Najzloglasnejše sojenje vseh časov

LE REDKI sodni primeri iz starega veka, če sploh kateri, so tako dobro poznani, kakor je ta. Štiri svetopisemske pripovedi, imenovane evangeliji, podrobno opisujejo aretacijo, sojenje in usmrtitev Jezusa Kristusa. Zakaj naj bi nas to zanimalo? Sojenje, ki je privedlo do Jezusove smrti, je zelo pomembno zato, ker je Jezus naročil svojim sledilcem, naj se spominjajo njegove smrti; nadalje je pomembno zato, ker bi morali vedeti, ali so bile obtožbe, izrečene proti Jezusu, resnične; pa tudi ker je to, da je Jezus prostovoljno žrtvoval svoje življenje, izrednega pomena za nas in našo prihodnost. (Luka 22:19; Janez 6:40)

V času Jezusovega sojenja so Palestini vladali Rimljani. Rimljani so dovoljevali krajevni judovski verski oblasti, da je med Judi skladno s svojimi zakoni izvrševala pravico, očitno pa ji niso podelili oblasti, da bi nad kriminalci izvrševala smrtno obsodbo. Zato so Jezusa aretirali judovski verski nasprotniki, usmrtili pa Rimljani. Verske voditelje tistih dni je njegovo oznanjevanje tako spravljalo v sramoto, da so se odločili,  da mora umreti. Vendar so hoteli, da bi bila njegova usmrtitev videti zakonita. Neki profesor prava je na podlagi analize njihovih prizadevanj, da bi dosegli Jezusovo smrt, celotno zadevo opisal kot »najtemačnejši zločin v zgodovini prava«. *

Ena nepravilnost za drugo

Postava, ki jo je Mojzes posredoval Izraelcem, je bila označena za »najboljši in najbolj prosvetljen zakonik, kar jih je kdaj obstajalo«. Vendar so ji rabini, ki so se pretirano držali črke zakona, do Jezusovih dni dodali kopico pravil, ki jih ni najti v Svetem pismu in so jih kasneje povečini zapisali v Talmud. (Glej okvir  »Judovski zakoni v prvem stoletju« na 20. strani.) Koliko je sodni proces proti Jezusu ustrezal svetopisemskim merilom in drugim pravilom tistega časa?

Ali so Jezusa aretirali na podlagi pričanja dveh prič, ki sta na sodišču soglasno potrdili, da je zagrešil kaznivo dejanje? Da bi bila njegova aretacija zakonita, bi moralo biti tako. V Palestini v prvem stoletju je Jud, ki je bil prepričan, da je kdo prekršil zakon, vložil obtožbo na sodišču med njegovim rednim zasedanjem. Sodišče ni moglo vložiti obtožbe, temveč jo je lahko samo raziskalo. Tožniki so lahko bili le tisti, ki so bili priče domnevnega kaznivega dejanja. Postopek se je začel šele, ko sta se izjavi najmanj dveh prič glede istega prestopka ujemali. Na podlagi njunega pričanja so sestavili obtožnico in šele nato so smeli človeka aretirati. Pričanje ene same priče ni zadostovalo. (5. Mojzesova 19:15) Ko je šlo za Jezusa, pa so judovski voditelji zgolj iskali »primeren način«, da bi se ga znebili. Aretirali so ga, ko se jim je za to ponudila »ugodna priložnost« – ponoči in ko zraven ni bilo množice. (Luka 22:2, 5, 6, 53)

Ko so Jezusa aretirali, ni bila proti njemu vložena še nobena obtožba. Duhovniki in sanhedrin (judovsko vrhovno sodišče) so začeli iskati priče šele potem, ko so ga že prijeli. (Matej 26:59) Nadalje niso mogli najti niti dveh prič, katerih pričanje bi se ujemalo. Vendar iskanje prič sploh ni bilo v pristojnosti sodišča. Poleg tega, kot pravi pravnik in pisec A. Taylor Innes, lahko »sojenje človeku, še posebej ko gre za njegovo življenje ali smrt, ne da bi mu prej povedali, česa ga dolžijo, upravičeno označimo za nekaj nezaslišanega«.

Drhal je Jezusa prijela in ga odvedla v hišo nekdanjega velikega duhovnika Ana, in ta ga je začel zasliševati. (Luka 22:54; Janez 18:12, 13) Ana je s svojim ravnanjem pokazal, da mu ni prav nič mar za pravilo, da mora sodišče obtožbe proti obtožencu, ki naj bi zagrešil kaznivo dejanje, za katero je bila zagrožena smrtna kazen, obravnavati podnevi, ne pa ponoči. Poleg tega bi obravnava morala potekati javno, ne pa za zaprtimi vrati. Ker je Jezus vedel, da je Anovo zasliševanje nezakonito, mu je rekel: »Zakaj sprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim govoril. Glej! Oni vedo, kaj sem rekel.« (Janez 18:21) Ana bi moral zasliševati priče, ne pa obtoženca. Jezusove besede bi poštenega sodnika morda navedle na to, da bi spoštoval ustaljen sodni postopek, vendar Ana ni zanimala pravica.

Jezusu je stražnik zaradi njegovih besed dal klofuto – to pa ni bilo edino nasilje, ki ga je to noč doživel. (Luka 22:63; Janez 18:22) Zakon glede zavetnih mest, zapisan v Svetem pismu, v 35. poglavju 4. Mojzesove knjige, je določal, da obtoženi ne sme biti izpostavljen grdemu ravnanju, vse dokler mu ne dokažejo krivde. Z Jezusom torej ne bi smeli tako ravnati.

Jezusa so zatem odvedli na dom velikega duhovnika Kajfa in nezakonito nočno sojenje se je tako nadaljevalo. (Luka 22:54; Janez 18:24) Tam so duhovniki v nasprotju z vsemi načeli pravice »iskali krivo pričevanje proti Jezusu, da bi ga usmrtili«, vendar si niti dve priči nista bili soglasni glede tega, kaj naj bi Jezus dejal. (Matej 26:59; Marko 14:56–59) Zato ga je veliki  duhovnik skušal pripraviti do tega, da bi se sam obtožil. »Ali ne boš nič odgovoril?« ga je vprašal. »Kaj je to, kar pričajo proti tebi?« (Marko 14:60) Ta taktika je bila v nasprotju z vsemi pravili. »Postaviti vprašanje obtoženemu in ga obtožiti na temelju njegovega odgovora je bila kršitev pravice,« opaža prej omenjeni Innes.

Zbrani verski voditelji so navsezadnje le našli nekaj, kar so lahko uporabili proti Jezusu. Na vprašanje »Ali si ti Kristus, Sin Slavljenega?« jim je namreč odgovoril: »Sem. In vi boste videli Sina človekovega sedeti Mogočnemu na desni in prihajati z nebesnimi oblaki.« Duhovniki so si to izjavo razložili kot bogokletje in »ga obsodili, da si zasluži smrt«. (Marko 14:61–64) *

Glede na Mojzesovo postavo so morala sojenja potekati pred očmi javnosti. (5. Mojzesova 16:18; Ruta 4:1) Jezusu pa so v nasprotju s tem sodili za zaprtimi vrati. Nihče ni poskušal oziroma ga smel zagovarjati. Preiskali niso nobenih dokazov za njegovo trditev, da je Mesija. Jezus ni dobil priložnosti, da bi pozval priče, ki bi pričale njemu v prid. Pri njegovem sojenju tudi ni bilo običajnega glasovanja o tem, ali je kriv ali nedolžen.

Pred Pilatom

Judje očitno niso imeli pooblastil za to, da bi Jezusa usmrtili, zato so ga odvedli k rimskemu deželnemu upravitelju Ponciju Pilatu. Pilat jih je najprej vprašal: »Česa obtožujete tega človeka?« Ker so vedeli, da bi njihova iz trte izvita obtožba, da je Jezus bogokletnik, pri Pilatu naletela na gluha ušesa, so ga skušali navesti na to, da bi ga obsodil brez preiskave. »Če ta človek ne bi bil hudodelec, ti ga ne bi izročili,« so mu rekli. (Janez 18:29, 30) Za Pilata to ni bil noben argument, zato so si morali Judje izmisliti novo obtožbo: »Tega človeka smo zalotili, da navaja naš narod na nepokornost in prepoveduje plačevati davke cesarju ter da zase pravi, da je Kristus, kralj.« (Luka 23:2) Torej so obtožbo, da je bogokletnik, sedaj pretkano spremenili v obtožbo, da je izdajalec.

Obtožba, da Jezus »prepoveduje plačevati davke cesarju«, je bila lažna in njegovi tožniki so to vedeli. Jezus je učil ravno nasprotno. (Matej 22:15–22) Kar pa se tiče obtožbe, da Jezus zase pravi, da je kralj, je lahko Pilat kaj hitro uvidel, da človek, ki stoji pred njim, v nobenem pogledu ne ogroža rimskega imperija. »Na njem ne najdem nobene krivde,« je izjavil. (Janez 18:38) Pilat je bil o Jezusovi nedolžnosti prepričan ves čas sojenja.

Pilat je sprva skušal Jezusa izpustiti na temelju običaja, po katerem so ob pashi enega od zapornikov izpustili na prostost. Vendar je na koncu moral izpustiti Baraba, ki je bil kriv upora in umora. (Luka 23:18, 19; Janez 18:39, 40)

Nadalje je rimski deželni upravitelj skušal Jezusa izpustiti tako, da je njegovim tožnikom ponudil kompromis. Jezusa je dal prebičati, vojaki pa so ga še oblekli v škrlat, mu na glavo  posadili krono iz trnja, ga pretepli in sramotili. Zatem ga je še enkrat razglasil za nedolžnega. Bilo je tako, kakor da bi duhovnikom dejal: »Ali vam to še ni dovolj?« Morebiti je upal, da bo pogled na človeka, ki so mu Rimljani z bičanjem zadali tako hude rane, zadovoljil njihovo slo po maščevanju oziroma jim vzbudil sočutje. (Luka 23:22) Vendar ni bilo tako.

»Pilát [si je] še naprej prizadeval, da bi ga [Jezusa] izpustil. Toda Judje so vpili: ‚Če ga izpustiš, nisi cesarjev prijatelj. Vsak, ki se dela kralja, govori proti cesarju.‘« (Janez 19:12) Cesarski prestol je takrat zasedal Tiberij, ki je bil znan po tem, da je dal usmrtiti vsakega, ki ga je imel za nelojalnega – celo visoke državne uradnike. Pilat je Jude v preteklosti že razdražil, zato si ni mogel privoščiti nobenih prepirov več, še manj pa obtožb, da je nelojalen cesarju. Množica mu je s svojimi besedami prikrito grozila oziroma ga izsiljevala, in Pilat se je tega ustrašil. Zato je klonil pod pritiskom in dal Jezusa, nedolžnega človeka, pribiti na kol. (Janez 19:16)

Pregled dokazov

Mnogi razlagalci prava so analizirali evangelijske pripovedi o Jezusovem sojenju. Prišli so do sklepa, da je bil sodni postopek prevara in pravcata karikatura pravice. »S tem da se je takšno sojenje začelo in končalo med polnočjo in poldnevom ter da so v tem času uradno razglasili obsodbo, je bilo storjeno nasilje nad določili in pravili hebrejskega zakonika kot tudi nad načeli pravice,« je napisal neki pravnik. Neki profesor prava pa je dejal: »Celoten postopek je bil prežet s tolikšno nezakonitostjo in s tako očitnimi nepravilnostmi, da izida ne moremo označiti za nič drugega kot za sodni umor.«

Jezus je bil nedolžen. Vendar je vedel, da mora umreti, zato da bi rešil poslušno človeštvo. (Matej 20:28) Tako zelo je ljubil pravico, da je bil pripravljen prestati najbolj v nebo vpijočo krivico, kar jih je bilo kdaj storjenih. To je storil za vse grešne ljudi, tudi za nas. Tega ne bi smeli nikoli pozabiti.

[Podčrtne opombe]

 [Okvir/slika na strani 20]

 Judovski zakoni v prvem stoletju

V judovskem ustnem izročilu, ki so ga zapisali v prvih stoletjih n. št. (menijo pa, da je mnogo starejše), najdemo naslednja pravila:

▪ V sodnih obravnavah kaznivih dejanj, za katera je bila določena smrtna kazen, so morali sodniki najprej ugotoviti, ali obstajajo razlogi za to, da obtoženca oprostijo.

▪ Sodniki so morali narediti vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi rešili obtoženega.

▪ Sodniki so lahko govorili v prid obtoženega, ne pa proti njemu.

▪ Priče so bile opozorjene, da morajo svojo vlogo jemati resno.

▪ Priče so zasliševali posamično, ne pa v navzočnosti katere druge priče.

▪ Pričevanja so se morala ujemati v vseh pomembnih točkah – v datumu, kraju, času dejanja in tako naprej.

▪ Obravnava obtožb proti obtožencu, ki naj bi zagrešil kaznivo dejanje, za katero je bila predpisana smrtna kazen, je morala potekati podnevi in se tudi končati podnevi.

▪ Kaznivega dejanja, za katero je bila predpisana smrtna kazen, niso smeli obravnavati na večer pred šabatom ali praznikom.

▪ Obravnava kaznivega dejanja, za katero je bila predpisana smrtna kazen, se je lahko pričela in končala še isti dan, če je bila razsodba v prid obtožencu; če pa ni bila, se je lahko sodni primer končal šele naslednjega dne. Takrat so razglasili odločitev sodišča in izvršili kazen.

▪ Obtožbe proti obtožencu, ki naj bi zagrešil kaj smrti vrednega, je moralo presojati najmanj 23 sodnikov.

▪ Sodniki so glede tega, ali naj človeka oprostijo ali ga obsodijo, glasovali eden za drugim; prvi je glasoval najmlajši. Pisarji so zapisali besede tistih, ki so glasovali za oprostitev, in tistih, ki so glasovali za obsodbo.

▪ Obtoženca so oprostili, če je za oprostitev glasoval vsaj en sodnik več kakor za obsodbo, obsodili pa samo, če so za obsodbo glasovali trije sodniki več kakor za oprostitev. Če je za obsodbo glasoval samo en sodnik več kakor za oprostitev, so tistim, ki so sodili, tako dolgo dodajali po dva sodnika, dokler ni bila odločitev veljavna.

▪ Obsodba ni bila veljavna, če ni vsaj en sodnik zagovarjal obtoženca; soglasna obsodba je veljala za »znak zarote«.

Kršitve zakona pri Jezusovem sojenju

▪ Sodišče ni prisluhnilo dokazom oziroma pričam, ki bi govorili v prid obtoženca.

▪ Nobeden od sodnikov si ni prizadeval braniti Jezusa; vsi so bili njegovi sovražniki.

▪ Duhovniki so iskali lažne priče, da bi lahko Jezusa obsodili na smrt.

▪ Primer so obravnavali ponoči, za zaprtimi vrati.

▪ Sojenje se je pričelo in končalo v istem dnevu, na večer pred praznikom.

▪ Pred Jezusovo aretacijo ni nihče vložil nobene obtožbe proti njemu.

▪ Jezusovo trditev, da je Mesija, so označili za »bogokletje« in je niso preverili.

▪ Obtožbo so spremenili, ko so primer predložili Pilatu.

▪ Obtožbe so bile lažne.

▪ Pilat je ugotovil, da je Jezus nedolžen, a ga je vseeno dal usmrtiti.

[Okvir na strani 22]

Priče so bile odgovorne za prelito kri

Judovska sodišča so priče v sodnem procesu proti človeku, ki naj bi storil kaj smrti vrednega, pred zaslišanjem opozorila na to, da je življenje dragoceno:

»Morda je to, kar želite povedati pred sodiščem, le vaša domneva, stvar nepotrjenih govoric oziroma je to ena priča povedala drugi. Ali pa si morda mislite: ‚To mi je povedal zanesljiv človek.‘ Mogoče še ne veste, da bomo vaše izjave na koncu preverili z navzkrižnim zasliševanjem in poizvedovanjem. Vedeti morate, da se zakoni, ki zadevajo kazniva dejanja zoper lastnino, razlikujejo od zakonov, ki zadevajo kazniva dejanja, za katera je določena smrtna kazen. Ko gre za obravnavo kaznivih dejanj zoper lastnino, lahko človek [ki krivo priča] z denarno odškodnino popravi svoje napačno ravnanje. Ko pa gre za obravnavo kaznivih dejanj, za katera je določena smrtna kazen, bo človek [ki krivo priča] s svojo krvjo odgovarjal za prelito kri [po krivem obtoženega] in kri vseh njegovih potomcev, ki bi se mu lahko rodili, in to vse do konca sveta.« (Babilonski Talmud, Sanhedrin, 37a)

Če je bil obtoženi spoznan za krivega, so morale priče sodelovati pri izvršitvi smrtne kazni. (3. Mojzesova 24:14; 5. Mojzesova 17:6, 7)