500 let kalvinizma - njegova zapuščina
500 let kalvinizma - njegova zapuščina
JEAN CAUVIN (Jean Kalvin) se je rodil leta 1509 v francoskem mestu Noyon. Bil je začetnik verskega gibanja, ki je močno vplivalo na življenje mnogih ljudi v nekaterih delih Evrope, ponekod po Severni, Srednji in Južni Ameriki, v Južnoafriški republiki in drugod. V zgodovini zahodnega sveta velja za enega največjih cerkvenih reformatorjev.
Danes, kakih 500 let po Kalvinovem rojstvu, je kalvinizem (Kalvinove zamisli in nauki) v takšni ali drugačni obliki še vedno zelo prisoten v protestantskih veroizpovedih, kot so Reformirana, Prezbiterijanska, Kongregacionistična in druge puritanske Cerkve. Svetovna zveza reformiranih Cerkva ima po poročilu iz lanskega septembra 75 milijonov pripadnikov v 107 državah.
Spor s katolicizmom
Kalvinov oče je bil odvetnik in tajnik katoliške cerkve v Noyonu. Pri svojem delu je bil verjetno mnogokrat priča napačnemu ravnanju,
ki je bilo razširjeno med takratno duhovščino. Ne moremo z gotovostjo trditi, ali je bil prav to vzrok, da sta Kalvinov oče in brat pričela nasprotovati Cerkvi oziroma pokazala nespoštovanje do nje, vemo pa, da je Cerkev nazadnje oba izobčila. Ko je oče umrl, se je Kalvin le s težavo dogovoril za krščanski pogreb. Po tem neljubem dogodku se je njegovo nezaupanje do katolicizma verjetno še okrepilo.Večina knjig, ki opisujejo Kalvinovo življenje, ne pove kaj dosti o njegovi mladosti, razen da je bil po značaju zadržan in molčeč. Videti je, da tudi v študentskih letih, ki jih je preživel v Parizu, Orléansu in Bourgesu, ni imel veliko prijateljev. Bil pa je obdarjen z bistroumnostjo in izjemnim spominom. To dvoje skupaj z neverjetno delovno vnemo – vsak dan se je učil od pete ure zjutraj pa tja do polnoči – je prispevalo k temu, da je doktoriral iz prava, še preden je dopolnil 23 let. Poleg tega se je naučil hebrejščine, grščine in latinščine, da je lahko preučeval Sveto pismo. Vendar pa je bil predvsem in najbolj znan po svojem resnem in discipliniranem pristopu k delu. Mnogi to značilnost še danes povezujejo s kalvinizmom.
V istem obdobju je na drugi strani meje, v Nemčiji, Martin Luter javno kritiziral Katoliško cerkev zaradi njene pokvarjenosti in učenja nesvetopisemskih naukov. Glede na splošno prepričanje naj bi leta 1517 na vrata cerkve v Wittenbergu pribil 95 tez oziroma protestnih izjav, s katerimi je spodbujal k reformi v Cerkvi. Z Lutrom so se mnogi strinjali, in tako je reformacija hitro zajela vso Evropo. Razumljivo je, da so ji marsikje silno nasprotovali, zato so protestniki oziroma protestanti precej tvegali, ko so zagovarjali svoje poglede. Kalvinov prijatelj Nicholas Cop je imel leta 1533 v Parizu govor, s katerim je podprl Lutra. Ker mu je govor pomagal sestaviti Kalvin, sta morala oba zbežati, da sta si rešila življenje. Kalvin potem nikoli več ni živel v Franciji.
Kalvin je leta 1536 izdal knjigo Institutio Christianae Religionis (Temelji krščanske vere), pravi pravcati učbenik, ki je razlagal protestantsko vero. Naslovil jo je na kralja Franca I. v bran francoskih protestantov, kasneje znanih po imenu hugenoti. V njej je oporekal katoliškim naukom in zagovarjal Božjo vrhovnost, ki je bila samo bistvo tega, kar je verjel. Njegova knjiga pa ni posegla le v verske zadeve, ampak je vplivala tudi na razvoj francoskega jezika in literarnega sloga. Kalvin je slovel kot eden najpomembnejših reformatorjev. Nazadnje se je naselil v Ženevi in od leta 1541 je bilo to švicarsko mesto središče njegovih reform.
Uvajanje reform v Ženevi
Kalvin je močno vplival na življenje v Ženevi. Ker ga je gnal izostren čut za moralnost in pravičnost, je Ženevo spremenil iz »mesta, ki je bilo na slabem glasu, v mesto, v katerem so strogi moralni zakoni urejali življenje vseh«. (Encyclopedia of Religion) Do sprememb pa je prišlo tudi v drugih pogledih. Dr. Sabine Witt, kustosinja Nemškega zgodovinskega
muzeja v Berlinu, pojasnjuje: »Zaradi verskih vojn v Franciji se je število prebivalcev [Ženeve], potem ko se je v mesto zateklo na tisoče protestantskih beguncev, v samo nekaj letih podvojilo.« Hugenoti, ki so bili kakor Kalvin marljivi delavci, so zelo pospešili gospodarski razvoj mesta in poskrbeli, da se je Ženeva uveljavila kot središče tiskarske in urarske obrti.Ženeva je ponudila zatočišče tudi beguncem iz drugih dežel, denimo mnogim, ki so prišli iz Anglije, kjer jih je preganjala kraljica Marija I. Kalvinovemu gibanju so se večinoma pridružili pripadniki izgnanih manjšin, zato so kalvinci razvili to, kar je revija Christ in der Gegenwart opisala kot »teologijo preganjanih«. Begunci so leta 1560 objavili Ženevsko Biblijo, prvo Biblijo v angleščini, ki je imela besedilo razdeljeno na oštevilčene vrstice. Ker je bila manjšega formata, je olajšala osebno preučevanje Božje Besede. Ko so puritanci leta 1620 emigrirali v Severno Ameriko, so vzeli s seboj verjetno ravno ta biblijski prevod.
Toda Ženeva ni bila varen kraj za vsakogar. Miguel Serveto, ki se je rodil leta 1511 v Španiji, je študiral grščino, latinščino, hebrejščino in medicino. Morda je med študijem v Parizu spoznal Kalvina, ki je bil takrat prav tako študent v tem mestu. Serveto je pri preučevanju Svetega pisma uvidel, da je nauk o Trojici nesvetopisemski. O tej temi je skušal po pismih razpravljati s Kalvinom, vendar ga je ta imel bolj za sovražnika kot pa prijatelja. Serveta so katoliki v Franciji preganjali, zato se je umaknil v Ženevo, kjer je živel Kalvin. Vendar ga tu niso prijazno sprejeli. Aretirali so ga, mu sodili kot krivovercu in ga leta 1553 sežgali na grmadi. »Servetova usmrtitev je še vedno madež na življenju in delu sicer velikega reformatorja [Kalvina],« pravi zgodovinar Friedrich Oehninger.
Kalvin je, medtem ko si je prizadeval uvesti reforme, napisal veliko del in imel mnogo govorov. Pravijo, da je napisal več kot 100 priročnikov in 1000 pisem. Poleg tega naj bi v Ženevi imel kakih 4000 pridig. Z vsem tem ni le širil svojega pogleda na to, kakšno bi moralo biti krščanstvo, ampak si je tudi prizadeval navesti ljudi, da bi živeli tako, kot je bilo po njegovem mnenju za kristjana primerno. To je želel doseči še posebej pri prebivalcih Ženeve, mesta, ki si ga je zamislil kot nekakšno Božje mesto. *
In kaj je Kalvin dosegel z neutrudnim uvajanjem reform v Ženevi? Po podatkih švicarskega zveznega statističnega urada je leta 2000 samo 16 odstotkov prebivalcev Ženeve pripadalo Reformirani (kalvinistični) cerkvi. Poleg tega je v tem mestu več katoličanov kot kalvincev.
Vse večja verska neenotnost
Reformacija je povzročila, da so posamezna mesta ali dežele razglasile svojo pripadnost bodisi katolicizmu, luteranstvu ali pa kalvinizmu, zaradi česar je Evropa postala žarišče verske neenotnosti. Reformatorji so si bili enotni, ko je šlo za kritiziranje Katoliške cerkve, drugače pa so bili med seboj v sporu. Prej omenjena
dr. Wittova je dejala: »Tudi v protestantskem taboru so se pojavila teološka nesoglasja.« Čeprav so vsi soglašali s tem, da bi Sveto pismo moralo biti temelj krščanske vere, so bile med njihovimi nauki precejšnje razlike. Na samem začetku so se razhajali glede pomena Kristusove navzočnosti in zadnje večerje. Sčasoma je Kalvinizem razvil enega najspornejših naukov: predestinacijo.O tem, kaj sploh je predestinacija, je bilo veliko razpravljanja. Ena skupina kalvincev je trdila, da je Bog, še preden je človek grešil, določil, da bo po Kristusu rešena le peščica izbranih, medtem ko naj bi bili vsi drugi prepuščeni svoji usodi. Ta skupina je torej verjela, da je Bog že vnaprej določil, kdo bo rešen, in da niso vsi ljudje enaki. Drugi kalvinci pa so menili, da je rešitev na voljo vsemu človeštvu in da se lahko vsak posameznik sam odloči, ali jo bo sprejel. Torej so verjeli, da je rešitev odvisna od človekove svobodne volje. Kalvinizem se je še dolgo po Kalvinovi smrti ubadal s temami, kot so Božje določanje usode, človekova svobodna volja in enake možnosti za vse.
Omadeževana zapuščina kalvinizma
V 20. stoletju je kalvinistično usmerjena Nizozemska reformirana cerkev s predestinacijo utemeljevala rasno diskriminacijo v Južnoafriški republiki. Nelson Mandela, prvi temnopolti predsednik Južnoafriške republike, je glede vladne politike, ki je zagovarjala večvrednost bele rase, dejal: »To politiko je podpirala Nizozemska reformirana cerkev, ki je apartheidu dala verski pridih s tem, da je namigovala, da so Afrikanerji Božje izbrano ljudstvo in da so črnci hlapčevska rasa. Z Afrikanerjevega zornega kota sta apartheid in Cerkev hodila z roko v roki.«
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je Nizozemska reformirana cerkev javno opravičila, da je podpirala apartheid. V uradni izjavi, imenovani Rustenburška deklaracija, so cerkveni voditelji priznali: »Nekateri smo dejavno zlorabljali Biblijo, ko smo z njo opravičevali apartheid, zaradi česar so mnogi verjeli, da ga Bog odobrava.« V vseh letih apartheida torej Cerkev s svojim stališčem ni le prispevala k trpljenju, ki so ga povzročali rasni predsodki, temveč je celo namigovala, da je za vse to kriv Bog!
Jean Kalvin je umrl leta 1564 v Ženevi. Pravijo, da se je na koncu svojega življenja zahvalil soduhovnikom, da so »izkazali toliko časti človeku, ki si tega sploh ni zaslužil«, in jih prosil, naj mu odpustijo nepotrpežljivost in jezo, slabosti, ki sta ga ves čas spremljali. Naj bo tako ali drugače, ne gre zanikati, da to, kako k delu pristopajo protestanti, torej z marljivostjo, samodisciplino in predanostjo dolžnostim, zelo spominja na osebnost in vrednote Jeana Kalvina.
[Podčrtna opomba]
^ odst. 13 Več informacij boste našli v knjigi Mankind’s Search for God na straneh 321–25; izdali Jehovove priče.
[Poudarjeno besedilo na strani 21]
Reformacija je povzročila, da so posamezna mesta ali dežele razglasile svojo pripadnost bodisi katolicizmu, luteranstvu ali pa kalvinizmu, zaradi česar je Evropa postala žarišče verske neenotnosti.
[Zemljevid na strani 18]
(Lega besedila - glej publikacijo)
ŠPANIJA
FRANCIJA
PARIZ
Noyon
Orléans
Bourges
ŠVICA
ŽENEVA
[Slika na strani 19]
Kalvinova knjiga Institutio iz leta 1536 je temelj protestantske vere.
[Vir slike]
© INTERFOTO/Alamy
[Slika na strani 20]
Servetova usmrtitev je še vedno madež na Kalvinovem življenju in delu.
[Vir slike]
© Mary Evans Picture Library
[Slika na strani 21]
Ženevska Biblija iz leta 1560 je prva Biblija v angleščini, ki je imela oštevilčene vrstice.
[Vir slike]
Courtesy American Bible Society
[Navedba vira slike na strani 18]
Francosko mesto: © Mary Evans Picture Library