Pismo iz Grenade

Dan na plaži

ČE BI kdaj dobili nalogo, da služite kot misijonar v kakšni tuji deželi, bi prav gotovo bili čisto iz sebe od navdušenja. Kakor radoveden majhen otrok bi se verjetno spraševali, kakšne ljudi boste srečali na svoji dodelitvi, kakšna bo pokrajina in kaj vse boste tam doživeli.

Ko sva bila z ženo kot misijonarja dodeljena v Grenado, ki se ponaša s prečudovito obalo s kakimi 45 plažami, si nisva mogla kaj, da se ne bi spraševala, kakšne so te plaže. Že kaj kmalu sva na eni od njih preživela dan, ki naju je napolnil z veseljem, vendar je bilo najino veselje bolj povezano z ljudmi kakor s soncem in penečimi se valovi.

Z avtomobilom sva se odpravila na kratko pot od najinega doma v Grenadi do plaže Grand Anse, in to je res nepozabna vožnja! Cesta ves čas vijuga in je polna ostrih zavojev, zaradi česar se ponuja osupljiv razgled, ki človeku kar jemlje dih. Pobočja so odeta v bujno zelenje. Skoraj na vsakem ovinku nas pozdravijo gore, deževni gozd, slapovi in impresivni pogled na ocean. Ne preseneča, da se sèm zgrinjajo turisti iz vseh koncev sveta! Pokrajina je tako lepa, da mora voznik zelo paziti, da mu ne bi kaj odvrnilo pozornosti. Vijuganju in zavojem ni in ni konca, in občasno se dvopasovna cesta tako zoži, da je pravi čudež, da se nasproti vozeči vozili ne zaletita.

Tako sva prispela na zborovanje, ki je potekalo v trgovinskem centru. Center stoji tik ob cesti, ki je speljana vzdolž plaže Grand Anse. Kmalu se je zbrala skupina Jehovovih prič, ki je štela skoraj 600 ljudi, da bi preživela prijeten dan v skupnem druženju in poučevanju iz Svetega pisma. To zborovanje je bilo še posebej pomembno za Lesleyja in Daphne, zakonski par v svojih 70-ih, saj naj bi se Lesley na njem krstil. Daphne je dolgo časa željno čakala na ta dan; sama se je namreč krstila že davnega leta 1958.

Za Jehovove priče ima krst – pri tem gre za popolno potopitev v vodo – velik pomen. Ta korak naredi posameznik potem, ko si pridobi točno spoznanje o svetopisemski resnici in naučeno udejanja v svojem življenju. To je javni obred, pri katerem človek pokaže, da je svoje življenje posvetil Bogu Jehovu.

Mene so prosili, da bi imel govor, v katerem bi navzočim pojasnil, kaj Sveto pismo govori o krstu. Na koncu govora so Lesley in še dva posameznika, ki naj bi se prav tako krstila, vstali. Lesley je imel oblečeno  lepo zlikano belo srajco in okrog vratu kravato, na obrazu pa se mu je risal širok nasmeh. Vprašal sem: »Ali ste se pokesali za svoje grehe in se posvetili Jehovu, zato da bi izpolnjevali njegovo voljo?« Ko so iz srca rekli »Da!«, smo vsi lahko začutili njihovo iskrenost in predanost.

Ker sem poznal Lesleyjevo preteklost, me je njegov krst še toliko bolj ganil. Desetletja se je otepal tega, da bi preučeval Biblijo, vse dokler nista nekoč z ženo obiskala neki drug otok. Tam sta se odločila, da se bosta udeležila bogoslužja, vendar vsak v sklopu svoje religije. »Ti pojdi v svojo cerkev, jaz pa bom šel v svojo,« je Lesley dejal ženi.

Lesley je odložil Daphne pri kraljestveni dvorani Jehovovih prič, sam pa odšel v anglikansko cerkev, ki je bila v isti soseski. Ko se je cerkveno bogoslužje končalo, se je Lesley vrnil v kraljestveno dvorano po ženo. Tam so ga prisrčno sprejeli prijazni, prijateljski ljudje, čeprav ga niso še nikoli dotlej videli. To ga je zelo ganilo. V njegovi cerkvi ni z njim nihče spregovoril niti besede. »Nikoli več ne bom šel v tisto cerkev,« je Lesley rekel ženi. »Nihče se ni zmenil zame, niti duhovnik ne. Nihče me ni pozdravil. Enostavno sem prišel in nato odšel.« Ko je Lesley odšel, je to storil enkrat za vselej.

Po tem dogodku je začel resno preučevati Božjo Besedo. In sedaj je bil pripravljen, da se krsti. Tisti, ki naj bi se tega dne krstili, so se odpravili proti plaži, mi pa smo šli takoj za njimi. Ker je ocean tako blizu, ni bilo treba postaviti bazena za krst, kot to storijo na večini zborovanj Jehovovih prič. Tukaj smo morali le prečkati cesto.

Grand Anse je prekrasna trikilometrska plaža z belo mivko, s katere se odpira pogled na modro, vse leto prijetno toplo morje. Ko smo prišli na plažo, so nas turisti začudeno gledali – moški smo imeli na sebi srajce in kravate, ženske pa obleke in krila. Lesley se je preoblekel in je imel sedaj oblečeno kratko majico in kratke hlače. Samo predstavljajte si, kako se je morala Daphne počutiti, ko je gledala, kako se bo njen mož kakih 50 let za njo krstil! Opoldansko sonce je bilo žareče in prav takšen je bil tudi njen nasmeh. Temu veselemu dogodku so se pridružili celo turisti. Ko se je vsak od treh posameznikov krstil, so ploskali tudi oni.

Modro nebo, bela mivka in nežni valovi – ta plaža že sama po sebi slavi svojega Stvarnika. Še bolj pa ga je slavila takrat, ko so se trije novokrščeni dvignili iz vode. Pogled nanje nam je močno ogrel srce, bolj kakor sonce našo kožo. Ta dan je bil res nekaj posebnega. Za Lesleyja in Daphne pa je bil ta dan na plaži najlepši v njunem življenju.