Zaupajte Jehovu - on vam bo res pomagal
Zaupajte Jehovu - on vam bo res pomagal
Pripoveduje Edmund Schmidt
Tega nasveta sem se spomnil oktobra 1943, tik preden sem stopil pred sodišče v zvezni državi New York. Do svojega petindvajsetega leta sem zaradi krščanske nevtralnosti preživel v zaporu skoraj štiri leta. Podobno kot Jezusovi zgodnji sledilci sem bil odločen, da bom pokoren »Bogu, ne pa ljudem«. (Apostolska dela 5:29) Toda preden vam povem več o tem, naj pojasnim, kako sem si pridobil tako trdno vero v Boga.
RODIL sem se 23. aprila 1922 v Clevelandu (Ohio) v našem stanovanju, ki je bilo takoj nad očetovo pekarno. Štiri mesece zatem je moj oče Edmund obiskal zborovanje Preučevalcev Biblije (kot so se takrat imenovali Jehovove priče) v Cedar Pointu blizu mesta Sandusky kakih 160 kilometrov stran od našega doma.
Na tem zborovanju so vsi delegati slišali poziv »Oznanjujte, oznanjujte, oznanjujte [Božjega] Kralja in njegovo kraljestvo«. Oče je naslednjo nedeljo pričel sodelovati pri tem delu in ni odnehal naslednjih 66 let, vse do svoje smrti 4. julija 1988. Moja mama Mary je umrla zvesta Bogu leta 1981.
Staršema se pridružim pri čaščenju
Naša družina je pripadala poljsko govoreči občini v Clevelandu. Mnogi izmed otrok smo ob sobotnih popoldnevih v spremstvu odraslih sodelovali v oznanjevanju dobre novice po hišah. Ob nedeljah so naši starši poslušali biblijske govore v glavni dvorani stavbe, v kateri smo se shajali. Istočasno je izkušen biblijski učitelj z nami mladimi (bilo nas je okoli 30) vodil biblijski pouk in pri tem uporabljal knjigo Harfa Božja. * Kmalu sem že tudi sam vodil uspešne biblijske pouke.
Julija 1931 je naša družina, ki je bila sedaj bogatejša še za enega člana, mojega bratca Franka, obiskala zborovanje Preučevalcev Biblije, ki je bilo tokrat v Columbusu, približno 160 kilometrov južneje. Na tem zborovanju so Preučevalci Biblije z vsem srcem sprejeli na Bibliji temelječe ime Jehovove priče. (Izaija 43:10–12) Ob tej priložnosti sem se udeležil javnega oznanjevanja in ljudi vabil na govor J. F. Rutherforda, ki je takrat vodil delo Jehovovih prič. Od takrat je minilo že več kot 79 let, in ves ta čas mi je bilo v življenju zelo pomembno služiti Bogu Jehovu skupaj z njegovim ljudstvom.
Uspešno oznanjevanje kljub hudim časom
Tako imenovana svetovna gospodarska kriza je do leta 1933 zajela ves svet. V Združenih državah Amerike je bilo nezaposlenih več kot 15 milijonov ljudi oziroma četrtina vseh delovno zmožnih prebivalcev. Cela mesta so bankrotirala. Oblast revnim ljudem ni mogla zagotoviti socialne varnosti. Toda naši krščanski bratje in sestre so pomagali drug drugemu. Ob nedeljah smo kruh in pecivo iz naše pekarne odnesli na shod ter ga delili z drugimi. Če je očetu ob koncu meseca, potem ko je pokril vse stroške, ostalo še kaj denarja, ga je poslal na sedež Jehovovih prič v Brooklyn (New York). Vedel je, da se bodo ta sredstva porabila za tiskanje biblijske literature.
V tistih letih so radijske oddaje imele pomembno vlogo pri našem oznanjevanju. Več kot 400 radijskih postaj je na svoj spored uvrstilo biblijske govore z naših zborovanj. Poleg tega so Priče v 1930-ih v brooklynski tovarni izdelovali gramofone in plošče, ki smo jih uporabljali na oznanjevanju. V svoje poročilo smo zapisali, kolikokrat smo biblijske govore predvajali ljudem, ki niso bili Priče, in koliko ljudi jih je poslušalo.
Leta 1933 sta v Nemčiji prišla na oblast Hitler in nacistična stranka. Tam živeči Jehovove priče so zaradi svoje krščanske nevtralnosti postali žrtve hudega preganjanja. (Janez 15:19; 17:14) Veliko so jih poslali v zapore ali koncentracijska taborišča, ker niso hoteli sodelovati pri političnih dejavnostih in pozdravljati s »Heil Hitler«. Mnoge so usmrtili, drugi pa so umrli od izmučenosti zaradi težaškega dela. Ker so s Pričami ravnali tako kruto, so številni umrli kmalu zatem, ko so bili osvobojeni. Manj znano pa je, da so s Pričami grdo ravnali tudi v drugih državah, na primer v Združenih državah Amerike.
Leta 1940 smo obiskali zborovanje v Detroitu (Michigan). Tam sem se 28. julija krstil in s tem simboliziral svojo posvetitev Bogu Jehovu. En mesec pred tem je ameriško vrhovno sodišče razsodilo, da je zavrnitev pozdravljanja zastave zvezni prekršek, ki se kaznuje z izključitvijo iz šole. Kako so se Priče odzvali na to odločitev? Mnogi so organizirali lastne šole, da bi lahko njihovi otroci dobili potrebno izobrazbo. Te šole so se imenovale Kraljestvene šole.
Septembra 1939 je v Evropi izbruhnila druga svetovna vojna, in Združene države Amerike je zajela vojna histerija. Mlade Priče so trpinčili in pretepali zavedeni ljudje, tako mladi kot odrasli. Glede na neko poročilo so
Jehovove priče v Ameriki od leta 1940 do 1944 doživeli več kot 2500 napadov nasilne drhali. Ko so Japonci 7. decembra 1941 napadli Pearl Harbor, se je preganjanje še povečalo. Nekaj tednov prej sem pričel služiti kot pionir (tako se imenujejo polnočasni služabniki Jehovovih prič). S prihranjenim denarjem sem kupil 7-metrsko stanovanjsko prikolico, nato pa se nas je več odpravilo v Louisiano, da bi tam oznanjevali.Preganjanje na jugu
Svojo prikolico smo z dovoljenjem krajanov parkirali v nekem nasadu orehov blizu mesta Jeanerette. Ko smo neko soboto šli oznanjevat po ulici, je načelnik policije poklical svoje može, ki so nam nato odvzeli prostost in nas odvedli v mestno hišo. Zunaj se je zbrala množica kakih 200 ljudi, policija pa nas je poslala mednje, ne da bi nas pri tem kakor koli varovala. Kar odleglo nam je, ko je množica naredila prehod in nam dovolila iti skozi. Naslednji dan smo odšli v bližnje veliko mesto Baton Rouge, da bi sovernikom povedali, kaj se je zgodilo.
Ko smo se vrnili v Jeanerette, smo na vratih prikolice našli sporočilo: »Prosim, oglasite se pri meni v naselju za naftne delavce.« Spodaj je bil podpis »E. M. Vaughn«. Tega človeka smo našli, in povabil nas je, naj obedujemo skupaj z njim in njegovo ženo. Dejal je, da je bil v soboto skupaj s svojimi možmi med zbrano množico in da bi nas branili pred nasilneži, če bi bilo treba. Zelo smo cenili njegovo spodbudo in podporo.
Naslednji dan so prišli šerifovi namestniki s pištolami v rokah, nas aretirali in nam zaplenili literaturo. Vzeli so ključe od moje prikolice in me za 17 dni zaprli v samico ter me pustili skoraj brez hrane. Gospod Vaughn je storil vse, da bi nam pomagal, a brezuspešno. Medtem ko smo bili zaprti, nas je drhal oropala in zažgala vse, kar smo imeli, tudi mojo prikolico. Takrat še nisem vedel, da me je Jehova pripravljal na to, kar sem doživel kmalu zatem.
V zaporu na severu
Mesec zatem, ko sem se vrnil na sever, sem bil postavljen za posebnega pionirja, da bi skupaj z drugimi Pričami služil v mestu Olean (New York). Tam so mi oblasti poslale poziv za nabor in mi priznale status ugovornika vesti. Vendar so mi, potem ko sem uspešno prestal preizkus telesnih in duševnih sposobnosti, na dokument vseeno odtisnili štampiljko »Kandidat za Akademijo za usposabljanje oficirjev«.
Še kako leto sem lahko pioniral, nato pa me je leta 1943 aretiral FBI, ker nisem hotel nehati oznanjevati in oditi na vojaško usposabljanje. Naročili so mi, naj se naslednji teden zglasim na zveznem sodišču države New York v mestu Syracuse zaradi sojenja. Zoper mene so vložili obtožnico, obravnava pa je bila dva dni kasneje.
Zagovarjal sem se sam. Na naših krščanskih shodih smo mladi Priče dobili napotke o tem, kako naj na sodišču branimo svoje ustavne pravice in kako naj se tam vedemo, da bo to primerno. Nasvet, omenjen na začetku članka, se mi je močno vtisnil v spomin. Nekateri tožilci so tarnali, da Priče vedo o pravu več kakor oni sami! Kljub temu me je porota spoznala za krivega. Ko me je sodnik vprašal, ali bi rad še kaj dodal, sem preprosto odgovoril: »Danes se je narod znašel na zatožni klopi pred Bogom zaradi tega, kako ravna z njegovimi služabniki.«
Obsodili so me na štiriletno zaporno kazen, ki sem jo prestajal v zveznem zaporu v mestu Chillicothe (Ohio). Tam so mi dodelili delo tajnika pri enem od uradnikov v zaporu. Čez nekaj tednov je našo pisarno obiskal posebni preiskovalec iz Washingtona in rekel, da je bila uvedena preiskava zoper Haydena Covingtona. Hayden je kot branilec zastopal Jehovove priče in je bil daleč naokoli znan kot eden
najboljših ustavnih pravnikov v Ameriki.Preiskovalec je rekel, da potrebuje kompletno kartoteko dveh zapornikov – Dannyja Hurtada in Edmunda Schmidta. »Kakšno naključje,« je odvrnil moj nadzornik, »to je gospod Schmidt!« Preiskovalec je prišel z zaupno nalogo, vendar je nenadoma uvidel, da se je razkrinkal. Nedolgo zatem so me premestili v kuhinjo.
Pioniranje, Betel in poroka
Potem ko so me 26. septembra 1946 pogojno izpustili, sem se znova lotil pioniranja, tokrat v občini Highland Park v Kaliforniji. Kasneje, septembra 1948, pa se mi je izpolnila dolgoletna želja. Povabili so me, da bi služil kot pek v Betelu (tako se imenuje svetovni sedež Jehovovih prič v Brooklynu), kjer se tiska biblijska literatura, ki se uporablja pri vsesvetovnem oznanjevalskem delu. Nemudoma sem pustil delo glavnega slaščičarja v neki restavraciji v Glendaleu in se preselil v Betel.
Sedem let pozneje, leta 1955, je bilo v Evropi organiziranih več mednarodnih zborovanj. Moja družina mi je finančno pomagala, da sem se lahko odpravil na pot. Obiskal sem zborovanja v Londonu, Parizu, Rimu in še posebej tistega v Nürnbergu v Nemčiji, kjer je bilo na velikanskem stadionu, na katerem si je Hitler nekoč ponosno ogledoval svoje čete, navzočih več kot 107.000 ljudi. Med njimi so bili tudi Priče, za katere je Hitler prisegel, da jih bo iztrebil. Kako vznemirljivo doživetje je bilo srečati te brate in sestre!
Na zborovanju v Nürnbergu sem spoznal Brigitte Gerwien, mlado Pričo iz Nemčije, in se zaljubil vanjo. Poročila sva se manj kot leto zatem in se vrnila v Glendale, da bi živela blizu mojih staršev. Najin prvi sin Tom se je rodil leta 1957, drugi sin Don leta 1958, nazadnje pa sva leta 1960 dobila še hčer Sabeno.
Polno in zadovoljno življenje
Včasih me kdo vpraša, ali kdaj obžalujem, da sem zato, ker sem služil Bogu, doživljal napade drhali in bil večkrat zaprt. Ravno nasprotno, Jehovu sem hvaležen za prednost, da sem mu lahko služil skupaj z mnogimi njegovimi zvestimi služabniki. Upam, da moja doživetja spodbujajo druge, naj se zbližajo z Bogom in ga nikoli ne zapustijo.
Resda služenje Bogu mnogim njegovim častilcem prinaša veliko trpljenja. Toda ali ni bilo v Svetem pismu napovedano, da lahko to pričakujemo? V njem piše: »Sicer pa bodo preganjani vsi, ki želijo živeti bogovdano v Kristusu Jezusu.« (2. Timoteju 3:12) Po drugi strani pa so se za povsem resnične izkazale besede iz Psalma 34:19, kjer je zapisano: »Pravičnega doleti veliko nesreč, toda iz vseh ga rešuje Jehova.«
[Podčrtna opomba]
^ odst. 7 Izdali Jehovove priče, vendar sedaj ni več v tisku.
[Slika na strani 27]
Oznanjevanje v Louisiani v zgodnjih 1940-ih
[Slika na strani 29]
Ko sem v Betelu služil kot pek.
[Slika na strani 29]
Z ženo Brigitte