Pismo iz Južnoafriške republike

»Le zakaj bi se kdo hotel ustaviti tukaj?«

»ZELO NEVARNO PODROČJE: ROPARSKI NAPADI IN PROSTITUCIJA« opozarja tabla ob ozki podeželski cesti. Zapeljemo s ceste, in za nami se dvigne prah. Pred velikim reklamnim panojem, na katerem je prikazano, kako se dalje po tej cesti pride do luksuznega letovišča in igralniškega kompleksa, nas čaka nekaj vozil. Mimo nas brzijo dragi avtomobili, in opazimo, kako nas ljudje v njih začudeno gledajo. Zdi se, da ti pogledi vprašujejo: »Le zakaj bi se kdo hotel ustaviti tukaj?«

Ko se naš avtomobil ustavi, izstopimo iz njega in se pridružimo skupini lepo oblečenih ljudi, ki stojijo v senci reklamnega panoja. V skupini smo posamezniki različnih ras in različnega etničnega porekla, kar je v Južnoafriški republiki še vedno precej neobičajen prizor. Na to področje, ki leži kakih 100 kilometrov severozahodno od Johannesburga, smo pripotovali zato, da bi prebivalce tukajšnjih vasi seznanili z biblijskimi resnicami.

Ob cesti se na kratko sestanemo, da bi pregledali svetopisemski odlomek in se dokončno dogovorili, kako bomo oznanjevali po hišah. Izrečemo molitev in se vrnemo k avtomobilom. Po vsej ravnini, do koder seže pogled, so razsejane hiše in barake, ena tu ena tam. V primerjavi z velikanskimi temnimi kupi odpadnega materiala iz rudnikov platine so videti prav pritlikave. Težko je razumeti, da kljub obilju mineralnega bogastva, ki leži pod tlemi, tu na vsakem koraku bije v oči revščina.

Naju z ženo spremlja zakonski par iz Nemčije, in tako vsi štirje pričnemo jutro z oznanjevanjem po hišah. Približno tretjina domačinov je brez zaposlitve, zato so domovi skromni. Mnogi od teh niso nič drugega kot nekakšne barake, narejene tako, da valovita pločevina prekriva majavo leseno ogrodje, ki ga držijo skupaj veliki žeblji, zabiti skozi podložke iz sploščenih zamaškov pivovskih steklenic.

Pri vsakem domu, ki se mu približamo, najprej pri vhodu glasno pozdravimo, in pogosto nam pride naproti gospodinja. Tisti, s katerimi se pogovarjamo, željno prisluhnejo sporočilu, ki ga prinašamo, in z nami ravnajo kot s častitljivimi gosti. Sonce se čez dan upira v pločevinaste strehe, zato je v hišah peklensko vroče. Starši otrokom pogosto naročijo, naj iz hiše prinesejo stole in jih postavijo pod drevo. Tako nas povabijo, naj sedemo v senco.

Družinski člani se zberejo in se usedejo na trde stole ali pa na narobe obrnjene gajbe. Pokličejo celo majhne otroke, da za nekaj časa pustijo igro z doma narejenimi igračami in  pridejo poslušat. Preberemo nekaj svetopisemskih stavkov in prosimo otroke, ki hodijo v šolo, naj na glas berejo iz naših na Bibliji temelječih publikacij. Skoraj vsakdo, s katerim pridemo v stik, z veseljem sprejme našo literaturo, in mnogi nam rečejo, naj se še kaj oglasimo.

Opoldan si vzamemo odmor za sendvič in osvežilno pijačo, nato pa ponovno obiščemo tiste, pri katerih smo se oglasili že ob prejšnjih priložnostih. Najprej se odpravimo k Jimmyju, priseljencu iz Malavija, ki dela v enem od lokalnih rudnikov platine. Obiskujemo ga že več mesecev. Vedno se razveseli, ko nas vidi, in z njim smo precej razpravljali o Bibliji. Jimmy je poročen z žensko, ki je pripadnica tamkajšnjega secvanskega plemena, in imata dva prikupna otroka. Ko smo se nazadnje oglasili pri njem, ga ni bilo doma, zato nas prav zanima, kako mu gre.

Ko prispemo do Jimmyjevega skromnega doma, lahko nemudoma opazimo, da je nekaj narobe. Njegov navadno urejen vrt je zanemarjen, nasad koruze je uvel in kokoši, ki za svoj obstanek brskajo po osiromašeni prsti, ni več. Na zunanji strani vrat je nameščena težka veriga. Soseda pride pogledat, kaj se dogaja. Vprašamo jo, ali morda ve, kje je Jimmy. Pove nam pretresljivo novico: Jimmy je umrl, njegova žena in otroka pa so se preselili k njeni družini.

Sicer je nevljudno poizvedovati, a vseeno vprašamo za podrobnosti. »Zbolel je in nato umrl,« nam pove ženska. »Danes je veliko bolezni. Mnogo ljudi umre.« Ne pove nam nič določnega, saj se o teh zadevah le redko govori. Toda stalno naraščajoče število novih grobov na domačem pokopališču je boleč dokaz resničnosti tega, kar je ženska rekla. Na kratko ji omenimo vstajenjsko upanje in nato z žalostjo v srcu odidemo na naslednji obisk.

Prispemo v drugo vas in se odpeljemo do zadnje vrste hiš ob strmo dvigajočem se rudniškem odlagališču. Na koncu ulice zavijemo na dovozno pot. Na vrtu leži skala, na kateri so s svetlo barvo napisane besede »Neodločnost je kradljivec časa, odlašanje pa njen glavni sokrivec«. David *, ki je to napisal, pomoli glavo izza motorja svojega predpotopnega hrošča. V oči mu bije zahajajoče sonce, toda ko nas prepozna, se mu usta razlezejo v širok nasmeh, tako da mu modne zlate prevleke na njegovih prednjih zobeh kar zasijejo. Obriše si roke in zakoraka proti nam, da bi nas pozdravil.

»Pozdravljeni, moji prijatelji!« zakliče. »Kje hodite?« Prav prijetno je Davida znova videti. Opraviči se nam, da si tokrat ne more vzeti veliko časa za nas, ker si je medtem, ko nas ni bilo, našel delo v rudniku in mora sedaj oditi v službo. David je ves čas našega živahnega pogovora nasmejan. »Tisti dan, ko smo se prvič srečali, je spremenil moje življenje!« navdušeno pove. »Resno mislim, ne vem, kje bi bil danes, če ne bi prišli.«

Poživljenega duha se poslovimo od njega. Ko se sonce začne pogrezati za obzorje, se z avtomobilom napotimo domov. Še zadnjič se ozremo čez ravnino, sedaj vso v meglicah, ko si sončni žarki utirajo pot skozi prašno ozračje, in se sprašujemo, kako bodo lahko vsi ti ljudje izvedeli za dobro novico. Ob tem se globoko zamislimo nad Jezusovimi besedami: »Žetev je res velika, delavcev pa malo.« (Luka 10:2)

[Podčrtna opomba]

[Navedba vira slike na strani 17]

Z dovoljenjem: South African Post Office