehali biti njegovi sledilci.

Za Petra in druge apostole je bil to težaven čas. Peter ni povsem razumel tega, kar je Jezus povedal tisti dan. Gotovo je lahko videl, zakaj so bile Jezusove besede, če se o njih prehitro sklepa, morda videti žaljive. Toda kaj bo Peter storil sedaj? Njegova zvestoba Gospodu tokrat ni bila preizkušena prvič, pa tudi zadnjič ne. Poglejmo, kako mu je vera pomagala, da je bil kos takšnim izzivom in je ostal zvest.

Zvest ostal tudi takrat, ko so se drugi izneverili

Jezus je Petra neprestano presenečal. Znova in znova je ravnal in govoril drugače, kot so ljudje pričakovali od njega. Samo dan pred tem je čudežno nahranil večtisočglavo množico. Zato ga je ta skušala postaviti za kralja. Vendar je mnoge presenetil s tem, da se je umaknil in svoje učence primoral, da so se vkrcali v čoln in se napotili proti Kafarnaumu. Medtem ko so učenci ponoči veslali, jih je Jezus zopet presenetil, tokrat s tem, da je hodil po razburkanem Galilejskem jezeru, s čimer je Petru dal pomemben pouk glede vere. *

Zjutraj so kmalu ugotovili, da je množica šla v čolne in jim sledila. Toda očitno je te ljudi gnala želja, da bi jim Jezus še enkrat čudežno priskrbel hrano, ne pa lakota po duhovnih resnicah. Jezus jih je oštel zaradi njihovega pridobitniškega duha. In ta pogovor se je nadaljeval v sinagogi v Kafarnaumu. Tam je Jezus znova ravnal v nasprotju s pričakovanji ljudi, ko jih je skušal poučiti o nadvse pomembni, vendar težje razumljivi resnici.

Jezus ni želel, da bi ti ljudje nanj gledali kot na tistega, ki jih oskrbuje zgolj s telesno hrano, temveč kot na duhovno darilo od Boga, kot na tistega, ki bo z življenjem in smrtjo kot človek drugim omogočil večno življenje. Zato je povedal ponazoritev, v kateri je sebe primerjal z mano – kruhom, ki je v Mojzesovih dneh padal z neba. Ko so mu nekateri ugovarjali, je povedal živo ponazoritev, s katero je pojasnil, da morajo jesti njegovo meso in piti njegovo kri, če želijo doseči življenje. Ravno ob teh besedah je ugovarjanje preraslo v pravi upor. Nekateri so rekli: »Te besede so nezaslišane. Kdo lahko to posluša?« Mnogi Jezusovi učenci so se odločili, da Gospodu ne bodo več sledili. * (Janez 6:48–60, 66)

Kaj bo storil Peter? Jezusove besede so gotovo zbegale tudi njega. Ni še razumel, da bo Jezus moral umreti, da bi izpolnil Božjo voljo. Toda ali je Petra zamikalo, da bi protestno odšel tako kakor muhasti učenci, ki so tisti dan zapustili Jezusa? Ne, Petra je od teh ljudi ločevalo nekaj pomembnega. Kaj pa?

Jezus se je obrnil k svojim apostolom in jih vprašal: »Ali hočete tudi vi oditi?« (Janez 6:67) Nagovoril je vseh dvanajst, toda Peter je bil tisti, ki je odgovoril. Pogosto je bilo tako. Morda je bil najstarejši med njimi. Kakor koli je že bilo, nedvomno je bil najzgovornejši; in videti je, da se je redko obotavljal povedati to, kar je mislil. Tokrat je na dan prišel z lepo in znamenito izjavo: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš ti.« (Janez 6:68)

Ali vam te besede ne ogrejejo srca? Petru je vera v Jezusa pomagala, da si je pridobival zlata vredno lastnost – zvestobo. Zelo dobro je vedel, da razen Jezusa ni drugega Rešitelja in da je reševal s tem, kar je govoril, namreč s svojimi nauki o Božjem kraljestvu. Peter je, četudi so obstajale nekatere reči, ki so mu bile uganka, vedel, da ne more iti nikamor drugam, če želi obdržati Božjo naklonjenost in biti blagoslovljen z večnim življenjem.

Ali ste tudi vi enakega mnenja? Žal mnogi v današnjem svetu trdijo, da ljubijo Jezusa, toda ko je njihova zvestoba na preizkušnji, te ne prestanejo. Če želimo biti iskreno zvesti Kristusu, moramo na njegove nauke gledati enako kakor Peter. Moramo jih spoznati, doumeti njihov pomen in živeti po njih – tudi če nas presenetijo, s tem da se razlikujejo od tega, kar smo pričakovali, oziroma da so v nasprotju z našimi željami. Le če smo zvesti, lahko upamo, da bomo dosegli večno življenje, ki nam ga želi Jezus.

Zvest ostal tudi takrat, ko je bil pokaran

Jezus se je nedolgo za tem časom, ko je imel še posebej veliko dela, s svojimi apostoli in nekaterimi učenci odpravil na dolgo pot proti severu. S snegom pokriti vrh gore Hermon, ki je ležala na skrajni severni meji Obljubljene dežele, je bil tu in tam viden celo z modre gladine Galilejskega jezera. Ko so se ti popotniki vzpenjali proti vasem blizu Cezareje Filipove, je bila gora pred njimi videti vedno višja. * V tem prelepem okolju s pogledom na velik del Obljubljene dežele na jugu je Jezus svojim sledilcem postavil pomembno vprašanje.

»Kaj pravijo množice, kdo sem jaz?« je želel izvedeti Jezus. Kar predstavljamo si lahko Petra, kako se je zazrl v njegove iskrive oči in v njih spet zaznal prijaznost in mogočen, jasen um svojega Gospoda. Jezusa je zanimalo, kaj so njegovi poslušalci sklepali iz tega, kar so videli in slišali. Njegovi učenci so v odgovor ponovili nekatere splošno razširjene napačne predstave glede Jezusove identitete. Toda Jezus je želel izvedeti več. Ali so tudi njegovi najtesnejši sledilci enako napačno razmišljali? »In kaj pravite vi, kdo sem jaz?« jih je vprašal. (Luka 9:18–22)

Peter se je zopet nemudoma odzval. Z jasnimi in pogumnimi besedami je povedal to, kar so v srcu čutili mnogi tam navzoči. »Ti si Kristus, Sin živega Boga,« je rekel. Lahko si predstavljamo, kako se je Jezus ozrl na Petra z odobravajočim nasmehom in ga prisrčno pohvalil. Petra je spomnil, da je bil tisti, ki je tako neposredno odkril to izjemno pomembno resnico ljudem z iskreno vero, Bog Jehova, ne pa človek. Petru je bilo dano, da je spoznal eno največjih resnic, kar jih je Jehova do tedaj odkril, namreč identiteto dolgo obljubljenega Mesija oziroma Kristusa. (Matej 16:16, 17)

Ta Kristus je bil tisti, ki je bil v staroveških prerokbah imenovan kamen, ki ga bodo zidarji zavrgli. (Psalm 118:22; Luka 20:17) Jezus je s takšnimi prerokbami v mislih razkril, da bo Jehova ustanovil občino ravno na tem kamnu oziroma skali, katere identiteto je Peter pravkar razkril. * Nato je Petru v tej občini podelil nekaj zelo pomembnih prednosti. Ni ga postavil za glavnega med apostoli, kakor sklepajo nekateri, ampak mu je zaupal odgovornosti. Dal mu je »ključe [. . .] kraljestva«. (Matej 16:19) Petrova naloga je bila, da odpre upanje za vstop v Božje kraljestvo trem različnim skupinam ljudi – najprej Judom, zatem Samarijanom in na koncu še Nejudom.

Vendar je Jezus kasneje izjavil, da se bo od tistih, ki jim je mnogo dano, tudi več zahtevalo, in v Petrovem primeru so se te besede izkazale za resnične. (Luka 12:48) Jezus je še naprej odkrival nadvse pomembne resnice o Mesiju, tudi to, da bo zagotovo kmalu trpel in umrl v Jeruzalemu. Petra so te besede vznemirile. Jezusa je potegnil na stran in ga začel grajati: »Bodi dober s seboj, Gospod. To se ti gotovo ne bo zgodilo.« (Matej 16:21, 22)

Peter vsekakor ni mislil nič slabega, zato ga je Jezusov odgovor nedvomno osupnil. Jezus se je obrnil, pogledal še druge učence, ki so verjetno podobno razmišljali, in rekel: »Poberi se od mene, Satan! Kamen spotike si mi, ker ne misliš po Božje, temveč po človeško.« (Matej 16:23; Marko 8:32, 33) Te besede vsebujejo praktičen nasvet za vse nas. Kaj hitro se lahko zgodi, da začnemo razmišljati po človeško namesto po Božje. V takem primeru lahko, četudi je naša želja pomagati, nehote pričnemo podpirati Satanov namen, ne pa Božji. Kako se je odzval Peter?

Gotovo mu je bilo jasno, da ga Jezus ni imenoval Satan Hudič v kakršnem koli dobesednem pomenu. Navsezadnje Jezus s Petrom ni govoril enako kakor s Satanom. Njemu je nekoč dejal »Poberi se«, toda za Petra je v izvirnem jeziku uporabil drugačne besede, ki se lahko prevedejo tudi z »Umakni se mi«. (Matej 4:10) Jezus ni odgnal tega apostola, v katerem je videl veliko dobrega, ampak je zgolj popravil njegovo napačno razmišljanje o tej zadevi. Ni težko uvideti, da je Peter moral nehati biti kamen spotike pred svojim Gospodom in se mu je moral umakniti ter ga podpirati kot njegov sledilec.

Ali se je Peter prepiral, se razjezil ali postal nejevoljen? Ne, karanje je ponižno sprejel. Tako je znova pokazal zvestobo. Vsi, ki hodijo za Kristusom, kdaj pa kdaj potrebujejo opomin. Samo če ponižno sprejmemo discipliniranje in se iz tega kaj naučimo, se lahko še bolj zbližamo z Jezusom Kristusom in njegovim Očetom, Bogom Jehovom. (Pregovori 4:13)

Za zvestobo nagrajen

Jezus je kmalu izrekel še nekaj vznemirljivega: »Resnično vam povem, da nekateri od teh, ki stojijo tu, ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Sina človekovega prihajati v njegovem kraljestvu.« (Matej 16:28) Te besede so v Petru nedvomno vzbudile radovednost. Le kaj je Jezus s tem mislil? Mogoče se je Peter spraševal, ali resni opomin, ki ga je pravkar prejel, pomeni, da ne bo deležen nobenih takšnih posebnih prednosti.

Vendar je Jezus kak teden zatem peljal Jakoba, Janeza in Petra na »visoko goro« – morda na goro Hermon, ki je bila oddaljena le nekaj kilometrov. Verjetno je to bilo ponoči, saj je te tri može premagoval spanec. Toda ko je Jezus molil, se je zgodilo nekaj, kar jim je v hipu pregnalo dremavost. (Matej 17:1; Luka 9:28, 29, 32)

Jezus se je pred njihovimi očmi pričel spreminjati. Njegov obraz se je začel svetiti, žareti, dokler ni postal tako svetel kakor sonce. Tudi njegovo oblačilo je bilo bleščeče belo. Nato sta se ob njem pojavili še dve osebi, ena je predstavljala Mojzesa, druga pa Elija. Z Jezusom sta se pogovarjala o »njegovem odhodu, do katerega bo prišlo v Jeruzalemu« – očitno o njegovi smrti in vstajenju. Kako jasno je bilo, da se je Peter motil, ko je zanikal, da Jezusa čaka tako boleča izkušnja! (Luka 9:30, 31)

Peter se je čutil spodbujenega, da nekako sodeluje v tem nenavadnem videnju. Videti je bilo, kakor da se Mojzes in Elija poslavljata od Jezusa. Zato je Peter spregovoril: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Naj postavimo tri šotore: enega zate, enega za Mojzesa in enega za Elija.« Seveda sta bila ta Jehovova služabnika, ki sta bila že dolgo mrtva, zgolj del videnja in nista potrebovala šotora. Peter sploh ni vedel, kaj govori. Ali se ne čutite pritegnjeni k temu možu, ki je bil tako energičen in prisrčen? (Luka 9:33)

Skupaj z Jakobom in Janezom je bil tisto noč nagrajen še enkrat. Na gori je nastal oblak in jih zasenčil. Iz njega se je zaslišal glas, in to glas samega Boga Jehova! Rekel jim je: »To je moj Sin, ta, ki sem ga izbral. Poslušajte ga.« Nato je bilo videnja konec, in na gori so bili zopet sami z Jezusom. (Luka 9:34–36)

Kako dragoceno darilo je bilo to videnje za Petra, pa tudi za nas! Desetletja za tem je pisal o prednosti, ki jo je imel tisto noč, namreč da je bil eden od tistih, ki so »na lastne oči videli njegovo veličastnost«. Pravzaprav je bil to predogled Jezusa kot veličastnega nebeškega Kralja. To videnje je potrdilo mnoge prerokbe iz Božje Besede in Petru utrdilo vero, tako da je bil pripravljen na preizkušnje, ki so bile še pred njim. (2. Petrovo 1:16–19) Enako lahko koristi tudi nam, če podobno kakor Peter ostanemo zvesti Gospodu, kateremu je Jehova zaupal oblast nad nami, se učimo od njega, sprejemamo njegovo discipliniranje in opomine ter iz dneva v dan ponižno hodimo za njim.

[Podčrtne opombe]

^ odst. 7 Glej članek »Posnemajmo njihovo vero: Premagoval je strahove in dvome« v Stražnem stolpu, 1. oktober 2009.

^ odst. 9 Nestanovitnost ljudi v sinagogi je očitna, ko njihov odziv na Jezusov tamkajšnji govor primerjamo s tem, kar so govorili samo dan prej, ko so Jezusa navdušeno razglasili za Božjega preroka. (Janez 6:14)

^ odst. 15 Skupina se je na to približno 48 kilometrov dolgo pot odpravila z obale Galilejskega jezera, ki leži 210 metrov pod morsko gladino, in se povzpela na kakih 350 metrov nadmorske višine. Potovali so skozi področja z izjemnimi naravnimi lepotami.

^ odst. 18 Glej okvir  »Kdo je skala?« na strani 28.

[Okvir/slika na strani 28]

 Kdo je skala?

»Pravim pa ti tudi: Ti si Peter, in na tej skali bom sezidal svojo občino.« (Matej 16:18) Te besede, ki jih je Jezus izrekel svojemu apostolu Petru, so pogosto razumljene v pomenu, da je Peter temelj krščanske občine. Katoliška cerkev uči, da je Jezus Petru zaupal vodilno vlogo med apostoli in ga s tem postavil tako rekoč za prvega papeža. Zato notranjost kupole v baziliki sv. Petra v Rimu krasijo prej omenjene Jezusove besede, izpisane v latinščini, s črkami, večjimi od človeka.

Ali je Jezus s temi besedami želel reči, da je Peter skala, na kateri bo zgradil svojo občino? Ne. Razmislite o treh razlogih, zakaj smo lahko prepričani o tem. Kot prvo, takrat so bili zraven tudi drugi apostoli in Jezusovih besed niso razumeli v tem pomenu. Če je Jezus Petra res povišal pred njimi vsemi, zakaj so se potem kasneje vedno znova prepirali o tem, kdo od njih naj bi bil največji? (Marko 9:33–35; Luka 22:24–26) Kot drugo, apostol Pavel je pozneje omenil, da skala ni Peter, temveč Jezus Kristus. (1. Korinčanom 3:11; 10:4) Kot tretje, desetletja kasneje je sam Peter pojasnil, da nima sebe za skalo. Napisal je, da je Jezus tisti dolgo vnaprej napovedani »temeljni vogelni kamen«, ki ga je izbral sam Bog. (1. Petrovo 2:4–8)

Vseeno pa nekateri glede na to, da ime Peter pomeni »skala«, vztrajajo, da je Jezus Petra označil za skalo. V bistvu pa v izvirnem jeziku ime Peter ni sopomenka za besedo »skala«, ki je uporabljena v tej vrstici. To ime namreč dobesedno pomeni »kos skale« in je v izvirnem jeziku moškega spola, medtem ko je beseda, ki se prevaja s »skala«, ženskega spola. Kako naj bi torej razumeli Jezusove besede? Povedano drugače, Petru je rekel: »Ti, ki sem te poimenoval Peter oziroma Kos skale, razkrivaš pravo identiteto ‚skale‘, Kristusa, ki bo služil kot temelj krščanske občine.« Kolikšno prednost je imel Peter, da je lahko pripomogel k odkritju tako pomembne resnice!

[Slika na straneh 24, 25]

Peter je ostal zvest tudi takrat, ko je moral biti pokaran.

[Slika na strani 26]

Peter je bil za svojo zvestobo nagrajen z veličastnim videnjem.