Biblija spreminja življenja

KAKO se je uspela spremeniti točajka, ki je preklinjala, popivala in eksperimentirala z drogami? Zakaj je nekdanji politik, ki je sovražil religijo, postal dejaven član verske organizacije? S katerimi izzivi se je moral spoprijeti človek, ki je bil inštruktor bojevanja pri ruski policiji, da je lahko postal Jehovova priča? Preberite njihove zgodbe.

»Danes sem z mamo znova v dobrih odnosih.« (NATALIE HAM)

LETO ROJSTVA: 1965

DRŽAVA ROJSTVA: AVSTRALIJA

PRETEKLOST: UŽIVANJE DROG

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ: Odraščala sem v ribiškem mestecu Robe v Južni Avstraliji. V takšnih krajih so središče družabnega življenja gostišča. Starši v teh gostiščih preživijo veliko časa, zato njihovi otroci odraščajo ob zlorabi alkohola, grdem govorjenju in cigaretnem dimu.

Pri 12-ih sem že kadila, imela obširen besednjak kletvic in se nenehno prepirala z mamo. Ko sem imela 15 let, sta se starša ločila, 18 mesecev kasneje pa sem odšla zdoma. Predajala sem se alkoholu, preizkušala droge in živela nemoralno. Bila sem jezna in zmedena. Pet let sem se urila v borilnih veščinah in ženski samoobrambi, kar me je navdalo z občutkom, da sem sposobna paziti sama nase. Toda v mirnejših trenutkih, ko sem več poglobljeno premišljevala, me je prevzela globoka žalost in takrat sem se v molitvi obrnila po pomoč k Bogu. »Samo nikar ne pričakuj od mene, da bi šla v cerkev,« sem mu večkrat rekla.

Nekoliko kasneje mi je prijatelj, ki je bil veren, vendar ni pripadal nobeni cerkvi, podaril Sveto pismo. Kakor drugi prijatelji je kadil droge. Vendar je bilo videti, da iskreno verjame v Boga, in prepričal me je, da se moram krstiti. Odpeljal me je h krajevnemu jezeru in me tam krstil. Od takrat naprej sem čutila, da imam z Bogom poseben odnos. Vendar nisem nikoli našla časa, da bi brala Sveto pismo.

KAKO JE BIBLIJA SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE: Leta 1988 sta na moja vrata potrkala Jehovova pričevalca. Eden od njiju me je vprašal: »Ali veste, kako je Bogu ime?« Zatem mi je iz svojega Svetega pisma prebral Psalm 83:18, kjer piše: »Da bi ljudje spoznali, da si edino ti, ki ti je ime Jehova, Najvišji nad vso zemljo!« Od osuplosti sem ostala brez besed. Po njunem odhodu sem se odpeljala do 56 kilometrov  oddaljene knjigarne s krščansko literaturo, da bi to ime poiskala še v drugih biblijskih prevodih in slovarju. Ko sem se prepričala, da je Bogu res ime Jehova, sem se začela spraševati, česa vse še ne vem.

Mama mi je nekoč pravila, da so Jehovove priče čudni ljudje. Na podlagi tistega malo, kar sem vedela o njih, sem si jih predstavljala kot preveč konservativne in kot takšne, ki se ne znajo zabavati. Razmišljala sem, da se bom naslednjič, ko bodo prišli, pretvarjala, da me ni doma. Toda ko so res prišli, sem si premislila. Povabila sem jih noter in takoj smo začeli preučevati Sveto pismo.

Po vsakem preučevanju sem o novonaučenem govorila svojemu fantu Craigu. Naposled mu je bilo tega dovolj, zato mi je iz rok vzel knjigo, ki smo jo preučevali, in jo začel brati. Po treh tednih je sklenil, da je našel resnico o Bogu. Oba sva sčasoma nehala uživati droge in zlorabljati alkohol, jaz pa sem pustila delo točajke. Da bi življenje povsem uskladila z biblijskimi merili, sva se odločila, da se poročiva.

KAKO MI JE TO KORISTILO: Ko so Jehovove priče pričeli z nama preučevati Sveto pismo, sva bila na tem, da se razideva. Danes pa je Craig čudovit mož in imava dva krasna otroka. Poleg tega imamo dragocene prijatelje med soverniki.

Ko je mama izvedela, da se družim z Jehovovimi pričami, je bila jezna. Toda v skrbeh je bila zato, ker je imela o Pričah napačne predstave. Danes sem z mamo znova v dobrih odnosih. Poleg tega v sebi ne čutim več praznine. Moje življenje ima smisel, imam zastavljene cilje in čutim, da so moje duhovne potrebe zadovoljene. (Matej 5:3)

»Iz Svetega pisma sem spoznal marsikaj presenetljivega.« (ISAKALA PAENIU)

LETO ROJSTVA: 1939

DRŽAVA ROJSTVA: TUVALU

PRETEKLOST: POLITIK

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ: Rodil sem se na prečudovitem tihooceanskem otoku Nukulaelae, ki je danes del otočja Tuvalu. Življenje na teh otokih so obvladovali pastorji, ki so se izšolali na teološkem kolidžu na Samoi. Otočani so morali njim in njihovim družinam dnevno priskrbovati hrano in jim zagotoviti bivališče, skratka, morali so jim dajati najboljše od vsega, kar so imeli. Tudi ko niso imeli dovolj niti za to, da bi nahranili lastno družino, so morali poskrbeti za pastorje.

Pastor na mojem otoku je bil ravnatelj vaške šole ter je poučeval verouk, matematiko in nekoliko geografijo. Spominjam se, da sem ga nekoč videl tako tepsti učence, da so bili vsi krvavi. Vendar se mu ni nihče drznil ugovarjati, niti njihovi starši ne. Na pastorja so namreč gledali, kakor da bi bil sam Bog.

Ko sem bil star deset let, sem odšel na drug otok, da bi obiskoval edino državno šolo v  naši okolici. Po šolanju sem se zaposlil v državni službi. Takrat so bili naši otoki del britanske kolonije, znane pod imenom Gilbertovo otočje in otoki Ellice. Delal sem v različnih oddelkih, nato pa postal urednik tedenskega biltena, ki ga je izdajala vlada. Vse je bilo dobro, dokler nisem objavil pisma nekega bralca, ki je kritiziral, koliko denarja se je namenilo za priprave na obisk waleškega princa. Avtor tega pisma je pisal pod psevdonimom, zato je moj nadrejeni zahteval, naj izdam njegovo pravo ime. Tega nisem hotel storiti in za ta spor se je razvedelo daleč naokoli.

Kmalu zatem sem pustil državno službo in stopil v svet politike. Zmagal sem na volitvah na otoku Nukulaelae in postal minister za trgovino in naravne vire. Ko so si pozneje prebivalci Kiribatija (takratnega Gilbertovega otočja) in Tuvaluja (takratnih otokov Ellice) pričeli prizadevati za neodvisnost od Velike Britanije, mi je guverner ponudil vodilni položaj v tuvalujski državni upravi. Vendar nisem hotel, da bi me ljudje povezovali s kolonialno oblastjo. Zato sem ponudbo zavrnil in brez njegove podpore kandidiral na splošnih volitvah za najvišji politični položaj. Toda niso me izvolili. Zatem sva se z ženo vrnila na rodni otok in se odločila zaživeti običajno vaško življenje.

KAKO JE BIBLIJA SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE: Ob nedeljah je bil na otokih šabat, ki je bil svet dan za vse, razen za mene. Zame je bil to dan za jadranje in ribarjenje. Nisem hotel biti znan kot veren človek. Oče mi je rekel, da so drugi in on nad mano zelo razočarani. Vendar sem bil odločen, da ne bom prišel pod vpliv cerkve.

Na enem svojih izletov sem se odpravil na otok Funafuti, kjer je danes tuvalujsko glavno mesto, in tam me je moj mlajši brat povabil, naj grem z njim na shod Jehovovih prič. Pozneje mi je misijonar Jehovovih prič dal zajeten kup revij Stražni stolp in Prebudite se!. Podaril pa mi je tudi knjigo, ki je razgaljala poganski izvor naukov mnogih tako imenovanih krščanskih Cerkva. Prebral sem jo kar nekajkrat. Iz Svetega pisma sem spoznal marsikaj presenetljivega, med drugim tudi to, da kristjanom ni treba obhajati tedenskega šabata. * Ko sem o teh stvareh pripovedoval ženi, je takoj nehala hoditi v cerkev.

Vendar sem si v preteklosti prisegel, da ne bom imel nič z religijo. Minili sta skoraj dve leti, toda nisem in nisem mogel pozabiti tega, kar sem spoznal. Navsezadnje sem pisal misijonarju na Funafutiju in mu pojasnil, da sem se pripravljen spremeniti. Skočil je na prvi čoln, ki je bil na razpolago, in mi prišel pomagat, da bi o Svetem pismu spoznal še več. Ko je oče izvedel, da želim postati Jehovova priča, je bil besen. Vendar sem mu dejal, da sem se od Prič toliko naučil o Svetem pismu, da sem se glede tega že zatrdno odločil.

KAKO MI JE TO KORISTILO: Leta 1986 sem se krstil in tako postal Jehovova priča, moja žena pa se je krstila leto pozneje. Svetopisemske nauke pa sta spoznali tudi najini hčerki in se zato odločili, da postaneta Jehovovi priči.

V zadovoljstvo mi je, da pripadam verski skupini, ki tako kot kristjani v prvem stoletju ni razdeljena na duhovščino in laike. (Matej 23:8–12) Poleg tega ti kristjani ponižno posnemajo Jezusa, zato oznanjujejo drugim o Božjem kraljestvu. (Matej 4:17) Bogu Jehovu sem resnično hvaležen, da mi je omogočil, da sem izvedel resnico o njem in njegovem ljudstvu.

»Priče mi niso govorili, kaj naj verjamem.« (ALEKSANDER SOSKOV)

LETO ROJSTVA: 1971

DRŽAVA ROJSTVA: RUSIJA

PRETEKLOST: INŠTRUKTOR BOJEVANJA

 MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ: Rodil sem se v Moskvi, prestolnici takratne Sovjetske zveze. Moja družina je živela v velikem stanovanjskem objektu in mnogi sosedje so bili zaposleni v isti tovarni. Še vedno se spominjam, da so se pritoževali nad menoj, da sem preživahen otrok, in napovedovali, da bom bodisi zgodaj umrl ali pa končal za zapahi. In res sem pri desetih letih že imel policijsko kartoteko.

Pri 18-ih so me vpoklicali k vojakom in dodelili v obmejno stražo. Po dveh letih sem se vrnil domov in se zaposlil v tovarni, vendar me je delo v njej dolgočasilo. Zato sem se pridružil moskovski policijski enoti za posredovanje v neredih in delal kot inštruktor bližinskega bojevanja. Sodeloval sem pri aretacijah kriminalcev v Moskvi in šel na krizna žarišča po vsej državi, kjer so bili nemiri. Bil sem napet kot struna. Ko sem se vrnil domov, sem moral včasih spati ločeno od žene, saj sem se bal, da bi jo med spanjem kako poškodoval.

KAKO JE BIBLIJA SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE: Ko sem pričel z Jehovovimi pričami preučevati Sveto pismo, sem spoznal, da je moje z nasiljem prežeto življenje v nasprotju z biblijskimi merili. Spoznal sem tudi, da bi moral opustiti kajenje in nadzorovati svoje pitje alkohola. Vendar sem menil, da ne morem pustiti svoje službe, saj ne znam nič drugega in ne bom mogel najti druge zaposlitve, ki bi mi omogočala preživljanje družine. Poleg tega sem bil prepričan, da ne bom nikoli mogel oznanjevati, kakor to delajo Jehovove priče.

Sčasoma sem se prepričal, da je to, kar piše v Svetem pismu, resnica. Poleg tega me je tolažil odlomek iz Ezekiela 18:21, 22. V teh vrsticah glede hudobnega, ki se »odvrne od vseh svojih grehov, ki jih je počel«, pravi: »Nobeden od njegovih prestopkov, ki jih je storil, se mu ne bo več očital.«

Priče mi niso govorili, kaj naj verjamem, temveč so mi pomagali, da sem na podlagi naučenega sam dojel, kaj je resnica, in to mi je bilo všeč. Vzel sem 40 ali več njihovih revij in jih prebral v treh tednih. To, kar sem iz njih izvedel, me je prepričalo, da sem našel pravo vero.

KAKO MI JE TO KORISTILO: Preden sem pričel preučevati Biblijo, sva bila z ženo tik pred ločitvijo. Zatem se je najin zakon izboljšal. Žena je začela preučevati Sveto pismo hkrati z menoj in odločila sva se, da bova skupaj služila Jehovu. Sedaj je najin zakon srečnejši. Poleg tega sem našel službo, ki ni v nasprotju z biblijskimi načeli.

Ko sem prvič oznanjeval po hišah, sem postal zelo napet – v meni so se prebudili občutki, ki sem jih imel, ko sem sodeloval v racijah. Toda sedaj me ni več strah, da bom nasilno reagiral, tudi ko me kdo izziva. Sčasoma sem se naučil biti potrpežljiv z ljudmi. Žal mi je, da sem zapravil tolikšen del svojega življenja, vendar sem vesel, da je danes moje življenje zares smiselno. Z užitkom razdajam svoje moči za to, da služim Bogu Jehovu in pomagam drugim.

[Podčrtna opomba]