Biblija spreminja življenja

KAJ je vplivalo na nedružabnega pank rokerja, da se je spremenil, tako da ima sedaj rad ljudi in da si jim prizadeva pomagati? Kaj je navedlo moškega iz Mehike na to, da je nehal nemoralno živeti? Zakaj je eden od najboljših poklicnih kolesarjev na Japonskem nehal tekmovati, ko se je odločil služiti Bogu? Poglejmo, kaj nam imajo povedati.

»Bil [sem] neotesan, predrzen in agresiven.« (DENNIS O’BEIRNE)

LETO ROJSTVA: 1958

DRŽAVA ROJSTVA: VELIKA BRITANIJA

PRETEKLOST: NEDRUŽABEN PANK ROKER

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ: Očetovi predniki so bili Irci, zato so me vzgajali kot irskega katoličana. Vendar sem moral po navadi hoditi v cerkev sam. Tja nisem rad zahajal. Vseeno pa sem čutil duhovno lakoto. Redno sem molil očenaš in spominjam se, da sem ponoči, ko sem ležal v postelji, razmišljal o njegovem pomenu. Razčlenil sem ga na posamezne dele in skušal ugotoviti, kaj pomenijo.

V najstniških letih sem se pridružil rastafarijskemu gibanju. Prav tako sem se zanimal za politiko; simpatiziral sem na primer s protinacistično ligo. Vendar me je povsem prevzelo uporniško stališče pankrokovskega gibanja. Užival sem droge, še zlasti sem kadil marihuano, in to skoraj vsak dan. V življenju me je vodil moto »Briga me za ves svet«, popival sem brez vsake mere, spravljal v nevarnost svoje življenje in prav malo mar mi je bilo za druge. Bil sem nedružaben; z drugimi sem komaj kdaj spregovoril, razen če se mi je zdelo, da pogovor z njimi ni mlatenje prazne slame. Tudi fotografirati se nisem maral. Če se ozrem nazaj, lahko rečem, da sem bil neotesan, predrzen in agresiven. Prijazen in radodaren sem bil samo do tistih, s katerimi sem si bil blizu.

Ko sem bil star kakšnih 20 let, sem se začel zanimati za Sveto pismo. Prijatelj, s katerim sva preprodajala droge, je v zaporu začel brati Sveto pismo, zato sva na dolgo in široko razpravljala o veri, Cerkvi in Satanovi vlogi v svetu. Kupil sem si Sveto pismo in ga začel sam preučevati. S prijateljem sva brala svetopisemske odlomke in se dobivala, da bi razpravljala o tem, kar sva se naučila, nato pa sva skupaj prišla do določenih sklepov. To je trajalo nekaj mesecev.

Na podlagi tega, kar sva prebrala, sva se dokopala do sklepov, kot so na primer, da živimo v zadnjih dneh tega sveta, da bi kristjani morali oznanjevati dobro novico o Božjem kraljestvu, da ne bi smeli biti del sveta, tudi kar zadeva politiko, in da v Svetem pismu najdemo zanesljivo moralno vodstvo. Očitno je bilo, da je to, kar piše v Svetem pismu, resnica in da mora obstajati prava vera. Toda katera bi to lahko bila? Pomislila sva na glavne Cerkve, za katere  so značilni pomp, obredi in vmešavanje v politiko, in jasno nama je bilo, da Jezus nikakor ni bil takšen. Zavedala sva se, da Bog teh Cerkva ne uporablja, zato sva se odločila, da preiščeva nekatere manj znane religije in vidiva, kaj imajo ponuditi.

Sestala sva se s pripadniki takšnih religij in jim postavila več vprašanj. Vedela sva, kako na vsako od njih odgovarja Sveto pismo, zato sva lahko takoj ugotovila, ali odgovarjajo v skladu z Božjo Besedo. Po takšnih srečanjih sem imel navado moliti k Bogu in mu reči: »Če ti ljudje zastopajo pravo vero, me prosim spodbudi k temu, da se bom z njimi želel znova sestati.« Toda po nekaj mesecih takšnih srečanj še vedno nisem našel skupine, ki bi na najina vprašanja odgovorila iz Svetega pisma, niti nisem imel želje, da bi se s katero od njih ponovno sestal.

S prijateljem sva navsezadnje prišla v stik z Jehovovimi pričami. Postavila sva jim ista vprašanja kot vedno, toda v nasprotju z drugimi so nama odgovorili na temelju Svetega pisma. Kar so nama povedali, se je popolnoma ujemalo s tem, kar sva že vedela. Zato sva jim zastavila tudi vprašanja, na katera še nisva našla odgovorov v Svetem pismu, na primer to, kako Bog gleda na kajenje in droge. Zopet so nama odgovorili s Svetim pismom. Dogovorili smo se, da bova prišla na shod v kraljestveno dvorano.

To pa zame ni bilo ravno enostavno. Bil sem tako nedružaben, da mi ni bilo všeč, ko so k meni pristopili ti prijateljski, lepo oblečeni ljudje. Nekaterim sem pripisoval napačne nagibe, zato nisem več želel na shode. Toda kot vedno sem molil k Bogu, naj mi vzbudi željo, da bi se znova sestal s temi ljudmi, če imajo pravo vero; in začutil sem neustavljivo željo, da bi z njimi preučeval Sveto pismo.

KAKO JE BIBLIJA SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE: Vedel sem, da moram nehati uživati droge, in to mi je brez težav uspelo. Zelo težko pa mi je bilo pustiti cigarete. Večkrat sem poskusil, toda vedno znova mi je spodletelo. Ko sem slišal, da so jih drugi enostavno vrgli proč in nobene več prižgali, sem o zadevi molil k Jehovu. Zatem mi je z njegovo pomočjo uspelo, da sem nehal kaditi. Spoznal sem, da je zelo pomembno moliti k Jehovu iskreno in odkrito.

Naslednja velika sprememba, ki sem jo storil, se je tikala mojega oblačenja in urejanja. Ko sem bil prvič na shodu v kraljestveni dvorani, so bili moji lasje oblikovani v bodice in po sredini pobarvani zelenkastomodro. Kasneje sem si jih pobarval živo oranžno. Nosil sem kavbojke in usnjen jopič, potiskan s slogani. Nikakor se mi ni zdelo potrebno, da bi moral kar koli spremeniti, pa čeprav so se Priče o tem prijazno pogovarjali z menoj. Toda nazadnje sem pomislil na 1. Janezovo 2:15–17, kjer med drugim piše: »Ne ljubite ne sveta ne tega, kar je v svetu. Če kdo ljubi svet, v njem ni ljubezni do Očeta.« Spoznal sem, da s svojim videzom kažem ljubezen do tega sveta in da se bom moral, zato da bi kazal ljubezen do Boga, spremeniti. To sem tudi storil.

Sčasoma sem spoznal, da niso samo Priče tisti, ki želijo, da obiskujem krščanske shode. Iz Hebrejcem 10:24, 25 sem izvedel, da to od mene želi tudi Bog. Ko sem začel obiskovati vse shode in zares spoznal te ljudi, sem se odločil, da bom simboliziral svojo posvetitev Jehovu s krstom v vodi.

KAKO MI JE TO KORISTILO: Še vedno me močno gane to, da nam Jehova dovoli biti s seboj v tesnem odnosu. Njegovo sočutje in skrb me spodbujata, da ga posnemam in da hodim po stopinjah njegovega Sina, Jezusa Kristusa, ki je moj vzornik. (1. Petrovo 2:21) Spoznal sem, da lahko kljub temu, da si prizadevam nadeti krščansko osebnost, še vedno ohranjam lastno identiteto. Trudim se, da bi bil do drugih ljubeč in skrben. Pri ravnanju z ženo in sinom skušam posnemati Kristusa. In zelo mi je mar za brate in sestre v veri. Ker hodim po Kristusovih stopinjah, sem si pridobil samospoštovanje in se naučil izkazovati ljubezen.

»Z mano [so] ravnali dostojanstveno.« (GUADALUPE VILLARREAL)

LETO ROJSTVA: 1964

DRŽAVA ROJSTVA: MEHIKA

PRETEKLOST: NEMORALNI ŽIVLJENJSKI SLOG

 MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ: V naši družini nas je bilo sedem otrok. Odraščali smo v Hermosillu v mehiški zvezni državi Sonora, na področju, kjer je vladala huda revščina. Oče mi je umrl, ko sem bil še majhen deček, zato je morala biti mama zaposlena, da nas je lahko preživljala. Običajno sem bil bos, saj nismo imeli denarja za čevlje. Da bi pomagal kriti naše življenjske stroške, sem že v otroštvu začel delati. Kot mnoge druge družine smo tudi mi živeli natrpani v majhnem stanovanju.

Mame večino dneva ni bilo poleg nas, zato nas ni mogla zaščititi. Ko sem bil star šest let, me je začel spolno zlorabljati neki 15-letnik. To zlorabljanje je trajalo dolgo časa. Ena od posledic tega je bila, da sem postal zelo zmeden glede svoje spolne usmerjenosti. Mislil sem, da je normalno, da me privlačijo moški. Ko sem poiskal pomoč pri zdravnikih in duhovnikih, so mi zagotovili, da ni s tem nič narobe in da so moji občutki povsem normalni.

Ko sem bil star 14 let, sem se odločil, da bom okolici s svojim vedenjem in oblačenjem sporočil, da sem homoseksualec. Tako je bilo naslednjih enajst let in v tem času sem celo živel z različnimi moškimi. Čez čas sem se izšolal za lasnega stilista in sem odprl lepotilni salon. Vendar sem bil nesrečen. Moje življenje je bilo zaznamovano s trpljenjem in pogosto sem se počutil izdanega. Imel sem občutek, da to, kar počnem, ni prav. Začel sem se spraševati: »Ali sploh kje obstajajo dobri in pošteni ljudje?«

Pomislil sem na svojo sestro. Preučevala je Sveto pismo z Jehovovimi pričami in se čez nekaj časa krstila. Govorila mi je o tem, kar se je naučila, vendar me ni zanimalo. Vseeno pa sem jo občudoval zaradi njenega življenja in zakona. Lahko sem videl, da se imata z možem v resnici rada in da se spoštujeta. Drug do drugega sta bila prijazna. Čez čas je nekdo od Jehovovih prič z menoj začel preučevati Biblijo. Sprva sem preučeval brez vsakega navdušenja. Nato pa so se stvari spremenile.

KAKO JE BIBLIJA SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE: Priče so me povabili na enega od svojih shodov in sem šel. Tam sem doživel nekaj, kar nisem še nikoli. Večina ljudi se je namreč iz mene norčevala, Priče pa se niso. Prijazno so me pozdravili in z mano ravnali dostojanstveno. Bil sem ganjen.

Nad Pričami sem bil še bolj prevzet, ko sem obiskal njihov zbor. Opazil sem, da so ti ljudje tudi takrat, ko jih je več skupaj, takšni kot moja sestra: odkriti in iskreni. Spraševal sem se, ali bi bili lahko oni tisti dobri in pošteni ljudje, ki sem jih že dolgo iskal. Njihova ljubezen in enotnost sta name naredili močan vtis, pa tudi to, da so mi na vsako vprašanje odgovorili z Biblijo. Spoznal sem, da so dobri ravno zaradi te knjige. Dojel pa sem tudi, da bom moral pri sebi marsikaj spremeniti, da bi lahko postal eden od njih.

Pravzaprav sem se moral popolnoma spremeniti, saj sem dotlej živel kot ženska. Spremeniti sem moral svoje govorjenje, vedenje, oblačenje, frizuro in zamenjati prijatelje. Nekdanji prijatelji so me imeli za neumnega in mi govorili: »Zakaj to počneš? Saj si bil čisto v redu. Ne  preučuj Svetega pisma. Imaš vse, kar potrebuješ.« Toda najtežje mi je bilo opustiti navade, povezane z mojim nemoralnim življenjskim slogom.

Vedel pa sem, da so še tako velike spremembe mogoče, saj so se mojega srca dotaknile svetopisemske besede iz 1. Korinčanom 6:9–11: »Kaj? Mar ne veste, da nepravični ne bodo podedovali Božjega kraljestva? Ne dajte se zavesti! Ne nečistniki, ne malikovalci, ne prešuštniki, ne moški, ki jih imajo za protinaravno spolno občevanje, ne moški, ki ležijo z moškimi, [. . .] ne bodo podedovali Božjega kraljestva. In taki ste nekateri bili. Toda Bog vas je umil.« Jehova je pomagal tem ljudem, da so se spremenili, in pomagal je tudi meni. Trajalo je več let, da sem se spremenil, in zelo sem se moral bojevati sam s seboj, vendar so mi bili Priče v veliko oporo s svojimi nasveti in ljubeznijo.

KAKO MI JE TO KORISTILO: Danes imam običajno življenje. Sem poročen in z ženo učiva najinega sina, da bi živel po svetopisemskih načelih. Moje nekdanje življenje je sedaj daleč za mano. Sem zelo duhovno blagoslovljen in imam številne prednosti. V krščanski občini služim kot starešina, imel pa sem tudi priložnost pomagati drugim, da so spoznali resnico iz Božje Besede. Spremembe, ki sem jih naredil v svojem življenju, so tako osrečile mojo mamo, da je pričela preučevati Sveto pismo in se nato krstila. Jehovova priča pa je postala tudi moja mlajša sestra, ki je prej živela nemoralno.

Celo nekateri ljudje, ki me poznajo še od prej, priznavajo, da sem se spremenil na boljše. In jaz vem, kaj mi je pomagalo, da sem se spremenil. V preteklosti sem iskal strokovno pomoč, dobil pa sem same slabe nasvete. Zares pomagal mi je šele Jehova. Čeprav sem se sam sebi zdel ničvreden, me je opazil in z menoj ravnal ljubeče in potrpežljivo. To, da me je opazil tako čudovit, inteligenten in ljubeč Bog, ki želi, da bi živel boljše, mi je spremenilo življenje.

»Počutil [sem se] nezadovoljnega, osamljenega in praznega.« (KAZUHIRO KUNIMOČI)

LETO ROJSTVA: 1951

DRŽAVA ROJSTVA: JAPONSKA

PRETEKLOST: AMBICIOZEN POKLICNI KOLESAR

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ: Odraščal sem v zaspanem pristaniškem mestu v prefekturi Šizuka na Japonskem. Naša osemčlanska družina je živela v majhni hiši. Oče je imel trgovino s kolesi. Že kot majhnega otroka me je jemal s sabo na kolesarska tekmovanja in me tako navdušil za ta šport. Oče je nato pričel kovati načrte, da bom postal poklicni kolesar. Ko sem bil v višjih razredih osnovne šole, me je pričel intenzivno trenirati. V srednji šoli sem na vsakoletnem državnem atletskem tekmovanju trikrat zapored zmagal. Dobil sem povabilo na univerzo, toda odločil sem se, da grem naravnost v kolesarsko šolo. Pri 19-ih sem postal poklicni kolesar.

Od takrat naprej je bil moj življenjski cilj postati najboljši poklicni kolesar na Japonskem. Nameraval sem zaslužiti veliko denarja, tako da bi svojim domačim zagotovil varno in mirno življenje. Povsem  sem se posvetil treniranju. Kadar koli me je bilo zaradi mrzličnega treniranja ali težavnega dela dirke strah, sem si znova in znova dopovedoval, da sem rojen za kolesarske dirke in da moram samo vztrajati! In res sem vztrajal. Kmalu sem začel okušati rezultate svojega marljivega dela. Prvo leto sem zmagal v mladinski kategoriji. Naslednje leto sem že toliko napredoval, da sem lahko tekmoval na dirki za naslov najboljšega kolesarja na Japonskem. Na tem tekmovanju sem šestkrat osvojil drugo mesto.

Ker sem ostajal v samem vrhu zmagujočih tekmovalcev, sem postal znan kot »močne noge Tokaia«, regije na Japonskem. Bil sem zelo tekmovalen. Ko sem opazil, da sem na tekmah neusmiljen, se me je začel polaščati strah. Moj dohodek je bil vedno večji in ugotovil sem, da si lahko kupim, kar koli se mi zahoče. Kupil sem si hišo s telovadnico, opremljeno z najboljšimi napravami. Kupil sem tudi avto tuje znamke, ki je stal skoraj toliko kakor povprečna hiša. Da bi si zagotovil finančno varnost, sem začel denar investirati v nepremičnine in delnice.

Še vedno pa sem se počutil nezadovoljnega, osamljenega in praznega. Do takrat sem bil že poročen in sem imel otroke, toda pogosto sem bil z družino nepotrpežljiv. Velikokrat sem se zaradi malenkosti razjezil nad ženo in otroki. Zato so pogosto vsi nervozni z mojega obraza skušali razbrati, ali sem zopet slabe volje.

Čez čas pa je moja žena začela preučevati Sveto pismo z Jehovovimi pričami. Zaradi tega se je marsikaj spremenilo. Rekla je, da želi obiskovati shode Prič, zato sem se odločil, da bomo tja šli kot družina. Še vedno se spominjam večera, ko se je pri nas doma oglasil starešina in začel z menoj preučevati Sveto pismo. To, kar sem se naučil, je name naredilo velik vtis.

KAKO JE BIBLIJA SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE: Nikoli ne bom pozabil, kako je name vplival stavek iz Efežanom 5:5. Tam piše: »Noben nečistnik, ali nečist človek, ali pohlepnež, kar pomeni malikovalec, nima dediščine v Kristusovem in Božjem kraljestvu.« Uvidel sem, da so kolesarske dirke povezane z igranjem na srečo in da ta šport spodbuja lakomnost. Začela me je vznemirjati vest. Zavedal sem se, da moram nehati tekmovati, če želim ugajati Bogu Jehovu. Toda to je bila zame zelo težka odločitev.

Ravno takrat se je končalo najboljše leto v moji karieri in hrepenel sem po še večjem uspehu. Toda ugotovil sem, da zaradi preučevanja Biblije postajam vse bolj spokojen in miren; to pa je bilo daleč od lastnosti, ki sem jih potreboval za zmagovanje. Po tem, ko sem začel preučevati, sem tekmoval samo še trikrat, vendar se moje srce ni hotelo kar tako odpovedati tekmovanju. Poleg tega nisem vedel, kako bom poskrbel za družino. Počutil sem se ujetega, nisem mogel ne naprej ne nazaj, in sorodniki so mi zaradi moje nove vere pričeli zelo oteževati življenje. Moj oče je bil grenko razočaran nad mano. Ker sem bil tako razdvojen, sem bil še bolj pod stresom in dobil sem rano na želodcu.

Te težke čase mi je uspelo prestati zato, ker sem preučeval Sveto pismo in obiskoval shode Jehovovih prič. Postopoma se mi je vera krepila. Jehova sem prosil, naj posluša moje molitve in naj mi pomaga videti, da jih res posluša. Stres je še bolj popustil, ko mi je žena zagotovila, da ji zato, da bi bila srečna, ni treba živeti v veliki hiši. Počasi sem le napredoval.

KAKO MI JE TO KORISTILO: Spoznal sem resničnost Jezusovih besed, zapisanih v Mateju 6:33. Tam piše: »Zato iščite najprej kraljestvo in Božjo pravičnost, in vse te druge stvari vam bodo dodane.« »Drugih stvari«, s čimer je Jezus imel v mislih osnovne življenjske potrebščine, nam ni nikoli primanjkovalo. Čeprav je sedaj moj dohodek približno ena tridesetina tega, kar sem zaslužil kot poklicni kolesar, pa meni in moji družini v zadnjih 20 letih ni ničesar manjkalo.

Kar pa je še pomembnejše: ko sodelujem s soverniki oziroma častim Jehova, mi to prinaša veselje in zadovoljstvo, ki ju prej nisem poznal. Dnevi preprosto letijo mimo. Tudi moje družinsko življenje se je močno izboljšalo. Vsi trije sinovi skupaj s svojimi ženami zvesto služijo Jehovu.