DANES svet trepetaje spremlja dogajanje na Bližnjem vzhodu. Raketni napadi, spopadi oboroženih milic in teroristični bombni napadi so praktično nekaj vsakdanjega. Tej eksplozivni mešanici lahko dodamo še zelo stvarno možnost, da bi prišlo do uporabe jedrskega orožja. Nič čudnega, da so vsepovsod ljudje zaskrbljeni!

Enako zaskrbljeno je svet spremljal dogajanje na Bližnjem vzhodu maja 1948. Takrat, pred 62 leti, se je bližal konec britanskega mandata nad ozemljem, tedaj imenovanim Palestina, in vojna je bila neizbežna. Eno leto prej so Združeni narodi odobrili, da se na delu ozemlja, ki je bilo pod britanskim mandatom, ustanovi neodvisna judovska država. Okoliške arabske države so se zaprisegle, da bodo za vsako ceno to skušale preprečiti. »Razmejitvena črta bo samo netila spore, zaradi katerih se bo prelivala kri,« je svarila Arabska liga.

Bil je 14. maj 1948, petek popoldan ob 16.00. Iztekale so se zadnje ure britanskega mandata. V muzeju v Tel Avivu je bila zbrana skupina 350 opazovalcev, ki so bili na skrivaj povabljeni, da bi bili priča željno pričakovanemu obvestilu – uradni razglasitvi nastanka sodobne države Izrael. Varnostni ukrepi so bili poostreni, saj so se bali, da ne bi številni sovražniki novoustanovljene države prekinili slovesnosti.

David Ben Gurion, voditelj izraelskega narodnega sveta, je prebral Deklaracijo o ustanovitvi države Izrael. V njej je med drugim pisalo: »Mi, člani narodnega sveta, predstavniki judovske skupnosti v Eretz Israel [Palestini], [. . .] na podlagi naše naravne in zgodovinske pravice ter s podporo Resolucije Generalne skupščine Združenih narodov razglašamo ustanovitev judovske države v Eretz Israel, ki se bo imenovala Država Izrael.«

Nekateri evangeličani verjamejo, da je ustanovitev novodobne države Izrael pomenila izpolnitev biblijskega prerokovanja. Na primer,  pastor John Hagee v svoji knjigi Jerusalem Countdown pravi: »O tem odločilnem dogodku je pisal prerok Izaija, ko je rekel ‚V enem dnevu se bo rodil narod‘. (Glej Izaija 66:8.) [. . .] To je bil najveličastnejši trenutek v preroški zgodovini dvajsetega stoletja. Bil je očiten dokaz za vse ljudi, da je Izraelov Bog živ in zdrav.«

Ali gre res za to? Ali besede iz Izaija 66:8 napovedujejo ustanovitev sodobne države Izrael? Ali je bil 14. maj 1948 res »najveličastnejši trenutek v preroški zgodovini dvajsetega stoletja«? Če je sodobna država Izrael res še vedno Božji izbrani narod in če Bog po njej res izpolnjuje biblijsko prerokovanje, je ta tema gotovo zanimiva za vse, ki preučujejo Sveto pismo.

Izaijeva prerokba se glasi: »Kdo je že slišal kaj takega? Kdo je že videl kaj takega? Ali more dežela priti na svet v enem dnevu? Ali se more narod roditi naenkrat? Toda síonska hči je dobila popadke in rodila svoje sinove.« (Izaija 66:8) Ta vrstica očitno napoveduje nenadno rojstvo celotnega naroda, kakor da bi se to zgodilo v enem dnevu. Toda kdo naj bi bil tisti, ki bo to povzročil? Naslednja vrstica pomaga odgovoriti: »‚Ali bi jaz odprl maternico, ne da bi ji dal roditi?‘ pravi Jehova. ‚In ali bi jo jaz, ki ji dajem roditi, zaprl?‘ pravi tvoj Bog.« Bog Jehova je dal jasno vedeti, da bo on povzročil dramatično rojstvo tega naroda.

Sodobni Izrael ima demokratično ureditev in iz uradnih izjav ni videti, da se zanašajo na biblijskega Boga. Ali so Izraelci leta 1948 zasluge za ustanovitev svoje države pripisali Bogu Jehovu? Ne, niso. Poleg tega ni nikjer v izvirniku deklaracije omenjeno Božje ime, še celo beseda »Bog« se ne pojavlja. V knjigi Great Moments in Jewish History glede zadnje verzije deklaracije pravi naslednje: »Člani narodnega sveta še ob 13.00, ko so se sestali, niso bili soglasni glede tega, kaj bo pisalo v razglasu državnosti. [. . .] Pravoverni Judje so hoteli, da se omeni ‚Izraelov Bog‘. Sekularno usmerjeni pa so bili odločno proti. Kompromis je bil sklenjen, ko je Ben Gurion odločil, da bodo namesto besede ‚Bog‘ uporabili besedo ‚Skala‘.«

Sodobna država Izrael še danes zastopa stališče, da njihova državotvorna pravica izhaja iz resolucije ZN ter naravne in zgodovinske pravice judovskega naroda. Ali je razumno pričakovati, da bi biblijski Bog naredil največji preroški čudež 20. stoletja za ljudi, ki mu niso pripravljeni priznati zaslug za to?

Sekularno usmerjeno stališče sodobne države Izrael je povsem drugačno od vzdušja v letu 537 pr. n. št. Tistega leta je bilo z izraelskim narodom res tako, kakor da bi se v enem dnevu nanovo rodil po tem, ko so ga pred 70 leti Babilonci odpeljali v ujetništvo, deželo pa opustošili. V tistem času so besede iz Izaija 66:8 doživele res osupljivo izpolnitev, ko je perzijski osvajalec Babilona, Kir Veliki, odobril, da se Judje vrnejo v svojo domovino. (Ezra 1:2)

Perzijski kralj Kir je priznal, da je imel Jehova pomembno vlogo pri tem, kar se je zgodilo leta 537 pr. n. št. Poleg tega so tisti, ki so se vrnili v Jeruzalem, to storili z izrecnim namenom, da obnovijo čaščenje Boga Jehova in pozidajo njegov tempelj. Sodobna država Izrael ni nikoli uradno izjavila, da želi ali namerava narediti kaj takega.

Leta 33 n. št. je dobesedni Izrael zavrnil Jehovovega sina, Mesija, in s tem izgubil pravico, da se imenuje Božji izbrani narod. Mesija sam je napovedal: »Jeruzalem, Jeruzalem, ki ubijaš preroke in kamenjaš tiste, ki so poslani k tebi. [. . .] Vaša hiša bo zapuščena in prepuščena vam.« (Matej 23:37, 38) Jezusove besede so se uresničile, ko so leta 70 n. št.  rimske legije uničile Jeruzalem s templjem in duhovništvom vred. Toda kako je bilo z izpolnitvijo Božjega namena, da bo imel »posebno lastnino izmed vseh drugih ljudstev, [. . .] kraljestvo duhovnikov in svet narod«? (2. Mojzesova 19:5, 6)

Apostol Peter, ki je bil sam po rodu Jud, je odgovoril na to vprašanje v pismu, namenjenem vsem kristjanom, tako judovskim kot nejudovskim. Napisal je: »Vi pa ste ‚izbran rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za posebno last‘ [. . .]. Nekdaj namreč niste bili ljudstvo, zdaj pa ste Božje ljudstvo; vam prej ni bilo izkazano usmiljenje, zdaj pa vam je usmiljenje izkazano.« (1. Petrovo 2:7–10)

Kristjani, ki so bili izbrani po svetem duhu, torej pripadajo duhovnemu narodu, njihova pripadnost temu narodu ni določena z rojstvom ali z geografsko lokacijo. Apostol Pavel je to opisal z naslednjimi besedami: »Obreza namreč ni nič, pa tudi neobreza ne, ampak novo stvarjenje. In nad vsemi, ki bodo po tem pravilu vedenja ravnali, naj bosta mir in usmiljenje, pa tudi nad Božjim Izraelom.« (Galačanom 6:15, 16)

Sodobna država Izrael je pripravljena podeliti državljanstvo vsakemu naravnemu Judu kot tudi tistim, ki so se spreobrnili v judovsko vero. Državljanstvo »Božjega Izraela«, o katerem govori Sveto pismo, pa je podeljeno samo tistim, ki so »poslušni in poškropljeni s krvjo Jezusa Kristusa«. (1. Petrovo 1:1, 2) Pavel je o teh pripadnikih Božjega Izraela oziroma duhovnih Judih pisal: »Pravi Jud namreč ni tisti, ki je to na zunaj, in prava obreza ni to, kar je zunaj na mesu, temveč je pravi Jud tisti, ki je to znotraj, in njegova obreza je obreza srca z duhom, ne pa z napisanim zakonikom. Takšnega ne hvalijo ljudje, temveč Bog.« (Rimljanom 2:28, 29)

Te vrstice nam pomagajo razumeti Pavlove besede, ki so predmet mnogih polemik. V svojem pismu Rimljanom je pojasnil, da so bili neverujoči naravni Judi podobni vejam simbolične oljke, ki so bile okleščene, zato da bi se mednje vcepile »divje«, nejudovske »veje«. (Rimljanom 11:17–21) V sklepu te ponazoritve je dejal: »Del Izraela [je] otopel, dokler ne pride polno število pripadnikov drugih narodov, in tako bo rešen ves Izrael.« (Rimljanom 11:25, 26) Ali je Pavel s tem mislil, da se bodo enkrat vsi Judje spreobrnili v krščanstvo? Ni videti, da bi se kaj takega zgodilo.

Z izrazom »ves Izrael« je Pavel imel v mislih ves duhovni Izrael – kristjane, ki so bili izbrani po svetem duhu. Hotel je reči, da Bogu to, da naravni Judi niso sprejeli Mesija, ne more preprečiti, da ne bi izpolnil svojega namena, namreč da ima duhovno »oljko«, polno rodovitnih vej. To se sklada s ponazoritvijo, ki jo je povedal Jezus. Sebe je primerjal s trto in dejal, da bodo z nje oklestili nerodovitne mladike. Dejal je: »Jaz sem prava trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani, tisto pa, ki rodi sad, očisti, da bi rodila še več sadu.« (Janez 15:1, 2)

Ustanovitev sodobne države Izrael ni bila napovedana v Svetem pismu, ustanovitev duhovnega Izraela pa je vsekakor bila! Če ugotovite, kdo je ta duhovni narod danes, in se z njim družite, boste deležni večnih blagoslovov. (1. Mojzesova 22:15–18; Galačanom 3:8, 9)