TAKŠNIH ugibanj je v zadnjih letih čedalje več – delno k temu prispevajo priljubljeni filmi in romani. Poleg domišljijskih zgodb obstaja tudi veliko knjig in člankov, ki se osredotočajo na apokrifne spise iz drugega in tretjega stoletja n. št., ki trdijo, da razkrivajo v evangelijih izpuščena dejstva o Jezusu. Ali so takšne trditve utemeljene? Ali smo lahko prepričani, da nam Sveto pismo pove celotno in resnično zgodbo o Jezusu?

Da bi odgovorili na ti vprašanji, je koristno, če pregledamo tri osnovne reči. Kot prvo moramo spoznati pomembne informacije  o možeh, ki so pisali evangelijske pripovedi, in kdaj so jih napisali; kot drugo moramo izvedeti, kdo je določil svetopisemski kanon in kako; kot tretje pa moramo še izvedeti nekaj o apokrifnih spisih in o tem, kako se razlikujejo od kanoničnih spisov. *

Glede na nekatere vire je bil Matejev evangelij napisan že osem let po Kristusovi smrti, to je okoli leta 41 n. št. Mnogi učenjaki pa se nagibajo k nekoliko kasnejšemu datumu, vendar na splošno velja, da so bile vse knjige Krščanskih grških spisov napisane v prvem stoletju n. št.

Očividci Jezusovega življenja, smrti in vstajenja so takrat še vedno živeli in so lahko potrdili verodostojnost evangelijskih pripovedi. Poleg tega bi lahko brez težav razkrili vsakršno netočnost. Profesor F. F. Bruce opaža: »Ena bistvenih značilnosti zgodnjega oznanjevanja apostolov je bilo njihovo prepričano sklicevanje na spoznanje poslušalcev; apostoli niso govorili le ‚Mi smo priče teh stvari‘, temveč tudi ‚Kot to tudi sami veste‘ (Apostolska dela 2:22).«

Kdo so bili pisci Krščanskih grških spisov? Med njimi so bili tudi nekateri izmed Jezusovih 12 apostolov. Ti in drugi biblijski pisci, denimo Jakob, Juda in verjetno Marko, so bili navzoči ob binkoštih leta 33 n. št., ko je bila ustanovljena krščanska občina. Vsi pisci, tudi Pavel, so bili tesno povezani s prvotnim vodstvenim organom zgodnje krščanske občine, ki so ga sestavljali apostoli in starešine v Jeruzalemu. (Apostolska dela 15:2, 6, 12–14, 22; Galačanom 2:7–10)

Jezus je svojim sledilcem zapovedal, naj opravljajo oznanjevalsko in poučevalno delo, ki ga je sam pričel. (Matej 28:19, 20) Rekel je celo: »Kdor posluša vas, posluša tudi mene.« (Luka 10:16) Nadalje jim je obljubil, da jim bo Bog po svojem svetem duhu oziroma dejavni sili dal potrebno moč za opravljanje tega dela. Ko so torej zgodnji kristjani od apostolov in njihovih tesnih sodelavcev – mož, ki so jasno dokazovali, da so blagoslovljeni z Božjim svetim duhom – prejeli njihove spise, so jih brez kakršnih koli zadržkov sprejeli za verodostojne.

Nekateri pisci Biblije so potrdili, da so bili drugi pisci te knjige prav tako navdihnjeni in pooblaščeni od Boga. Na primer, apostol Peter se je skliceval na Pavlova pisma in jih omenjal skupaj z »drugimi deli Svetih spisov«. (2. Petrovo 3:15, 16) Pavel pa je dejal, da so bili apostoli in drugi krščanski preroki navdihnjeni od Boga. (Efežanom 3:5)

Za evangelijske zapise se torej lahko reče, da so zares zanesljivi in verodostojni. Evangeliji niso legende in pravljice. V njih je skrbno zapisana zgodovina, ki temelji na pričevanjih očividcev, pisali pa so jih možje, ki jih je navdihnil Božji sveti duh.

Nekateri avtorji trdijo, da je kanon Krščanskih grških spisov stoletja kasneje sestavila cerkev, ki je pod vodstvom cesarja Konstantina imela veliko avtoriteto. Vendar dejstva kažejo drugače.

Bodite denimo pozorni na to, kar pravi profesor cerkvene zgodovine, Oskar Skarsaune: »O tem, kateri spisi naj bi spadali k Novi zavezi in kateri ne, ni nikoli odločal kak cerkveni koncil ali posameznik [. . .]. Merila za izbor so bila precej jasna in zelo razumna: spise iz prvega stoletja n. št., za  katere je veljalo, da so jih napisali apostoli oziroma njihovi sodelavci, so imeli za zanesljive. Drugi spisi, pisma ali ‚evangeliji‘, ki so bili napisani pozneje, niso bili sprejeti [. . .]. Ta postopek izbire se je pravzaprav končal veliko časa pred Konstantinom in veliko prej, preden je bila ustanovljena njegova vplivna cerkev. Novo zavezo nam je priskrbela cerkev mučencev, ne pa cerkev, ki je vsiljevala svojo oblast.«

Ken Berding, izredni profesor, čigar raziskovalno področje so Krščanski grški spisi, glede nastanka svetopisemskega kanona pravi naslednje: »Cerkev kanona ni določila po lastni izbiri; bolj ustrezno je govoriti o tem, da je cerkev priznala knjige, ki so jih kristjani vselej imeli za veljavno Besedo od Boga.«

Toda ali so pri sestavljanju kanona sodelovali le ponižni kristjani iz prvega stoletja? Biblija nam pove, da je bilo na delu še nekaj veliko pomembnejšega in močnejšega.

V Bibliji piše, da je bil eden od čudežnih darov duha, ki so ga nekateri kristjani prejeli v prvih desetletjih krščanske občine, »sprevidevanje navdihnjenih izrekov«. (1. Korinčanom 12:4, 10) Torej so ti posamezniki dobili nadnaravno zmožnost, da so lahko sprevideli razliko med izreki, ki so bili resnično navdihnjeni od Boga, in tistimi, ki to niso bili. Današnji kristjani so zato lahko prepričani, da so bili spisi, ki sestavljajo Sveto pismo, priznani za navdihnjene.

Torej je bil kanon očitno sestavljen že zelo zgodaj pod vodstvom svetega duha. Proti koncu drugega stoletja so nekateri pisci začeli razpravljati o kanoničnosti biblijskih knjig. Vendar ti kanona niso sestavili, ampak so le potrdili to, kar je Bog že sprejel po svojih predstavnikih, ki jih je vodil njegov duh.

Starodavni rokopisi so prav tako neovrgljiv dokaz v prid kanonu, ki je danes splošno sprejet. Obstaja več kot 5000 rokopisov Grških spisov v izvirnem jeziku, med njimi pa so tudi nekateri iz drugega in tretjega stoletja. V prvih stoletjih n. št. so imeli za avtoriteto te spise, ne pa apokrifnih spisov, zato so jih prepisovali in širili med ljudi.

Vendar je najpomembnejši dokaz za kanoničnost Biblija sama. Kanonični spisi se skladajo z »vzorcem zdravih besed«, ki ga  najdemo v preostalem delu Biblije. (2. Timoteju 1:13) Bralce spodbujajo, naj ljubijo in častijo Jehova ter mu služijo, poleg tega svarijo pred vraževerjem, demonizmom in čaščenjem raznih stvarjenj. So zgodovinsko točni in vsebujejo resnične prerokbe. Bralce spodbujajo tudi k temu, naj ljubijo soljudi. Vse to je značilno za knjige Krščanskih grških spisov. Ali se lahko enako reče za apokrifne spise?

Apokrifni spisi se precej razlikujejo od kanoničnih spisov. Apokrifne knjige so začele nastajati nekje v sredini drugega stoletja, veliko kasneje kot kanonični spisi. Jezusa in krščanstvo prikazujejo v drugačni luči kakor ju navdihnjeno Sveto pismo.

Na primer, apokrifni Tomažev evangelij Jezusu pripisuje številne nenavadne izjave, kot je ta, da bo Marijo spremenil v moškega, da bi lahko vstopila v nebeško Kraljestvo. Evangelij otroštva po Tomažu opisuje mladega Jezusa kot zlobnega dečka, ki je namerno povzročil smrt nekega drugega otroka. Apokrifna Pavlova dela in Petrova dela poudarjajo popolno vzdržnost od spolnih odnosov in celo pravijo, da so apostoli spodbujali žene, naj se ločijo od svojega moža. Judov evangelij govori o tem, da se je Jezus smejal svojim učencem, medtem ko so ti pred obrokom molili k Bogu. Takšne zgodbe so v popolnem nasprotju s tem, kar najdemo v kanoničnih knjigah. (Marko 14:22; 1. Korinčanom 7:3–5; Galačanom 3:28; Hebrejcem 7:26)

Mnogi apokrifni spisi odsevajo verovanje gnostikov, ki so trdili, da Stvarnik, Jehova, ni dober Bog. Gnostiki so prav tako verjeli, da vstajenje ni dobesedno, da je vsa materija zla ter da si je zakonsko zvezo in razmnoževanje zamislil Satan.

Številne apokrifne knjige pripisujejo biblijskim osebam, vendar to ni prav. Ali so bile te knjige izpuščene iz Svetega pisma zaradi kake mračne zarote? Strokovnjak za apokrife, M. R. James, je dejal: »Sploh ni res, da bi jih kdo izločal iz Nove zaveze: izločile so se kar same.«

V kanoničnih spisih najdemo veliko svaril pred bližajočim se odpadništvom, ki naj bi pokvarilo krščansko občino. Pravzaprav je to odpadništvo nastopilo že v prvem stoletju, vendar so apostoli zadrževali njegovo širjenje. (Apostolska dela 20:30; 2. Tesaloničanom 2:3, 6, 7; 1. Timoteju 4:1–3; 2. Petrovo 2:1; 1. Janezovo 2:18, 19; 4:1–3) Takšna svarila so opozarjala na spise, ki so se začeli pojavljati po smrti apostolov, spise, ki so nasprotovali Jezusovim naukom.

Ti dokumenti so zaradi svoje starosti v očeh nekaterih učenjakov in zgodovinarjev morda res vredni spoštovanja, toda razmislite o naslednjem: Kaj, če bi učenjaki zbrali kup v našem času natisnjenega dvomljivega gradiva, morda vzetega iz raznih trač revij in publikacij radikalnih verskih skupin, in ga nato shranili v trezor? Ali bi to gradivo z minevanjem časa postalo zaupanja vredno in zanesljivo? Ali bi laži in nesmiselne izjave, zapisane v teh dokumentih, čez 1700 let postale resnične in smiselne samo zato, ker bi bilo to gradivo zelo staro?

Seveda ne! Podobno je s trditvami, da se je Jezus poročil z Marijo Magdaleno, in z drugimi čudnimi izjavami iz apokrifnih knjig. Zakaj bi zaupali takšnim nezanesljivim virom, ko pa imamo pri roki zanesljive? Vse, kar Bog želi, da bi spoznali o njegovem Sinu, je zapisano v Svetem pismu – v knjigi, na katero se lahko zanesemo.