Vdove in vdovci – kaj potrebujejo? Kako jim lahko pomagate?

Jeanne v temačni kuhinji svojega malega stanovanja avtomatično pripravi mizo. Konec koncev nekaj mora pojesti. Nenadoma se zazre v dva krožnika pred seboj . . . in plane v jok. Čisto iz navade je mizo pripravila za dva! Minili sta dve leti, odkar je umrl njen dragi mož.

TISTIM, ki niso doživeli česa takega, je nemogoče razumeti, kako globoka je bolečina ob izgubi zakonca. Pravzaprav človeški um šele sčasoma sprejme to kruto resničnost. Beryl, stara 72 let, se ni mogla sprijazniti z nenadno smrtjo svojega moža. »Zdelo se mi je, kakor da vse skupaj samo sanjam,« pravi. »Nisem mogla verjeti, da ne bo nikoli več stopil skozi vrata.«

Tisti, ki jim amputirajo kak ud, tega tu in tam še vedno »čutijo«. Podobno se včasih žalujočim zgodi, da svojega ljubljenega »vidijo« v množici, oziroma se zalotijo pri tem, da mimogrede rečejo kaj svojemu zakoncu, ki ga ni več!

Prijatelji in družina pogosto ne vedo, kako človeku, ki je doživel takšno izgubo, stati ob strani. Ali poznate koga, ki je ostal brez zakonskega tovariša? Kako ste mu lahko v oporo? Kaj bi morali vedeti, da bi lahko vdovam in vdovcem pomagali spoprijemati se z bridkostjo? Kaj lahko storite za ovdovelega, da bi ta sčasoma v življenju znova okusil veselje?

Česa naj bi se ogibali

Prijatelji in družina morda tudi sami čutijo stisko, ko vidijo, kako njihov ljubljeni trpi, zato v dobri veri skušajo skrajšati čas žalovanja. Vendar je neki raziskovalec, ki je opravil  anketo med 700 vdovami in vdovci, napisal: »Ne obstaja ‚prava‘ dolžina žalovanja.« Zato žalujočemu ne skušajte ustaviti solz, ampak mu pustite čas, da izrazi svojo žalost. (1. Mojzesova 37:34, 35; Job 10:1)

Čeprav utegne biti primerno, da pomagate pri urejanju formalnosti glede pogreba, ne mislite, da morate vzeti v svoje roke vse, kar je s tem povezano. Paul, 49-letni vdovec, pravi: »Zdi se mi lepo, da so mi tisti, ki so mi ponudili stvarno in praktično pomoč, vseeno pustili, da sem imel jaz glavno besedo pri organiziranju pogreba. Veliko mi je pomenilo, da je na ženinem pogrebu vse potekalo v najlepšem redu. Mislim, da je bilo to zadnje, kar sem lahko storil, da bi ji izkazal čast.«

Seveda so mnogi hvaležni, če se jim nekoliko pomaga. Eileen, 68-letna vdova, pravi: »Pripravljati vse v zvezi s pogrebom in urejati papirje mi je bilo muka, saj nisem bila zmožna trezno razmišljati. K sreči sta se moj sin in snaha izkazala za pravo pomoč.«

Poleg tega naj vas ne bo strah govoriti o pokojnem. Že omenjena Beryl pravi: »Moji prijatelji so mi bili v veliko spodbudo. Vendar sem opazila, da so se mnogi izmikali temu, da bi govorili o mojem možu, Johnu. Bilo je tako, kakor da ne bi nikoli obstajal, in to me je kar malo bolelo.« Sčasoma vdove in vdovci morda sami želijo prosto govoriti o svojem partnerju. Ali vam glede preminulega pride na misel kakšno njegovo prijazno dejanje ali pa zabavna prigoda? Povejte to ovdovelemu zakoncu; naj vas strah ne odvrne od tega. Če zaznate, da so vaše besede dobrodošle, omenite, kaj ste pri pokojnem cenili oziroma kaj sedaj pogrešate. S tem boste žalujočemu zakoncu morda pomagali uvideti, da v svoji bridkosti ni sam. (Rimljanom 12:15)

Ko žalujočemu pomagate, ga ne skušajte zasuti z nasveti. Ogibajte se tega, da bi ga silili k prenagljenim odločitvam. * Bodite sprevidevni in se vprašajte: Kaj dobrega lahko storim za  to, da bi prijatelj ali sorodnik šel lažje skozi eno najtežjih sprememb v življenju?

Kaj lahko storite

Tisti, ki je izgubil zakonca, bo v dneh po njegovi smrti verjetno hvaležen za praktično pomoč. Ali bi žalujočemu lahko pripravili kak obrok, ponudili prenočišče sorodnikom, ki ga takrat obiščejo, ali pa mu delali družbo?

Poleg tega je treba razumeti, da se utegnejo moški drugače spoprijemati z žalovanjem in osamljenostjo kakor ženske. Na primer, v nekaterih delih sveta se več kot polovica vdovcev ponovno poroči v obdobju 18 mesecev po ženini smrti – med vdovami je to redkost. Zakaj ta razlika?

V nasprotju s splošnim prepričanjem razlog, da se moški ponovno poročijo, ni vedno preprosto ta, da bi zadovoljili svoje telesne ali spolne potrebe. Pravzaprav je težnja moških, da se zaupajo samo ženi, tista, ki jih utegne po njeni smrti pahniti v hudo osamljenost. Vdove pa so po drugi strani pogosto bolj zmožne najti čustveno oporo, čeprav moževi prijatelji včasih pozabijo nanje. Značilnost moških, da se zaupajo samo svoji ženi, deloma pojasnjuje, zakaj mnogi vdovci v ponovni poroki vidijo edini izhod iz osamljenosti, in to kljub tveganju, da bi se prekmalu zapletli v novo razmerje. Vdove se potemtakem utegnejo lažje spoprijemati z osamljenostjo.

Kaj lahko storite, da bi svojemu ovdovelemu prijatelju ali sorodniku, bodisi da je moški bodisi da je ženska, olajšali breme osamljenosti? Helen, 49-letna vdova, pravi: »Mnogi imajo sicer dobre namene, vendar ne prevzamejo pobude. Pogosto imajo navado reči ‚Če lahko kakor koli pomagam, mi povej‘. Toda bolj mi je bilo všeč, ko mi je kdo rekel: ‚Grem po nakupih. Ali bi šla zraven?‘« Paul, ki mu je žena umrla za rakom, pojasnjuje, zakaj je cenil, ko ga je kdo kam povabil. »Včasih,« pravi, »ti ni do tega, da bi bil v družbi ali da bi se z drugimi pogovarjal o svojih okoliščinah. Vendar ti po kakšnem večernem druženju precej odleže; ne počutiš se več tako osamljenega. Vidiš lahko, da se ljudje resnično zanimajo zate, in je zato vse skupaj lažje.« *

Ko je sočutje še posebej pomembno

Helen je ugotovila, da je čustveno oporo najbolj potrebovala takrat, ko se je večina njenih  sorodnikov vrnila k svojemu vsakdanjiku. »Na začetku si prijatelji in družinski člani vzamejo veliko časa zate,« pravi, »toda potem se njihovo življenje vrne na stari tir. Tvoje življenje pa se ne.« Pravi prijatelji to upoštevajo, zato so žalujočemu na razpolago in v oporo ves čas.

Vdova ali vdovec utegne potrebovati družbo še zlasti ob obletnicah, na primer ob obletnici poroke ali na dan zakončeve smrti. Že omenjena Eileen pove, da ji praznino, ki jo občuti ob obletnici poroke, pomaga zapolniti njen odrasli sin. »Vsako leto,« pravi, »me moj sin Kevin na ta dan povabi kam ven. Skupaj greva na kosilo, in to je nekaj samo med mamo in sinom.« Zakaj si ne bi dni, ki so za ovdovelega člana družine ali prijatelja najtežji, nekam zapisali? Potem lahko poskrbite, da takrat z njim preživite čas vi ali pa kdo drug. (Pregovori 17:17)

Nekateri so ugotovili, da jih lahko potolaži kdo, ki je tudi sam izgubil zakonca. Annie, ki je vdova že osem let, glede svojega druženja z neko drugo vdovo pravi: »S svojo odločnostjo je name naredila velik vtis in me spodbudila, da sem šla naprej.«

Da, potem ko vdove in vdovci prestanejo začetno obdobje žalovanja, lahko postanejo vir spodbude in upanja drugim. Dvema vdovama, ki sta omenjeni v Bibliji, mladi Ruti in njeni tašči Naomi, je to, da sta podpirali druga drugo, koristilo. Ta ganljiva pripoved pokaže, kako je tema ženama medsebojno izkazovanje skrbi pomagalo premagati žalost in vztrajati v težavnih okoliščinah. (Ruta 1:15–17; 3:1; 4:14, 15)

Čas zdravljenja

Da bi tisti, ki so ovdoveli, zopet zaživeli, morajo najti pravo ravnovesje med ohranjanjem spomina na svojega dragega zakonca in skrbjo za svoje sedanje potrebe. Modri kralj Salomon je priznal, da je »čas jokanja«, vendar je obenem rekel, da je potreben tudi »čas zdravljenja«. (Pridigar 3:3, 4)

Že omenjeni Paul je ponazoril, kako težko se je tistemu, ki je izgubil zakonca, ogniti temu, da bi živel v preteklosti. On pravi: »Z ženo sva bila kakor mladi drevesi, ki sta se med rastjo prepletali. Nato pa je eno drevo umrlo in je bilo odstranjeno, in potem je bilo drugo videti deformirano. Ko sem ostal sam, sem bil samemu sebi tujec.« Nekateri iz zvestobe do pokojnega nočejo iziti iz preteklosti. Druge pa skrbi, da bi bilo kakor izdajstvo, če bi se imeli lepo, zato nočejo nikamor ven oziroma si ne želijo družbe drugih. Kako lahko vdovam in vdovcem pomagate, da se polagoma postavijo na lastne noge – da živijo naprej?

Kot prvo bi lahko takšnemu posamezniku pomagali, da izrazi svoje občutke. Herbert, ki je vdovec šest let, pravi: »Veliko mi pomeni to, da so tisti, ki so me obiskali, tiho sedeli in poslušali, medtem ko sem jaz obujal spomine ali govoril o čem, kar mi je v tistem trenutku prišlo na misel. Vem, da nisem bil vedno najboljša družba, vendar sem cenil, da so se vživeli v moje občutke.« Paula pa je še posebej ganilo to, da je neki zrel prijatelj redno prevzel pobudo in ga vprašal, kako mu gre v čustvenem pogledu. Paul pravi: »Cenil sem njegov iskreni in blagi pristop, in pogosto sem mu tudi povedal, kako se trenutno počutim.« (Pregovori 18:24)

Ko ovdoveli posameznik da prosto pot nasprotujočim si čustvom, kot so obžalovanje, krivda in jeza, naredi odločilen korak k temu, da bi sprejel svoje nove okoliščine. Na primer, kralju Davidu je to, da je izlil svoje srce pred  najzaupnejšim prijateljem, Bogom Jehovom, pomagalo, da je našel moč in »vstal« ter se sprijaznil z žalostno resnico, da je njegov novorojeni sin umrl. (2. Samuelova 12:19–23)

Ovdoveli se mora čez čas vrniti k ustaljenemu načinu življenja, čeprav je to sprva težko. Ali bi ga lahko vpletli v katero od vsakodnevnih dejavnosti, kot je nakupovanje ali večerni sprehod? Ali bi ga lahko prosili, naj vam pomaga pri kakšnem opravilu? To je še en način, da ga potegnete iz osame. Ali bi lahko denimo ovdovela prijateljica popazila vaše otroke ali pa vam pokazala, kako pripravi neko slastno jed? Ali bi vam lahko ovdoveli prijatelj pomagal pri kakem delu okoli hiše? Če boste ovdovelega vpletli v takšne dejavnosti, ga to ne bo le poživilo, ampak mu bo tudi dalo vedeti, da ima njegovo življenje smisel.

Ko se žalujoči ponovno odpre pred drugimi, lahko postopoma zopet okusi radost življenja in si morda uspe celo postaviti nove cilje. Tako je bilo pri Yonette, 44-letni vdovi in materi. Spominja se: »Težko je bilo znova zaživeti po ustaljenih navadah! Opravljati vsakodnevna gospodinjska dela, urejati denarne zadeve in skrbeti za tri otroke je bilo res naporno.« Vendar je Yonette sčasoma postala bolj organizirana in je znala bolje komunicirati s svojimi otroki. Poleg tega se je naučila sprejeti pomoč tesnih prijateljev.

»Življenje ostane dragoceno darilo«

Da bi prijatelji in družinski člani lahko učinkovito pomagali, morajo biti stvarni. Napredek in upanje ovdovelega lahko mesece, celo leta, niha med obdobji relativne spokojnosti in obdobji potrtosti. Zares, človek lahko čuti zelo hudo »bolečino v svojem srcu«. (1. kraljev 8:38, 39)

Ovdoveli zakonec ravno v obdobjih, ko je povsem na tleh, potrebuje, da ga kdo blago napoti v pravo smer in mu tako prepreči, da bi zbežal pred resničnostjo in se osamil. Takšna pomoč mnogim vdovam in vdovcem omogoči, da v življenju najdejo nov smisel. Claude, 60-letni vdovec, ki sedaj večino svojega časa posveča oznanjevanju v Afriki, pravi: »Življenje ostane dragoceno darilo tudi potem, ko te izguba zakonca presune do dna srca.«

Po smrti zakonca se življenje za vselej spremeni. Vendar tisti, ki po smrti ljubljene osebe ne izgubijo volje do življenja, lahko še vedno marsikaj naredijo za druge. (Pridigar 11:7, 8)

[Podčrtni opombi]

[Poudarjeno besedilo na strani 11]

Pravi prijatelji so na razpolago in v oporo ves čas.

[Okvir/slika na strani 12]

 Dragocen spomin ali ovira?

»Obdržala sem veliko moževih osebnih reči,« pravi Helen, ki ji je mož umrl šele pred nekaj leti. »Opažam, da mi ti predmeti z minevanjem časa prikličejo vedno več lepih spominov. Nobene reči se nisem hotela znebiti kar takoj, saj se občutki lahko sčasoma zelo spremenijo.«

V nasprotju s tem pa Claude, ki je ženo izgubil pred več kot petimi leti, pravi: »Kar se mene tiče, mi ni treba biti obkrožen z njenimi osebnimi rečmi, da bi ohranjal spomin nanjo. Mislim, da mi je to, da sem te reči odstranil, olajšalo žalovanje in mi pomagalo sprijazniti se z resničnostjo.«

Zgornji izjavi pokažeta, kako različno se lahko posameznik odloči, kaj bo storil z lastnino preminulega zakonca. Zato se bodo modri prijatelji in sorodniki ogibali tega, da bi v tej zadevi skušali vsiliti svoje gledišče. (Galačanom 6:2, 5)

[Slika na strani 9]

Ali bi vaša pomoč lahko bila na določen dan še posebej dobrodošla?

[Slika na strani 9]

Ne pozabite jih kam povabiti.

[Slika na strani 10]

Vdove in vdovce vpletite v svoje vsakodnevne dejavnosti ali razvedrilo.