Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kdaj je bil uničen staroveški Jeruzalem? Prvi del

Kdaj je bil uničen staroveški Jeruzalem? Prvi del

Kdaj je bil uničen staroveški Jeruzalem?

Prvi del

Zakaj je to pomembno? Kaj razkrivajo dokazi?

To je prvi od dveh zaporednih člankov v reviji Stražni stolp, ki bosta obravnavala strokovna vprašanja glede tega, katerega leta je bil uničen staroveški Jeruzalem. V tem dvodelnem sklopu člankov boste našli temeljito raziskane in na Svetem pismu temelječe odgovore na vprašanja, ki begajo nekatere bralce.

»Zgodovinarji in arheologi na splošno menijo, da je bil Jeruzalem uničen leta 586 ali 587 pr. n. št. * Zakaj potem Jehovove priče trdite, da je bil uničen leta 607 pr. n. št.? Na podlagi česa ste prišli do tega sklepa?«

TO JE napisal eden od naših bralcev. Toda zakaj naj bi vas zanimalo, kdaj točno je babilonski kralj Nebukadnezar II. do tal porušil Jeruzalem? Kot prvo zato, ker uničenje Jeruzalema označuje pomembno prelomnico v zgodovini Božjega ljudstva. Neki zgodovinar je dejal, da je ta dogodek pripeljal do »katastrofe, pravzaprav do skrajno hude katastrofe«. Takrat je bil namreč porušen tempelj, ki je bil več kot 400 let središče čaščenja vsemogočnega Boga. Pisec svetopisemske knjige Psalmi je tožil: »O Bog, narodi so prišli v tvojo dediščino, oskrunili so tvoj sveti tempelj, Jeruzalem so spremenili v kup razvalin.« (Psalm 79:1, Slovenski standardni prevod) *

Kot drugo pa se vam bo – če boste vedeli, kdaj točno se je začela ta »skrajno huda katastrofa« in kako se je z obnovo pravega čaščenja v Jeruzalemu izpolnila natančna biblijska prerokba – okrepilo zaupanje v verodostojnost Božje Besede. Zakaj torej Jehovove priče vztrajajo pri letnici, ki se od splošno sprejete razlikuje za 20 let? Na kratko povedano, zaradi dokazov, ki jih lahko najdemo v Svetem pismu.

»Sedemdeset let« za koga?

Judovski prerok Jeremija je nekaj let pred uničenjem Jeruzalema v svetopisemski knjigi, ki nosi njegovo ime, priskrbel ključ, ki opustošenju Jeruzalema postavi časovni okvir. »Vse jeruzalemske prebivalce« je opozoril: »Vsa ta dežela bo puščava, opustošenje, in ti narodi bodo služili babilonskemu kralju sedemdeset let.« (Jeremija 25:1, 2, 11, Ekumenska izdaja) Prerok je kasneje še rekel: »Jehova pravi takole: ‚Ko bo preteklo sedemdeset let v Babilonu, se bom ozrl na vas in vam izpolnil svojo obljubo, namreč da vas bom privedel nazaj v ta kraj.‘« (Jeremija 29:10) Na kaj se nanaša teh »sedemdeset let«? In kako nam to obdobje sedemdesetih let pomaga določiti letnico uničenja Jeruzalema?

V mnogih svetopisemskih prevodih namesto »ko bo preteklo sedemdeset let v Babilonu« piše »ko se dopolni Babilonu sedemdeset let« (EI). Zato nekateri zgodovinarji trdijo, da teh 70 let velja za babilonski imperij. Babilonci so glede na posvetno kronologijo vladali staroveškemu Judovemu kraljestvu in Jeruzalemu približno 70 let – od okoli 609 pr. n. št. do 539 pr. n. št., ko so Perzijci osvojili njihovo prestolnico Babilon.

Vendar Sveto pismo pokaže, da naj bi bilo 70 let obdobje, v katerem bo Bog ostro kaznoval še posebej prebivalce Judovega in Jeruzalema, ki so mu z zavezo obljubili, da ga bodo ubogali. (2. Mojzesova 19:3–6) Ker se niso hoteli odvrniti od slabih poti, jim je Bog rekel: »Pošljem [. . .] babilonskega kralja Nebukadnezarja [. . .] nad to deželo in nad njene prebivalce in nad vse te narode naokrog.« (Jeremija 25:4, 5, 8, 9SSP) Čeprav naj bi po Jeremijevih besedah jezo Babilona okusili tudi okoliški narodi, sta bili uničenje Jeruzalema in zatem 70-letno ujetništvo »kazen za pregreho« Jeremijevega ljudstva, saj je hudo grešilo. (Žalostinke 1:8; 3:42; 4:6SSP)

Glede na Sveto pismo je torej Bog s 70 leti ujetništva hudo kaznoval prebivalce Judovega in za izvršitev kazni uporabil Babilonce. Vendar je Bog Judom obljubil: »Ko se [. . .] dopolni sedemdeset let, [. . .] vas pripeljem nazaj v ta kraj« – v Judovo deželo in Jeruzalem. (Jeremija 29:10SSP)

Kdaj se je »sedemdeset let« začelo?

Navdihnjeni zgodovinar Ezra, ki je živel po tem, ko se je izpolnila Jeremijeva prerokba o 70 letih, je napisal: »Kar jih je preostalo po meču, so [Nebukadnezarjevi vojaki] odvedli ujete v Babilon, in bili so hlapci njemu [kralju Nebukadnezarju] in sinovom njegovim, dokler ni zavladalo kraljestvo perzijsko, da bi se dopolnila beseda GOSPODOVA po ustih Jeremijevih, ‚dokler se ne bo dežela naužila sobot svojih‘. Dokler je ležala pusta, je uživala soboto, da se je izpolnilo sedemdeset let.« (2. letopisov 36:20, 21, Antonín Chráska)

Potemtakem je 70 let očitno bilo obdobje, ko naj bi se Judova dežela in Jeruzalem »naužila sobot«. To bi pomenilo, da dežele takrat ne bi obdelovali – ne bi sejali polj niti obrezovali vinogradov. (3. Mojzesova 25:1–5SSP) Ker Boga njegovo ljudstvo ni ubogalo – morda so grešili tudi s tem, da niso obhajali vseh šabatnih let – je njihova dežela za kazen ležala neobdelana in opustošena 70 let. (3. Mojzesova 26:27, 32–35, 42, 43)

Kdaj pa je Judova dežela postala opustošena in neobdelana? Babilonci so pod Nebukadnezarjevim vodstvom napadli Jeruzalem dvakrat, z nekajletnim premorom. Kdaj se je 70 let začelo? Vsekakor ne po prvem Nebukadnezarjevem obleganju Jeruzalema. Zakaj ne? Čeprav je Nebukadnezar takrat s seboj v Babilon odpeljal veliko prebivalcev Jeruzalema, je druge pustil v deželi. Poleg tega mesta ni razdejal. Še nekaj let po tej prvi prisilni izselitvi so revni prebivalci, ki so ostali v Judovi deželi, živeli od pridelkov svoje dežele. (2. kraljev 24:8–17) Toda potem so se razmere drastično spremenile.

Ker so se Judje uprli, so se Babilonci vrnili v Jeruzalem. (2. kraljev 24:20; 25:8–10) Mesto so skupaj z njegovim svetim templjem do tal porušili in veliko njegovih prebivalcev odpeljali v ujetništvo v Babilon. Čez dva meseca »se je vse ljudstvo [kar ga je še preostalo v deželi], od najmanjšega do največjega, z vojaškimi poveljniki vred vzdignilo in odšlo v Egipt, ker so se bali Kaldejcev«. (2. kraljev 25:25, 26SSP) Šele takrat, sedmega judovskega meseca tišrija (september/oktober) istega leta, je dežela, ki je bila zdaj opustošena in neobdelana, zares začela uživati svoje sobote. Bog je Judom, ki so zbežali v Egipt, po Jeremiju rekel: »Sami ste videli vso nesrečo, ki sem jo spravil nad Jeruzalem in nad vsa Judova mesta. Glejte, danes so razvaline in nihče ne prebiva v njih.« (Jeremija 44:1, 2SSP) Ta dogodek je torej očitno označeval začetek 70 let. Katerega leta pa se je to zgodilo? Da bi dobili odgovor, moramo najprej izvedeti, kdaj se je teh 70 let končalo.

Kdaj se je »sedemdeset let« izteklo?

Prerok Daniel, ki je takrat, ko je »zavladalo kraljestvo perzijsko«, še živel in je bil v Babilonu, je izračunal, kdaj se bo 70 let izteklo. Napisal je: »Jaz, Daniel, [sem] preiskoval v knjigah število let, ki naj se nad jeruzalemskimi razvalinami izpolnijo po GOSPODOVI besedi preroku Jeremiju: sedemdeset let.« (Daniel 9:1, 2SSP)

Ezra je premišljeval o Jeremijevih prerokbah in povezal konec »sedemdesetih let« s časom, ko »je GOSPOD obudil duha Cira [oziroma Kira], kralja Perzije«, da je izdal razglas. (2. letopisov 36:21, 22AC) Kdaj so bili Judje izpuščeni? Razglas, s katerim se je končalo njihovo izgnanstvo, je bil objavljen »v prvem letu [. . .] Cira, kralja Perzije«. (Glej okvir  »Ključna letnica v zgodovini«.) Tako so se Judje do jeseni leta 537 pr. n. št. že vrnili v Jeruzalem, da bi obnovili pravo čaščenje. (Ezra 1:1–5; 2:1; 3:1–5)

Glede na svetopisemsko kronologijo je bilo 70 let dobesedno obdobje, ki se je izteklo leta 537 pr. n. št. Če štejemo 70 let nazaj, pridemo do začetka tega obdobja, in to je leto 607 pr. n. št.

Zakaj se mnogi strokovnjaki oklepajo letnice 587 pr. n. št., če pa dokazi iz navdihnjenega Svetega pisma jasno kažejo, da je bil Jeruzalem uničen leta 607 pr. n. št.? Opirajo se na dva vira informacij: na spise staroveških zgodovinarjev in na Ptolemajev kanon. Ali so ti viri verodostojnejši od Svetega pisma? Poglejmo si.

Kako točni so bili staroveški zgodovinarji?

Zgodovinarji, ki so živeli približno takrat, ko je bil uničen Jeruzalem, so navedli različne podatke o novobabilonskih kraljih. * (Glej okvir  »Novobabilonski kralji«.) Časovna premica, ki temelji na njihovih kronoloških podatkih, se ne ujema s svetopisemsko premico. Toda kako verodostojni so njihovi spisi?

Zgodovinar, ki je živel najbližje novobabilonskemu obdobju, je bil Beros, babilonski duhovnik boga Bela. Njegovo delo Babiloniaka, ki ga je napisal okoli leta 281 pr. n. št., se je izgubilo, ohranili so se samo odlomki v delih drugih zgodovinarjev. Beros je trdil, da si je pomagal s »knjigami, ki so jih zelo skrbno hranili v Babilonu«.1 Ali je bil Beros točen zgodovinar? Poglejmo si primer.

Beros je napisal, da je asirski kralj Senaherib »nasledil [svojega] brata«, da je »za njim [vladal] njegov sin [Esarhadon] 8 let, nato pa Samuges [Šamaš Šum Ukin] 21 let«. (III, 2.1, 4) Vendar v babilonskih zgodovinskih zapisih, ki so bili napisani dolgo pred Berosovim časom, piše, da je Senaherib na prestolu nasledil svojega očeta, Sargona II., ne pa svojega brata; da je Esarhadon vladal 12 let, ne 8; ter da je Šamaš Šum Ukin vladal 20 let, ne pa 21. Učenjak R. J. van der Spek je sicer priznal, da je Beros upošteval babilonske kronike, vendar je tudi napisal: »To ga ni odvrnilo od tega, da ne bi česa dodal oziroma po svoje razložil.«2

Kako na Berosa gledajo drugi učenjaki? »V preteklosti so na Berosa običajno gledali kot na zgodovinarja,« je dejal S. M. Burstein, ki je temeljito preučil njegova dela. Vendar je sklenil: »Njegovo delo je preveč pomanjkljivo, da bi ga lahko označili za zgodovinarja. Babiloniaka celo v svoji sedanji močno okrnjeni obliki vsebuje veliko presenetljivih napak glede preprostih dejstev [. . .] Zgodovinar si takšnih napak ne bi smel privoščiti; očitno Berosov namen ni bil zapisovati zgodovino.«3

Kaj pravite glede na vse to, kar smo do sedaj povedali? Ali lahko Berosova izračunavanja v resnici označimo za dosledno točna? In kaj lahko rečemo za druge staroveške zgodovinarje, ki so svojo kronologijo sestavili večinoma na podlagi Berosovih del? Ali lahko za njihove zgodovinske ugotovitve upravičeno rečemo, da so verodostojne?

Ptolemajev kanon

V podporo splošno sprejeti letnici 587 pr. n. št. navajajo tudi kanon kraljev, ki ga je sestavil Klavdij Ptolemaj, astronom iz 2. stoletja n. št. Ptolemajev seznam kraljev velja za hrbtenico kronologije starega veka, tudi novobabilonskega obdobja.

Ptolemaj je svoj seznam sestavil približno 600 let po koncu novobabilonskega obdobja. Kako je lahko določil, kdaj je prvi kralj z njegovega seznama začel vladati? Pojasnil je, da so »do izračunov, kdaj je začel vladati Nabonasar«, prvi kralj s seznama, prišli s pomočjo astronomskih izračunov, ki delno temeljijo na luninih mrkih.4 Christopher Walker iz Britanskega muzeja pravi, da je bil Ptolemajev kanon »sestavljen zato, da bi astronomom priskrbel dosledno kronologijo«, ne pa zato, da »bi zgodovinarjem priskrbel natančen zapis o začetku vladanja in smrti kraljev«.5

»Že dolgo se ve, da je Kanon astronomsko gledano zanesljiv,« je napisal Leo Depuydt, eden od Ptolemajevih največjih navdušencev, »toda to avtomatično še ne pomeni, da je zanesljiv tudi zgodovinsko«. Profesor Depuydt glede tega seznama kraljev nadalje pravi: »Da bi lahko določili, koliko časa je vladal vsak od zgodnejših vladarjev [tudi novobabilonskih kraljev], bi morali Kanon primerjati s klinopisi.«6

Kateri klinopisi pa nam pomagajo oceniti zgodovinsko točnost Ptolemajevega kanona? Med drugim babilonske kronike, seznami kraljev in tablice z gospodarskimi podatki, torej klinopisni dokumenti, ki so jih napisali v novobabilonskem obdobju oziroma nekoliko kasneje.7

Ali se Ptolemajev seznam ujema s temi klinopisi? V okvirju  »Ali se Ptolemajev kanon ujema s staroveškimi tablicami?« (glej spodaj) je naveden del Kanona in primerjan s staroveškim klinopisnim dokumentom. Bodite pozorni na to, da je Ptolemaj napisal, da so med babilonskima vladarjema Kandalanujem in Nabonidom vladali le štirje kralji. Toda uruški seznam kraljev (del klinopisa) odkriva, da je med njima vladalo kar sedem kraljev. Ali so vladali le malo časa in so bili nepomembni? Glede na klinopisne tablice z gospodarskimi podatki je eden od njih vladal sedem let.8

Klinopisni dokumenti prav tako očitno dokazujejo, da je v Babiloniji pred Nabopolasarjem (prvi kralj novobabilonskega obdobja) vladal še en kralj – Ašur Etel Ilani – in to štiri leta. Ti dokumenti še odkrivajo, da več kot eno leto v deželi ni nihče kraljeval.9 Toda vsega tega v Ptolemajevem kanonu ne najdemo.

Zakaj Ptolemajev kanon ne omenja nekaterih vladarjev? Očitno Ptolemaj nanje ni gledal kot na zakonite babilonske vladarje.10 Izpustil je denimo novobabilonskega kralja Labaši Marduka. Glede na klinopisne dokumente pa so kralji, ki jih Ptolemaj ni omenil, v resnici vladali Babiloniji.

Ptolemajev kanon na splošno velja za točnega. Toda ali ga lahko glede na to, da v njem manjkajo imena nekaterih kraljev, uporabljamo za določanje natančne kronologije?

Kaj lahko sklenemo na podlagi teh dokazov

Naj povzamemo: V Svetem pismu jasno piše, da je izgnanstvo trajalo 70 let. Obstajajo trdni dokazi (in z njimi se strinja tudi večina učenjakov), da so se judovski izgnanci do leta 537 pr. n. št. že vrnili v svojo deželo. Če od te letnice štejemo nazaj, ugotovimo, da naj bi bil Jeruzalem uničen leta 607 pr. n. št. Staroveški zgodovinarji in Ptolemajev kanon se sicer ne strinjajo s to letnico, vendar obstajajo upravičeni razlogi, da se sprašujemo o točnosti njihovih spisov. Lahko rečemo, da sta ta dva sklopa dokazov enostavno prešibka, da bi ovrgla svetopisemsko kronologijo.

Ostaja pa še nekaj drugih vprašanj, na katera moramo odgovoriti. Ali res ni nobenih zgodovinskih dokazov, ki bi podpirali svetopisemsko letnico 607 pr. n. št.? S katerimi dokazi nam postrežejo klinopisna besedila, za katera točno vemo, kdaj so nastala, in so jih večinoma napisali staroveški očividci? Na ti vprašanji bomo odgovorili v naslednji številki.

[Podčrtne opombe]

^ odst. 4 Svetni viri omenjajo obe letnici. Zaradi poenostavitve bomo v tem sklopu člankov uporabljali letnico 587 pr. n. št.

^ odst. 5 Jehovove priče so izdali verodostojen prevod Svetega pisma, ki je poznan po imenu Prevod novi svet. Toda če niste Jehovova priča, morda pri preiskovanju svetopisemskih tem raje uporabljate druge prevode. Zato bomo v tem članku navajali večinoma iz nekaterih splošno sprejetih svetopisemskih prevodov.

^ odst. 23 Novobabilonski imperij se je začel z vladanjem Nebukadnezarjevega očeta Nabopolasarja in se je končal z vladanjem Nabonida. To časovno obdobje zanima strokovnjake zato, ker sovpada z večino 70-letnega opustošenja Jeruzalema.

[Okvir/slike na strani 28]

 KLJUČNA LETNICA V ZGODOVINI

Letnico 539 pr. n. št., ko je Kir II. zavzel Babilon, potrjujejo:

Staroveški zgodovinski viri in klinopisne tablice: Diodor Sicilski (ok. 80–20 pr. n. št.) je napisal, da je Kir postal kralj Perzije »v prvem letu petinpetdesete olimpijade«. (Bibliotheca historica, 9. knjiga, 21) To je bilo leta 560 pr. n. št. Grški zgodovinar Herodot (ok. 485–425 pr. n. št.) pa je napisal, da so Kira ubili »potem ko je vladal eno manj ko trideset let«, torej je umrl v 30. letu vladanja, leta 530 pr. n. št. (Zgodbe, 1. knjiga, Klio, 214) Klinopisne tablice pokažejo, da je Kir pred svojo smrtjo Babilonu vladal devet let. Če je torej umrl leta 530 pr. n. št., je bilo devet let pred njegovo smrtjo leto 539 pr. n. št., to pa je leto, ko naj bi osvojil Babilon.

Klinopisna tablica BM 33066: Da je Kir umrl leta 530 pr. n. št., potrjuje babilonska glinena tablica z astronomskimi podatki (BM 33066). Čeprav je na tej tablici nekaj napačnih podatkov glede položaja nekaterih nebesnih teles, pa opisuje tudi dva lunina mrka, za katera pravi, da sta bila v sedmem letu Kambiza II., Kirovega sina in naslednika. Ta lunina mrka sta bila v Babilonu vidna 16. julija 523 pr. n. št. in 10. januarja 522 pr. n. št., kar nas privede do sklepa, da se je sedmo leto Kambizovega vladanja začelo spomladi leta 523 pr. n. št. Potemtakem je bilo njegovo prvo leto vladanja 529 pr. n. št. Glede na to je bilo Kirovo zadnje leto vladanja 530 pr. n. št., zaradi česar lahko rečemo, da je bilo njegovo prvo leto vladanja nad Babilonom 539 pr. n. št.

[Vir slike]

Tablica: © The Trustees of the British Museum

[Okvir na strani 31]

KRATEK POVZETEK

▪ Številni posvetni zgodovinarji trdijo, da je bil Jeruzalem uničen leta 587 pr. n. št.

▪ Svetopisemska kronologija jasno kaže, da je bil uničen leta 607 pr. n. št.

▪ Sklepi posvetnih zgodovinarjev večinoma temeljijo na spisih staroveških zgodovinarjev in na Ptolemajevem kanonu.

▪ Spisi staroveških zgodovinarjev vsebujejo precejšnje napake in niso vedno v skladu s podatki na glinenih tablicah.

[Okvir na strani 31]

Opombe:

1. Babiloniaka (Chaldaeorum Historiae), prva knjiga, 1.1.

2. Studies in Ancient Near Eastern World View and Society, stran 295.

3. The Babyloniaca of Berossus, stran 8.

4. Almagest, III, 7, prevedel G. J. Toomer, v Ptolemy’s Almagest, izdano 1998, stran 166. Ptolemaj je vedel, da so babilonski astronomi uporabljali matematične tabele za »izračunavanje« mrkov v preteklosti in prihodnosti, saj so odkrili, da se mrki iste vrste ponavljajo vsakih 18 let. (Almagest, IV, 2)

5. Mesopotamia and Iran in the Persian Period, strani 17, 18.

6. Journal of Cuneiform Studies, zvezek 47, 1995, strani 106, 107.

7. Klinopisi so nastali tako, da je pisar s pisalom s klinasto konico v mehko površino glinene tablice vtisnil različne znake.

8. Vladar, ki je vladal sedem let, je bil Sin Šara Iškun; 57 njegovih tablic z gospodarskimi podatki sega v čas od pričetka njegovega vladanja pa do sedmega leta vladanja. Glej Journal of Cuneiform Studies, zvezek 35, 1983, strani 54–59.

9. Tablica z gospodarskimi podatki C.B.M. 2152 datira v četrto leto vladanja Ašur Etel Ilanija. (Legal and Commercial Transactions Dated in the Assyrian, Neo-Babylonian and Persian Periods—Chiefly From Nippur, A.T. Clay, 1908, stran 74.) Tudi Nabonidovi Haranski napisi (H1B; I, 30. vrstica) ga uvrščajo tik pred Nabopolasarja. (Anatolian Studies, zv. VIII, 1958, strani 35, 47.) Za obdobje brez kralja glej 2. kroniko, 14. vrstico v Assyrian and Babylonian Chronicles, strani 87, 88.

10. Nekateri učenjaki trdijo, da je Ptolemaj verjetno želel našteti samo babilonske kralje, zato je izpustil imena kraljev, ki so imeli naziv »kralj Asirije«. Toda kot lahko opazite v okvirju na 30. strani, je Ptolemaj v svoj kanon uvrstil tudi nekatere kralje, ki so imeli naziv »kralj Asirije«. Tablice z gospodarskimi podatki, klinopisna pisma in napisi jasno odkrivajo, da so nad Babilonijo vladali tudi Ašur Etel Ilani, Sin Šumu Lišir in Sin Šara Iškun.

[Tabela/slika na strani 29]

 (Lega besedila – glej publikacijo)

NOVOBABILONSKI KRALJI

Če so ti zgodovinarji res verodostojni, zakaj se potem njihovi podatki ne ujemajo?

Kralji

Nabopolasar

BEROS ok. 350–270 pr. n. št. 21

POLIHISTOR 105–? pr. n. št. 20

JOŽEF 37–?100 n. št. /

PTOLEMAJ ok. 100–170 n. št. 21

Nebukadnezar II.

BEROS ok. 350–270 pr. n. št. 43

POLIHISTOR 105–? pr. n. št. 43

JOŽEF 37–?100 n. št. 43

PTOLEMAJ ok. 100–170 n. št. 43

Amel Marduk

BEROS ok. 350–270 pr. n. št. 2

 POLIHISTOR 105–? pr. n. št. 12

JOŽEF 37–?100 n. št. 18

PTOLEMAJ ok. 100–170 n. št. 2

Neriglisar

BEROS ok. 350–270 pr. n. št. 4

POLIHISTOR 105–? pr. n. št. 4

JOŽEF 37–?100 n. št. 40

PTOLEMAJ ok. 100–170 n. št. 4

Labaši Marduk

BEROS ok. 350–270 pr. n. št. 9 mesecev

POLIHISTOR 105–? pr. n. št. /

JOŽEF 37–?100 n. št. 9 mesecev

PTOLEMAJ ok. 100–170 n. št. /

Nabonid

BEROS ok. 350–270 pr. n. št. 17

POLIHISTOR 105–? pr. n. št. 17

JOŽEF 37–?100 n. št. 17

PTOLEMAJ ok. 100–170 n. št. 17

Leta vladanja posameznega kralja glede na zapise staroveških zgodovinarjev

[Vir slike]

Photograph taken by courtesy of the British Museum

[Tabela/slika na strani 30]

(Lega besedila – glej publikacijo)

ALI SE PTOLEMAJEV KANON UJEMA S STAROVEŠKIMI TABLICAMI?

Ptolemaj na svojem seznamu ni omenil nekaterih kraljev. Zakaj ne?

PTOLEMAJEV KANON

Nabonasar

Nabu Nadin Zeri (Nadinu)

Mukin Zeri in Pul

Ululaju (Salmanasar V.), »kralj Asirije«

Merodah Baladan

Sargon II., »kralj Asirije«

Prvo obdobje brez kralja

Bel Ibni

Ašur Nadin Šumi

Nergal Ušezib

Mušezib Marduk

Drugo obdobje brez kralja

Esarhadon, »kralj Asirije«

Šamaš Šum Ukin

Kandalanu

Nabopolasar

Nebukadnezar

Amel Marduk

Neriglisar

Labaši Marduk

Kir

Kambiz

URUŠKI SEZNAM KRALJEV, NAPISAN NA STAROVEŠKIH TABLICAH

Kandalanu

Sin Šumu Lišir

Sin Šara Iškun

Nabopolasar

Nebukadnezar

Amel Marduk

Neriglisar

Nabonid

[Slike]

Babilonske kronike so del klinopisnih zapisov, ki nam pomagajo ugotoviti, kako točen je Ptolemajev kanon.

[Vir slike]

Photograph taken by courtesy of the British Museum

[Navedba vira slike na strani 31]

Photograph taken by courtesy of the British Museum