Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Apologeti – zagovorniki krščanstva ali samooklicani filozofi?

Apologeti – zagovorniki krščanstva ali samooklicani filozofi?

Apologeti – zagovorniki krščanstva ali samooklicani filozofi?

INCEST, morjenje otrok, kanibalizem – to so samo nekatere od nesmiselnih obtožb, ki so v drugem stoletju n. št. letele na kristjane. To je sprožilo tako močan val preganjanja, da so se pisci, ki so se izpovedovali za kristjane, čutili dolžne zagovarjati svojo vero. Ti ljudje, kasneje znani kot apologeti oziroma zagovorniki svojega verovanja, so bili odločeni dokazati, da je njihova vera neškodljiva, ter si tako pridobiti naklonjenost rimskih oblasti in javnega mnenja.

To je bila tvegana naloga, saj je človek rimskemu imperiju in javnemu mnenju običajno lahko ugodil le tako, da se je uklonil. Poleg tega je obstajala resna nevarnost, da bi bilo preganjanja še več ali da bi se krščanska vera zaradi neupravičenih kompromisov razvodenila. Kako so pravzaprav apologeti zagovarjali svojo vero? Katere argumente so navajali? In kaj so s svojim prizadevanjem dosegli?

Apologeti in rimski imperij

Apologeti so bili izobraženi možje, ki so živeli v drugem stoletju in v začetku tretjega. Najbolj znani so bili Justin Mučenec, Klement Aleksandrijski in Tertulijan. * Njihovi spisi so bili namenjeni predvsem poganom in rimskim oblastem, in sicer zato, da bi pojasnili krščansko vero, vsebovali pa so tudi mnogo navedkov iz Biblije. Povrhu vsega so se apologeti zoperstavili preganjalcem, zanikali njihove obtožbe in kristjane predstavili v lepi luči.

Eden glavnih ciljev apologetov je bil prepričati politične oblasti, da kristjani niso sovražniki cesarja oziroma imperija. Tertulijan je glede cesarja dejal: »Naš Bog ga je postavil.« Atenagora je zagovarjal, da se cesarski prestol deduje, in se tako vpletel v politiko takratnega časa. Tako so apologeti ravnali v nasprotju z naslednjimi besedami Jezusa Kristusa: »Moje kraljestvo ni del tega sveta.« (Janez 18:36)

Apologeti so se zavzemali tudi za to, da bi bila Rim in krščanska religija povezana. Meliton je pisal, da sta kakor par in sta v korist imperiju. Anonimni pisec Pisma Diognetu je uporabil primerjavo z dušo, da bi z njo prikazal, kako kristjani »držijo svet skupaj«. Tertulijan pa je zapisal, da so kristjani molili za napredek imperija in za to, da bi bil konec te stvarnosti preložen. Zaradi vsega tega se prihod Božjega kraljestva nekako ni zdel več tako nujen. (Matej 6:9, 10)

»Krščanstvo« postane filozofija

Filozof Kelz je kristjane posmehljivo opisal kot »delavce, čevljarje, kmete, najbolj nepoučene in poroga vredne ljudi«. Za apologete je bilo takšno zasmehovanje kaplja čez rob. Odločili so se, da bodo javno mnenje spremenili z novo taktiko. Svetno modrost, ki so jo nekoč zavračali, so sedaj uporabili kot sredstvo v boju za »krščansko« stvar. Na primer, Klement Aleksandrijski je v filozofiji videl »pravo teologijo«. Justin pa je bil, čeprav je trdil, da zavrača pogansko filozofijo, prvi, ki je s filozofskim jezikom in zamislimi izrazil »krščanske« ideje in imel to filozofsko smer za »varno in koristno«.

Od takrat naprej cilj ni bil več oporekati filozofiji, ampak iz misli, ki naj bi bila krščanska, ustvariti filozofijo, ki bi bila bolj vzvišena od poganske. »Mi trdimo marsikaj podobnega kot pesniki in modreci, ki jih vi častite, nekaj pa celo popolneje, božansko,« je napisal Justin. »Krščanska« misel, sedaj olepšana z izbranimi filozofskimi dodatki, si je tako nadela videz nečesa že davno uveljavljenega in častitljivega. Apologeti so poudarjali, da so krščanske knjige veliko starejše od grških in da so biblijski preroki živeli pred grškimi filozofi. Nekateri apologeti so celo menili, da so si filozofi izposojali besede pri prerokih. Platona so denimo razglasili za Mojzesovega učenca!

Krščanstvo se izkrivi

Ta nova taktika je privedla do mešanja krščanstva s pogansko filozofijo. Nastale so primerjave med grškimi bogovi in biblijskimi liki. Jezusa so primerjali s Perzejem, to, kako je zanosila Marija, pa s tem, kako je dobila otroka Perzejeva mati Danaa, za katero je bilo prav tako rečeno, da je devica.

Nekateri nauki so se precej spremenili. Na primer, v nekaterih biblijskih prevodih je Jezus imenovan »Logos«, kar pomeni Božja »Beseda« oziroma Govornik. (Janez 1:1–3, 14–18; Razodetje 19:11–13) Ta nauk je že zelo zgodaj popačil Justin, ko se je kot filozof poigral z izrazoma »beseda« in »razum«, ki sta možna prevoda grške besede logos. Dejal je, da so kristjani prejeli besedo v obliki Kristusa samega. Logos v pomenu razuma pa je v vsakem človeku, tudi v poganih. Iz tega je sklenil, da so tisti, ki živijo skladno z razumom, kristjani in da mednje spadajo celo ljudje, ki se izpovedujejo oziroma veljajo za ateiste, kot so Sokrat in drugi.

Poleg tega so apologeti, med njimi tudi Tertulijan, na silo skušali povezati Jezusa in v grški filozofiji opisanega logosa, ki je imel veliko skupnega z osebnostjo Boga. S tem so začrtali smer, ki je navsezadnje pripeljala do tega, da je krščanstvo razvilo dogmo o Trojici. *

Beseda »duša« je v Svetem pismu omenjena več kot 850-krat, od tega več kot 100-krat v grški obliki. V osnovi se nanaša na umrljiva živa bitja, bodisi na človeka bodisi na žival. (1. Korinčanom 15:45; Jakob 5:20; Razodetje 16:3) Apologeti pa so ta biblijski nauk predrugačili, in sicer s tem, da so ga povezali s Platonovo filozofijo, ki uči, da je duša ločena od telesa, nevidna in neumrljiva. Minucij Feliks je celo trdil, da je verovanje v vstajenje imelo svoj začetek v Pitagorovem nauku o preseljevanju duš. Kako zelo so se zaradi grškega vpliva oddaljili od tega, kar uči Biblija!

Napačna odločitev

Nekateri apologeti so zaznali nevarnost, ki bi jo filozofija lahko predstavljala za krščansko vero. Toda čeprav so filozofe kritizirali, jim je bil intelektualni pristop filozofije še vedno pri srcu. Tacijan je denimo ožigosal filozofe, češ da ne dosegajo nič dobrega, a hkrati je krščansko vero imenoval »naša filozofija« in sodeloval v filozofskih razglabljanjih. Tertulijan je po eni strani obsojal vpliv poganske filozofije na krščansko miselnost. Po drugi strani pa je izjavil, da želi hoditi po poti »Justina, filozofa in mučenca; Miltiada, cerkvenega sofista« in drugih. Atenagora je zase rekel, da je »krščanski filozof iz Aten«. Za Klementa pa je rečeno, da je menil, da se »kristjan lahko preudarno zateka k filozofiji, da bi napredoval v modrosti in lažje zagovarjal vero«.

Naj so ti apologeti pri zagovarjanju svoje vere imeli takšen ali drugačen uspeh, so vseeno pri tem naredili hudo napako. Zakaj lahko to rečemo? Apostol Pavel je kristjane spomnil, da med duhovnim orožjem, ki jim je na razpolago, nobeno ni učinkovitejše od »Božje besede«, ki je »živa in ima močan vpliv«. Pavel je dejal, da z njo »podiramo [. . .] umovanja in vse, kar je visokega, kar se povzdiguje proti Božjemu spoznanju«. (Hebrejcem 4:12; 2. Korinčanom 10:4, 5; Efežanom 6:17)

Jezus je v noči, preden je bil umorjen, svojim učencem rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem svet premagal.« (Janez 16:33) Preizkušnje in nadloge, ki jih je doživljal v svetu, mu niso zlomile vere in niso omajale njegove zvestovdanosti do Očeta. Podobno je Janez, zadnji še živeči apostol, napisal: »To je zmaga, ki je svet premagala: naša vera.« (1. Janezovo 5:4) Čeprav so apologeti želeli zagovarjati krščansko vero, so se napačno odločili, ko so privzeli zamisli in pristop svetne filozofije. Dovolili so, da so jih takšni pogledi zavedli, in so s tem pravzaprav omogočili svetu, da jih je premagal in njihovo vejo krščanstva spravil pod svoj vpliv. Apologeti zgodnje cerkve so se, namesto da bi bili varuhi in zagovorniki prave krščanske vere, morda nenamerno ujeli v past, ki jo je nastavil Satan, ki se »pretvarja, da je angel luči«. (2. Korinčanom 11:14)

Duhovščina in teologi današnjih cerkva bolj ali manj hodijo po isti poti. Namesto da bi zagovarjali pravo krščanstvo z Božjo Besedo, pogosto podcenjujejo Sveto pismo in se pri svojem poučevanju opirajo na svetno filozofijo v želji, da bi na svojo stran pridobili javno mnenje in oblasti. Ljudi ne svarijo pred nevarnostjo posnemanja nesvetopisemskih pogledov sveta, temveč so postali učitelji, ki storijo vse, da svojim poslušalcem govorijo, »kar prija njihovim ušesom«, in sicer zato, da bi pridobili vernike. (2. Timoteju 4:3) Na žalost ti učitelji posnemajo apologete iz preteklosti, ki niso upoštevali naslednjega svarila apostolov: »Pazite, da vas ne bo kdo uplenil s filozofijo in prazno prevaro po človeškem izročilu, po prvinah sveta, in ne po Kristusu.« In v mislih imejmo, da bo »njihov konec [. . .] v skladu z njihovimi deli«. (Kološanom 2:8; 2. Korinčanom 11:15)

[Podčrtni opombi]

^ odst. 5 K njim so spadali še Kvadrat, Aristid, Tacijan, Apolinar, Atenagora, Teofil, Meliton, Minucij Feliks in drugi manj znani pisci. Glej Stražni stolp, 15. maj 2003, strani 27–29, in 15. marec 1996, strani 28–30.

^ odst. 14 Več informacij glede Tertulijanovega prepričanja boste našli v Stražnem stolpu, 15. maj 2002, strani 29–31.

[Poudarjeno besedilo na strani 31]

»Podiramo [. . .] umovanja in vse, kar je visokega, kar se povzdiguje proti Božjemu spoznanju.« (2. KORINČANOM 10:5)

[Slika na strani 28]

Za Justina je bilo filozofsko razmišljanje »varno in koristno«.

[Slika na strani 29]

Klement je v filozofiji videl »pravo teologijo«.

[Slika na strani 29]

Tertulijanovo filozofiranje je pomagalo utreti pot nauku o Trojici.

[Slika na strani 29]

Tacijan je krščanstvo imenoval »naša filozofija«.

[Slika na strani 30]

Danes duhovščina in teologi hodijo po poti apologetov.

[Slika na strani 31]

Apostol Pavel je opozarjal pred človeškimi filozofijami in prevarami.

[Navedba vira slike na strani 29]

Klement: Historical Pictures Service; Tertulijan: © Bibliothèque nationale de France