Greh – kaj se je spremenilo?

»ZAMISEL o izvirnem grehu – da smo vsi vpleteni v neko strašno dejanje, storjeno v davni preteklosti – ne prija sodobnemu umu. Ne ustreza mu niti zamisel o grehu samem. [. . .] Ljudje, kot sta bila Adolf Hitler in Josif Stalin, so morda grešili, toda vsi drugi smo žrtve okoliščin in neprilagojenosti.« (The Wall Street Journal)

Glede na te besede je danes zamisel o grehu, kot kaže, v hudi krizi. Zakaj? Kaj se je spremenilo? Kaj je pravzaprav tisto, kar ljudi pri zamisli o grehu tako moti?

Kar se tiče greha, obstajata dva vidika – podedovani greh in osebno grešno ravnanje. Pri prvem gre za nekaj, kar je del nas, če nam je to prav ali ne, pri drugem pa za nekaj, kar je povezano z našim početjem. Poglejmo pobliže vsak vidik posebej.

Omadeževani z izvirnim grehom?

V Svetem pismu piše, da se je moralni padec – izvirni greh – naših prastaršev prenesel na vse človeštvo. Zato se vsi že rodimo omadeževani z nepopolnostjo. »Vsa nepravičnost je greh,« pravi Biblija. (1. Janezovo 5:17)

Vendar mnogi, ki hodijo v cerkev, ne morejo niti razumeti niti sprejeti zamisli, da se vsi ljudje rodijo nepopolni zaradi nekega davno storjenega greha, pri katerem niso sodelovali in za katerega niso odgovorni. Tega nauka se po besedah Edwarda Oakesa, profesorja teologije, »ljudje bodisi tiho sramujejo, bodisi mu odkrito nasprotujejo, ali pa ga imajo samo na jeziku – ga ne zanikajo, vendar niti približno ne vedo, kako naj bi ga kot verniki v življenju upoštevali«.

En dejavnik, zaradi katerega je ljudem še težje sprejeti zamisel o izvirnem grehu, je to, kar cerkve učijo glede tega. Na primer, na Tridentinskem koncilu (1545–1563) je cerkev obsodila vsakogar, ki je bil proti temu, da je treba novorojenčka krstiti, da bi mu bili odpuščeni grehi. Teologi so trdili, da dete, ki je umrlo, pa ni bilo krščeno in tako očiščeno svojih grehov, nikoli ne bi moglo vstopiti v nebesa k Bogu. Kalvin je šel celo tako daleč, da je učil, da novorojenčki že iz maternice prinesejo s seboj svojo obsodbo. Trdil je, da se njihova narava Bogu upira in mu je gnusna.

Večina ljudi ima že sama po sebi novorojenčke za tako nedolžna bitja, da bi bilo nečloveško pomisliti, da bi morali trpeti zaradi podedovanega greha. Torej ni težko ugotoviti, zakaj takšni cerkveni pogledi odvračajo ljudi od nauka o izvirnem grehu. Pravzaprav nekateri cerkveni voditelji nekrščenega novorojenčka sami nikoli ne bi obsodili na pekel.  Zanje je bila njegova končna usoda stvar teološke razprave. Tradicionalni katoliški nauk, da duše preminulih nekrščenih novorojenčkov bivajo v nekakšnem neopredeljenem področju, v limbu oziroma predpeklu, je veljal stoletja, čeprav ni nikoli postal cerkvena dogma. *

Drug dejavnik, ki je prispeval k temu, da se je verovanje v izvirni greh omajalo, pa je bil ta, da so filozofi, znanstveniki in teologi v 19. stoletju začeli vzbujati dvome glede tega, ali naj se pripovedi v Bibliji sprejmejo kot zgodovinsko točne. Mnogi so zaradi Darwinove evolucijske teorije začeli na zgodbo o Adamu in Evi gledati zgolj kot na mit. Posledica vsega tega je, da imajo mnogi sedaj Biblijo bolj za odsev miselnosti in tradicije piscev kakor za Božje razodetje.

Kako ljudje zaradi tega gledajo na nauk o izvirnem grehu? Če se obiskovalce cerkva prepričuje, da Adam in Eva nista nikoli obstajala kot resnični osebi, potem lahko ti logično sklepajo, da izvirni greh nikoli ni bil storjen. Celo za tiste, ki priznavajo, da je človek že v osnovi nepopoln, pojem izvirnega greha ni nič drugega kot le pojasnilo človeške nepopolne narave.

Toliko o izvirnem grehu. Kako pa je s tem, da Boga žalijo tudi osebni grehi, torej grehi, ki niso podedovani?

Ali je to res greh?

Mnogi ljudje ob vprašanju, kaj so osebni grehi, pomislijo na deset zapovedi, ki prepovedujejo umor, nezvestobo, poželenje, predzakonske spolne odnose, krajo in tako naprej. Glede na tradicionalni cerkveni nauk človek, ki umre, ne da bi se pokesal za takšne grehe, trpi večne muke v peklenskem ognju. *

Da bi bila posamezniku prihranjena takšna usoda, katoliška cerkev zahteva, da se ta spove duhovniku, ki mu lahko, kakor trdi cerkev, da odvezo. Vendar so spoved, odveza in pokora za večino katoličanov postali stvar preteklosti. Na primer, nedavna anketa je pokazala, da več kot 60 odstotkov italijanskih katoličanov ne hodi več k spovedi.

Jasno je, da tradicionalno razumevanje osebnega greha in njegovih posledic, kot ga razlagajo cerkve, ne more pomagati ljudem, da bi  se upirali grehu. Mnogi verniki nič več ne verjamejo, da so vse te reči napačne. Nekateri denimo razmišljajo: Če sta se dva odrasla odločila za spolne odnose in pri tem nikomur ne škodujeta, kaj je s tem narobe?

Ena možna razlaga za takšno razmišljanje je ta, da vpleteni posamezniki globoko v sebi niso prepričani o tem, o čemer so bili poučeni glede greha. Zares, mnogim je težko verjeti, da bi ljubeč Bog grešnike večno mučil v peklenskem ognju. In morda takšen skepticizem vsaj delno pojasnjuje, zakaj se na »greh«, kot kaže, ne gleda več tako resno. Vendar so k temu, da so ljudje izgubili občutek za to, kaj je greh, prispevali še drugi dejavniki.

Zavračanje tradicionalnih vrednot

Dogodki zadnjih nekaj stoletij so povzročili velikanske spremembe v družbi in miselnosti ljudi. Zaradi dveh svetovnih vojn, neštetih manjših vojn in raznih genocidov se mnogi sprašujejo, ali imajo tradicionalne vrednote sploh še kakšno vrednost. Sprašujejo se: Ali je v tej tehnično napredni dobi smiselno živeti po merilih, ki so bila vpeljana pred mnogimi stoletji in nimajo prav nič skupnega s sodobno stvarnostjo? Mnogi racionalisti in moralisti menijo, da ne. Prepričani so, da se mora družba otresti določenih moralnih okovov in praznoverja ter z izobraževanjem izkoristiti izjemne zmožnosti človeštva.

To mišljenje spodbuja k zelo posvetnemu načinu življenja. V številnih evropskih deželah le redki obiskujejo cerkev. Vse več je ljudi, ki nimajo jasno izoblikovanega verskega prepričanja, poleg tega mnogi odkrito prezirajo cerkvene nauke in jih imajo za absurdne. Razmišljajo: Če smo ljudje preprosto rezultat okolja, v katerem živimo, in naravnega izbora, zakaj potem govoriti, da bi moral biti človek za moralni prestopek kaznovan?

V 20. stoletju je splošni upad moralnih meril v zahodnem svetu med drugim privedel do tako imenovane spolne revolucije. Študentski protesti, protikulturna gibanja in razmah uporabe kontracepcijskih sredstev so imeli svojo vlogo pri zavračanju tradicionalnih pogledov na to, kaj je spodobno in kaj  ne. In tako so ljudje kmalu obrnili hrbet biblijskim vrednotam. Nova generacija je privzela novo moralo in nov pogled na greh. Po besedah nekega pisca je bil od takrat naprej »edini zakon zakon ljubezni«; ta je prišel do izraza predvsem v vsesplošnem odobravanju nedovoljene spolnosti.

Religija, prilagojena ljudem

V reviji Newsweek je glede razmer v Združenih državah Amerike odkrito pisalo: »Mnoge verske skupine so podobne prodajalcem na tržnici, ki se potegujejo za kupce in svojih strank nikakor nočejo izgubiti.« Strah jih je, da bodo izgubili svoje člane, če jih bodo preveč obremenjevali z moralnimi zahtevami. Ljudje ne želijo poslušati, da bi morali razvijati ponižnost, samodisciplino in krepost oziroma da bi morali upoštevati svojo vznemirjeno vest ter se pokesati za grehe. Zato mnoge cerkve širijo to, kar je časopis Chicago Sun-Times imenoval »terapevtsko, utilitarno, celo narcistično krščansko sporočilo, ki se vrti okoli posameznika [in] zapostavlja evangelij«.

Razširjenost takšnega razmišljanja vodi v versko miselnost, ki Boga razlaga po svoje, cerkve, ki jo podpirajo, pa se ne osredinjajo na Boga in na to, kar pričakuje od nas, temveč na človeka in na to, kar bo dvignilo njegovo samospoštovanje. Edini namen tega je zadovoljiti potrebe vernikov. Končni rezultat je religija, oropana vseh naukov. »Kaj sedaj zapolnjuje luknjo na sredini, kjer so bili nekoč krščanski moralni zakoni?« sprašuje The Wall Street Journal. »Etično načelo poudarjenega sočutja, ko ‚biti dober človek‘ opravičuje vse.«

Logična posledica vsega tega je stališče, da je dobra vsaka vera, ki ljudem piha na dušo. The Wall Street Journal opaža, da vsak, ki privzame takšno stališče, »lahko pripada kateri koli veri, vse dokler mu ta ne prične postavljati moralnih zahtev; takšna vera sicer tolaži, toda nikogar ne obsoja«. In cerkve so pripravljene ljudi sprejeti »točno takšne, kakršni so«, ne da bi od njih v moralnem pogledu kar koli zahtevale.

To, kar smo omenili, utegne bralce Biblije spomniti na prerokbo, ki jo je v prvem stoletju n. št. napisal apostol Pavel. Dejal je: »Prišel bo namreč čas, ko ne bodo prenašali zdravega pouka, ampak si bodo po lastnih željah iskali učitelje, da bi poslušali to, kar prija njihovim ušesom. Ušesa bodo odvračali od resnice.« (2. Timoteju 4:3, 4)

Verski voditelji svojim vernikom, s tem da opravičujejo greh, zanikajo njegov obstoj in jim govorijo to, »kar prija njihovim ušesom«, ne pa tega, kar piše v Bibliji, delajo medvedjo uslugo. Takšno sporočilo je napačno in nevarno; v napačni luči predstavlja enega temeljnih krščanskih naukov. Greh in odpuščanje sta osrednji temi dobre novice, ki so jo učili Jezus in njegovi apostoli. Da bi izvedeli več o tem, prosimo, berite dalje.

[Podčrtni opombi]

[Poudarjeno besedilo na strani 7]

Religija, ki ljudem piha na dušo, rojeva slabe sadove.

[Okvir na strani 6]

Greh? »To smo že prerasli«

▪ »Ena največjih ovir današnje cerkve je ravno to. Nase več ne gledamo kot na ‚grešnike‘, ki potrebujejo odpuščanje. Morda je bil greh nekoč problem, toda to smo že prerasli. Torej, čeprav ima cerkev rešitev za problem greha, greh v očeh večine Američanov sploh ni noben problem – vsaj resen ne.« (John A. Studebaker ml., verski pisec)

▪ »Ljudje pravijo: ‚Od sebe in drugih v moralnem pogledu veliko pričakujem, a po drugi strani vem, da smo vsi samo ljudje, zato se pač skušam obdržati v povprečju.‘ Dosežemo zadovoljiv nivo moralnosti, nekakšno zlato povprečje, in mislimo, da nam gre dobro – sosedu pokosimo travo, drugemu ne zaparkiramo avtomobila. Ob vsem tem pa se ne zmenimo za tehtnejša vprašanja, povezana z grehom.« (Albert Mohler, ravnatelj Južnega baptističnega teološkega semenišča)

▪ »Ljudje se sedaj ponašajo s tem, kar je bilo včasih sramotno [denimo s tako imenovanimi sedmimi smrtnimi grehi]: starši pri otrocih spodbujajo ponos kot glavno sredstvo na poti do samospoštovanja; skupina obilnih francoskih kuharjev Vatikanu predloži peticijo, v kateri trdi, da dobro jesti ni greh. Zavist je gonilna sila tabloidne kulture. Pohota je bistvo oglaševalske strategije; jeza je neodtujljiva pravica užaljenega posameznika. Večino dni bi dali vse za nekaj lenobe.« (Nancy Gibbs, revija Time)

[Slika na strani 5]

Danes je za mnoge pripoved o Adamu in Evi zgolj mit.