Posnemajmo njihovo vero

Zavzela se je za Božje ljudstvo

ESTERA se je skušala nekoliko pomiriti, ko je stopala proti dvorišču šušanske palače. To pa ni bilo lahko. Sam grad – njegovi večbarvni reliefi krilatih bikov, lokostrelcev in levov na stenah iz glazirane opeke, njegovi rebrasti kamniti stebri in veličastni kipi, celo njegova lega na vrhu ogromnih ploščadi blizu zasneženega gorovja Zagros s pogledom na čisto reko Hoaspis – je bil zasnovan tako, da je vsakega obiskovalca opozarjal na silno moč človeka, ki ga je nameravala obiskati, tistega, ki je sam sebe imenoval »veliki kralj«. Ta človek pa je bil tudi njen mož.

Mož! Kako drugačen je bil Ahasver od moža, kakršnega si je najbrž želelo vsako Bogu vdano judovsko dekle! * Ni se zgledoval po ljudeh, kot je bil denimo Abraham, ki je ponižno sprejel Božje naročilo, naj posluša svojo ženo Saro. (1. Mojzesova 21:12) Kralj je vedel bolj malo, če sploh kaj, o Esterinem Bogu Jehovu oziroma njegovi Postavi. Poznal pa je perzijske zakone, tudi zakon, ki je prepovedoval ravno to, kar je pravkar nameravala storiti Estera. Kaj pa je nameravala? No, zakon je zapovedoval, da mora biti usmrčen vsak, ki se nepoklican pojavi pred perzijskim kraljem. Estere kralj ni poklical, a je vseeno šla k njemu. Ko se je približevala notranjemu dvorišču, kjer jo je kralj s svojega prestola lahko opazil, se ji je morda zdelo, da gre smrti naproti. (Estera 4:11; 5:1)

Zakaj je storila nekaj tako tveganega? In kaj se lahko naučimo od te izredne ženske, ki je pokazala tako močno vero? Kot prvo si poglejmo, kaj je pripeljalo do tega, da se je Estera znašla v vlogi perzijske kraljice.

Bila je »lepega videza«

Estera je bila sirota. Zelo malo vemo o njenih starših, ki so ji dali ime Hadasa, kar v hebrejščini pomeni »mirta«, grm z ljubkimi belimi cvetovi. Ko so Esteri starši v otroštvu umrli, se je je usmilil eden od njenih sorodnikov, prijazen človek, ki mu je bilo ime Mardohej. Bil je njen bratranec, vendar precej starejši od nje. Vzel jo je k sebi domov in z njo ravnal kakor z lastno hčerko. (Estera 2:5–7, 15)

Mardohej in Estera sta v perzijski prestolnici živela kot judovska izgnanca in sta bila zaradi svoje vere in Postave, ki sta jo skušala upoštevati, najbrž pogosto tarča posmeha. Kljub temu se je Estera gotovo zelo zbližala s svojim bratrancem, saj jo je učil o Jehovu, usmiljenem Bogu, ki je svoje ljudstvo že v preteklosti velikokrat rešil iz težav – in ga bo tudi v prihodnosti. (3. Mojzesova 26:44, 45) Jasno je, da sta imela Estera in Mardohej drug drugega rada in da sta si bila vdana.

Mardohej je bil očitno neke vrste uradnik na šušanskem gradu in je skupaj z drugimi kraljevimi služabniki redno sedel pri vratih  palače. (Estera 2:19, 21; 3:3) Samo ugibamo lahko, kako je Estera preživljala čas med odraščanjem, čeprav se najbrž ne zmotimo preveč, če rečemo, da je dobro skrbela za svojega starejšega bratranca in za njegov dom, ki je bil verjetno v revnejšem predelu mesta in ga je od kraljevega gradu ločevala reka. Mogoče je rada hodila na trg v Šušanu, kjer so imeli zlatarji, srebrarji in drugi trgovci stojnice s svojim blagom. Ni si mogla niti zamisliti, da bodo takšni razkošni predmeti postali zanjo nekaj povsem običajnega; niti sanjalo se ji ni, kaj ji bo prinesla prihodnost.

Kraljico odstavijo

Nekoč se je po vsem Šušanu razširila govorica, da imajo na dvoru težave. Ahasver se je na veliki gostiji, na kateri je razvajal dostojanstvenike z izbrano hrano in vinom, odločil poklicati svojo lepo kraljico Vašti, ki je imela gostijo za ženske. Vendar Vašti ni hotela priti. Kralj je ves ponižan in razjarjen vprašal svoje svetovalce, kako naj jo kaznuje. In kaj se je z njo zgodilo? Bila je odstavljena. Kraljevi služabniki so po vsej deželi začeli iskati lepe mlade device, izmed katerih naj bi kralj izbral novo kraljico. (Estera 1:1–2:4)

Lahko si samo predstavljamo, kako se je Mardohej od časa do časa nežno zazrl v Estero ter z mešanico ponosa in zaskrbljenosti opažal, da je njegova mala sestrična odrasla in se razvila v pravo lepotico. »Dekle je bilo lepe postave in lepega videza,« beremo v Svetem pismu. (Estera 2:7) Telesna lepota je prijetna, vendar jo morata spremljati modrost in ponižnost. V nasprotnem primeru lahko v srcu obrodi nečimrnost, prevzetnost in druge neprijetne lastnosti. (Pregovori 11:22) Ali ste že kdaj videli, da je to res? Kaj pa Esterina lepota – ali ji bo v korist ali v škodo? To bo pokazal čas.

Kraljevi služabniki so Estero opazili. Odpeljali so jo proč od Mardoheja in jo odvedli v veliko palačo, ki je bila onstran reke. (Estera 2:8) Slovo je bilo zanju verjetno zelo težko, saj sta si bila kakor oče in hči. Mardohej si niti malo ni želel, da bi se njegova posvojenka poročila z Nejudom, pa čeprav bi bil to sam kralj, vendar na te dogodke ni mogel vplivati. Kako vneto je morala Estera poslušati Mardohejeve nasvete, preden so jo odvedli! Ko so jo peljali v šušanski grad, so se ji po glavi motala različna vprašanja. Kakšno življenje jo čaka?

Estera si je »pridobivala naklonjenost vseh, ki so jo videli«

Estera se je znašla v svetu, ki je bil zanjo povsem nov in tuj. Bila je ena izmed »mnogih deklet«, ki so jih zbrali z vseh koncev perzijskega imperija. Njihove navade, jeziki in pogledi so se med seboj nedvomno zelo  razlikovali. Pod nadzorom uradnika Hegaja so bile deležne obsežne enoletne lepotilne nege, h kateri so spadale masaže z dišavnimi olji. (Estera 2:8, 12) V takšnem okolju in ob takšnem življenjskem slogu so se v dekletih zlahka pojavile obsedenost z videzom, nečimrnost in tekmovalnost. Kako pa je to vplivalo na Estero?

Nikogar na svetu ni moglo bolj skrbeti za Estero kakor Mardoheja. Beremo lahko, da je dan za dnem prihajal čim bliže k ženski hiši, da bi izvedel, kako gre Esteri. (Estera 2:11) Tistih nekaj informacij, ki so pricurljale do njega, morda po prijateljsko naklonjenih kraljevih služabnikih, ga je nedvomno navdalo z očetovskim ponosom. Zakaj?

Estera je naredila na Hegaja tolikšen vtis, da ji je izkazoval izredno prijaznost; dal ji je sedem služabnic in jo premestil v najboljši del ženske hiše. Iz pripovedi celo izvemo: »Ves ta čas si je Estera pridobivala naklonjenost vseh, ki so jo videli.« (Estera 2:9, 15) Ali bi zgolj z lepoto lahko naredila tako velik vtis prav na vsakega, ki jo je videl? Ne, izžarevala je precej več od tega.

V Svetem pismu na primer beremo: »Estera ni nič povedala o svojem ljudstvu ali sorodnikih, saj ji je Mardohej ukazal, da naj o tem ne govori.« (Estera 2:10) Mardohej je dekletu naročil, naj molči o svojem judovskem poreklu, saj je nedvomno opazil, da med perzijskimi dvorjani vladajo precejšnji predsodki do njegovih rojakov. V kolikšno zadovoljstvo mu je bilo izvedeti, da je Estera še vedno, pa čeprav ni bila več pod njegovim nadzorom, tako modra in poslušna kakor prej!

Današnji mladi lahko podobno razveseljujejo srce svojih staršev ali skrbnikov. Tudi kadar niso s svojimi starši – celo takrat ko so obkroženi s plitkimi, nemoralnimi in pokvarjenimi ljudmi – se lahko upirajo slabemu vplivu in živijo po merilih, za katera vedo, da so pravilna. S takšnim ravnanjem enako kakor Estera razveseljujejo srce nebeškega Očeta. (Pregovori 27:11)

Ko je napočil čas za to, da Estero predstavijo kralju, si je lahko izbrala katero koli stvar, ki bi jo po njenem mnenju utegnila potrebovati za to priložnost, morebiti zato, da bi bila videti še lepša. Toda pokazala je skromnost in  ni prosila za nič, razen za tisto, kar ji je svetoval Hegaj. (Estera 2:15) Verjetno se je zavedala, da samo z lepoto ne bo osvojila kraljevega srca. Skromnost in ponižnost se bosta na dvoru izkazali za daleč redkejšo dragocenost. Ali je imela prav?

Pripoved se nadaljuje: »Kralj je vzljubil Estero bolj kot vse druge ženske in ji je izkazoval večjo naklonjenost in srčno dobrotljivost kakor vsem drugim devicam. Na glavo ji je posadil kraljevski turban in jo postavil za kraljico namesto Vaští.« (Estera 2:17) Temu ponižnemu judovskemu dekletu se je bilo najbrž težko prilagoditi na veliko spremembo v življenju – postala je kraljica, žena tedaj najmogočnejšega monarha na zemlji! Ali ji je njen novi položaj stopil v glavo?

Nikakor! Estera je še naprej ubogala svojega posvojitelja Mardoheja. O svojem judovskem poreklu je še vedno molčala. Ko je Mardohej odkril zaroto, v kateri so hoteli umoriti kralja Ahasverja, je Mardohejevo svarilo ubogljivo prenesla kralju, in zarotnikoma so prekrižali načrte. (Estera 2:20–23) Še naprej je bila ponižna in ubogljiva, s čimer je kazala vero v svojega Boga. Danes ubogljivost redko velja za vrlino; bolj običajni sta neubogljivost in upornost. Ljudje, ki imajo pristno vero, pa ubogljivost zelo cenijo, prav kakor jo je Estera.

Preizkus Esterine vere

Po teh dogodkih se je na dvoru kralja Ahasverja povzpel na pomemben položaj neki človek po imenu Haman. Kralj ga je postavil za prvega ministra, kar pomeni, da je postal njegov glavni svetovalec in je bil po položaju takoj za njim. Kralj je celo odredil, da morajo vsi poklekniti pred njim, ko ga zagledajo. (Estera 3:1–4) Za Mardoheja je ta zakon pomenil težavo. Prepričan je bil, da je kralja treba ubogati, vendar pa ni želel biti nespoštljiv do Boga. Haman je bil namreč »Agagovec«. Očitno je bil potomec amalečanskega kralja Agaga, ki ga je usmrtil Božji prerok Samuel. (1. Samuelova 15:33) Amalečani so bili tako hudobni, da so postali Jehovovi in Izraelovi sovražniki. Zato je Bog celotno ljudstvo obsodil na uničenje. * (5. Mojzesova 25:19) Kako bi potem lahko zvesti Jud pokleknil pred dvorjanom, ki je bil Amalečan? Mardohej tega ni mogel. Ostal je značajen. Še dandanes so moški in ženske, ki imajo močno vero, pripravljeni tvegati svoje življenje, da bi ravnali po načelu: »Pokorni moramo biti Bogu, ne pa ljudem.« (Apostolska dela 5:29)

Haman je bil razkačen! Vendar se mu ni zdelo dovolj, da bi ubil samo Mardoheja. Hotel je iztrebiti celoten narod, kateremu je Mardohej pripadal! Haman je govoril s kraljem in Jude prikazal v zelo slabi luči. Ne da bi jih imenoval, je namignil, da so neznatno ljudstvo, »razkropljeno med drugimi ljudstvi in ločeno od njih«. In kar je še huje, rekel je, da ne ubogajo kraljevih zakonov in da so zato nevarni uporniki. Dejal mu je, da bo v kraljevo zakladnico daroval velikansko vsoto denarja, s katero bo pokril stroške poboja vseh Judov v imperiju. * Ahasver je dal Hamanu svoj pečatni prstan, da bi z njim lahko zapečatil vsakršno odredbo, ki jo je imel v mislih. (Estera 3:5–10)

Kmalu so sli na konjih oddrveli vse do najbolj oddaljenih kotičkov imperija in s seboj ponesli sporočilo o smrtni obsodbi Judov. Samo zamislite si, kako je ta razglas deloval na preostanek Judov v oddaljenem Jeruzalemu, ki so se vrnili iz babilonskega ujetništva in si  prizadevali obnoviti mesto, ki je bilo še vedno brez obrambnega obzidja. Mogoče je Mardohej pomislil nanje, pa tudi na svoje prijatelje in sorodnike v Šušanu, ko je izvedel za grozljivo novico. Ves iz sebe si je raztrgal oblačila, si nadel raševino, se po glavi posul s pepelom ter šel na sredo mesta in glasno vpil. Haman pa je sedel s kraljem in pil; prav nič se ga ni dotaknila bridka bolečina, ki jo je zadal mnogim Judom in njihovim prijateljem v Šušanu. (Estera 3:12–4:1)

Mardohej je vedel, da mora ukrepati. Toda kaj bi lahko storil? Estera je slišala za njegovo žalost in mu poslala oblačila, vendar se ni pustil potolažiti. Morda se je že dolgo spraševal, zakaj je njegov Bog Jehova dopustil, da so mu vzeli njegovo drago Estero in jo postavili za kraljico poganskega vladarja. Sedaj se je zdelo, da je razlog končno prišel na dan. Mardohej ji je poslal sporočilo, v katerem jo je rotil, naj se postavi »za svoje ljudstvo«, naj posreduje pri kralju. (Estera 4:4–8)

Estera se je najbrž kar sesedla, ko je slišala sporočilo. To je bil njen največji preizkus vere dotlej. Bilo jo je strah in to je Mardoheju v odgovoru jasno povedala. Spomnila ga je na kraljev zakon, da mora biti vsak, ki pride pred kralja nepovabljen, kaznovan s smrtjo. Prestopniku je bilo prizanešeno le, če je kralj proti njemu iztegnil zlato žezlo. Ali je imela Estera kak razlog, da je pričakovala takšno milost, še zlasti če je pomislila na to, kar se je zgodilo z Vašti, ker ni hotela pred kralja, ko jo je dal poklicati? Mardoheju je povedala, da je kralj ni povabil k sebi že 30 dni! Zaradi tega se je lahko upravičeno spraševala, ali je morda  izgubila naklonjenost muhastega vladarja. * (Estera 4:9–11)

Mardohej se je na njene besede odzval zelo odločno, zato da bi ji okrepil vero. Zagotovil ji je, da bodo Judje že kako drugače rešeni, če ona ne bo hotela ukrepati. Toda potem naj ne pričakuje, da ji bo med preganjanjem prizanešeno. V tem trenutku je Mardohej pokazal svojo močno vero v Jehova, Boga, ki nikoli ne dopusti, da bi bilo njegovo ljudstvo iztrebljeno in da se njegove obljube ne bi izpolnile. (Jozue 23:14) Zatem je vprašal Estero: »Kdo ve, če nisi prišla do kraljevskega dostojanstva prav zaradi tega trenutka?« (Estera 4:12–14) Mardohej je povsem zaupal svojemu Bogu Jehovu. Ali mu tudi mi? (Pregovori 3:5, 6)

Njena vera je bila močnejša od strahu pred smrtjo

Za Estero je sedaj napočil odločilni trenutek. Mardoheja je prosila, naj se ji rojaki pridružijo pri tridnevnem postenju, svoje sporočilo pa sklenila s stavkom, ki zaradi njene pristne vere in poguma odzvanja še danes: »Če bom morala umreti, bom umrla.« (Estera 4:15–17) Najbrž je v teh treh dneh molila bolj goreče kakor kdaj prej v življenju. Sedaj je prišel odločilni trenutek. Oblekla je svoja najlepša kraljevska oblačila in naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi bila kralju všeč. Nato se je odpravila.

Kot piše v uvodnem delu članka, je Estera šla na kraljevi dvor. Lahko si samo predstavljamo, kako goreče je molila in kolikšna zaskrbljenost je prežemala njen um in srce. Vstopila je na dvorišče, kjer je lahko videla Ahasverja na njegovem prestolu. Verjetno je skušala prebrati izraz na njegovem obrazu – obrazu, ki so ga obdajali skrbno negovani simetrični kodri las in pravokotno oblikovana brada. Če je morala nekoliko počakati, se ji je to najbrž zdelo dolgo celo večnost. Vendar so ti trenutki čakanja minili – njen mož jo je zagledal. Prav gotovo je bil presenečen, a se mu je nato izraz na obrazu omehčal. Proti njej je iztegnil svoje zlato žezlo! (Estera 5:1, 2)

Ahasver je Estero sprejel in ji prisluhnil. Postavila se je na stran svojega Boga in se zavzela za njegovo ljudstvo ter s tem postala čudovit zgled vere za vse Božje služabnike do današnjega dne. Toda to, kar je storila, je bil šele začetek njene naloge. Kako bo prepričala kralja, da je njegov najljubši svetovalec Haman zloben spletkar? Kaj bo storila, da bi pomagala rešiti svoje ljudstvo? Na ti vprašanji bo odgovoril naslednji članek iz te rubrike.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 19]

Mardohej je imel vse razloge za to, da je bil ponosen na svojo posvojenko.

[Slika na strani 20]

Estera je vedela, da sta ponižnost in modrost daleč pomembnejši od videza.

[Slika na straneh 22, 23]

Estera je tvegala svoje življenje, da bi zaščitila Božje ljudstvo.