Želela sem živeti tako kakor Jeftejeva hči

Pripoveduje Joanna Soans

Ko sem bila še najstnica, sem pričela gojiti močno željo, da bi živela tako kakor Jeftejeva hči. Naj vam pojasnim, kaj sem imela s tem v mislih in kako se mi je čez čas želja izpolnila.

LETA 1956 sem obiskala svoje prvo zborovanje Jehovovih prič v indijskem mestu Bombaj (danes Mumbaj), in to mi je spremenilo življenje. Na tem zborovanju sem slišala govor o Jeftejevi hčeri, ki je name močno vplival.

Kot ste morda prebrali v Bibliji, se je Jeftejeva hči, ki je bila očitno še v najstniških letih, strinjala, da se ne bo nikoli poročila. Zaradi tega je lahko njen oče izpolnil svojo zaobljubo. Tako je bila do konca svojega življenja samska in je služila v Jehovovi hiši oziroma svetem šotoru. (Sodniki 11:28–40)

Oh, kako zelo sem si želela, da bi ji bila podobna! Vendar sem se znašla pred velikim problemom – samskost je bila v nasprotju s takratno indijsko kulturo.

Moja družina

Bila sem peta od šestih otrok, ki so se rodili Benjaminu in Marcelini Soans v Udipiju, mestu na zahodni obali Indije. Naš materni jezik je tulujščina, ki ga govori okoli dva milijona ljudi. Vendar smo v šoli kakor večina ljudi v Udipiju uporabljali kanadijščino.

Ljudje, ki živijo v teh krajih, so že od nekdaj mnenja, da sta poroka in rojevanje otrok zelo pomemben del življenja. Ne spomnim se, da bi med odraščanjem slišala tulujsko besedo za »samskost«, »osamljenost« ali »domotožje«. Bilo je videti, kakor da to v naši kulturi sploh ne obstaja. Naša družina je na primer živela skupaj z mojimi starimi starši, strici, tetami ter z ducat bratranci in sestričnami!

Po tradiciji je bila družba urejena matrilinearno, kar pomeni, da so na otroke gledali kot na del materine družine. Za sorodnike so se šteli samo tisti po materini strani in hčere so dobile večjo dediščino. V nekaterih tulujskih skupnostih je dekle po poroki ostalo pri mami, mož pa se je priselil na njen dom.

Ker so se člani moje družine izpovedovali za kristjane, so bile pri nas nekatere stvari drugačne kot pri drugih Indijcih. Moj dedek je vsak večer vodil družino pri čaščenju, molil je in glasno bral iz Svetega pisma v tulujščini. Kadar koli je odprl svoje obrabljeno Sveto pismo in nam pričel brati, je bilo, kakor da je odprl škatlo z dragulji. Bilo je tako zanimivo! Mojo pozornost je vzbudil Psalm 23:1, kjer piše: »Jehova je moj pastir, nič mi ne manjka.« Spraševala sem se, kdo je ta Jehova in zakaj je imenovan pastir.

Z oči so mi padle luskine

Po drugi svetovni vojni smo se zaradi gospodarskih težav preselili v Bombaj, kakih 900 kilometrov proč. Tam sta leta 1945 dva Jehovova pričevalca obiskala mojega očeta in mu dala brošurico, ki je temeljila na Svetem pismu. Oče je njeno sporočilo vsrkaval, tako kakor izsušena zemlja vsrkava dež. O tem sporočilu je začel govoriti še drugim kanadijsko  govorečim ljudem. Do začetka 1950-ih je iz majhne skupine nastala prva kanadijsko govoreča občina v Bombaju.

Oče in mama sta nas otroke vzgajala v goreče preučevalce Svetega pisma in učinkovite učitelje. Vsak dan sta si vzela čas za to, da sta z nami molila in preučevala. (5. Mojzesova 6:6, 7; 2. Timoteju 3:14–16) Nekoč so mi med branjem Svetega pisma tako rekoč padle luskine z oči. Spoznala sem, da ta knjiga primerja Jehova s pastirjem zato, ker vodi, hrani in ščiti svoje častilce. (Psalm 23:1–6; 83:18)

Jehova mi je ljubeče stal ob strani

Krstila sem se kmalu po znamenitem zborovanju v Bombaju leta 1956. Čez šest mesecev sem krenila po stopinjah svojega starejšega brata Prabhakarja in začela ves svoj čas namenjati temu, da sem druge poučevala o Bogu. Čeprav sem ljudem želela govoriti o svetopisemskih resnicah, sem takoj, ko sem poskusila spregovoriti o svojem verovanju, začutila cmok v grlu. Začela sem jecljati in glas se mi je tresel. »To delo bom lahko opravljala samo z Jehovovo pomočjo!« sem zaihtela sama pri sebi.

Jehova mi je pomagal po misijonarjih Homerju in Ruth McKay iz Kanade, ki sta se leta 1947 izšolala v misijonarski šoli Jehovovih prič v New Yorku. Pri mojih prvih nebogljenih korakih v oznanjevanju sta me tako rekoč držala za roko. Ruth je z menoj redno vadila predstavitve za oznanjevanje po hišah. Točno je vedela, kako me pomiriti. Navadno me je prijela za tresoče se roke in mi rekla: »Ne skrbi, ljubica. Poskusiva pri naslednji hiši.« Njen pomirjevalni ton glasu mi je vlil pogum.

Nekoč so me obvestili, da bom za oznanjevalsko sodelavko dobila Elizabeth Chakranarayan, starejšo izkušeno biblijsko učiteljico. Moj prvi odziv je bil: »Le kako bom lahko živela s to sestro? Toliko starejša je od mene!« Vendar se je izkazala za ravno takšno partnerko, kakršno sem potrebovala.

»V resnici nismo nikoli sami«

Najina prva dodelitev je bilo zgodovinsko mesto Aurangabad, ki leži skoraj 400 kilometrov vzhodno od Bombaja. Kaj hitro sva ugotovili, da sva v mestu s skoraj milijon prebivalci edini Priči. Poleg tega sem se morala naučiti maratščino, prevladujoči jezik v tem mestu.

Včasih me je preplavila osamljenost. Počutila sem se kakor kakšna sirota, zato sem ihtela. Vendar me je Elizabeth s svojim materinskim glasom spodbudila. »Morda se včasih počutimo same, vendar v resnici nismo nikoli sami,« mi je imela navado reči. »Čeprav si daleč od svoje družine in prijateljev, je Jehova vedno s teboj. Dovoli mu, da postane tvoj prijatelj, in osamljenost te bo kmalu zapustila.« Ta nasvet še danes zelo cenim.

Kadar nama je zmanjkalo denarja za prevoz, sva dnevno prepešačili tudi do 20 kilometrov, po prahu in blatu, vročini in mrazu. Poleti so temperature pogosto dosegle 40 stopinj Celzija. V monsunskem obdobju pa so bili nekateri deli pokrajine tudi po več mesecev blatni. Vendar pa nama je bila kultura prebivalcev pogosto večji izziv kakor vreme.

Ženske se v javnosti niso pogovarjale z moškimi, razen če so si bile z njimi v sorodu, in le redkokdaj so jih poučevale. Zato so se nama ljudje posmehovali in naju zmerjali. Prvih šest mesecev sva bili na tedenskih svetopisemskih  shodih navzoči samo midve. Sčasoma pa so se nama pridružili še drugi. Kmalu je nastala majhna skupina. Nekateri so se nama celo pridružili pri oznanjevanju.

»Še naprej razvijaj svoje spretnosti«

Po kakih dveh letih in pol sva bili spet dodeljeni v Bombaj. Elizabeth je še naprej polnočasno oznanjevala, mene pa so prosili, naj pomagam svojemu očetu, ki je bil takrat edini prevajalec svetopisemske literature v kanadijščino. Mojo pomoč je sprejel z odprtimi rokami, saj je imel v občini veliko odgovornosti.

Leta 1966 sta se moja starša odločila vrniti v Udipi, kraj, v katerem smo prej živeli. Ko je oče odhajal iz Bombaja, mi je rekel: »Deklica moja, še naprej razvijaj svoje spretnosti. Prevajaj preprosto in razumljivo. Ne bodi pretirano samozavestna in ostani ponižna. Zanašaj se na Jehova.« To je bil zadnji nasvet, ki mi ga je dal, saj je umrl kmalu po vrnitvi v Udipi. Še danes si pri prevajanju prizadevam ravnati po njegovih besedah.

»Ali si ne želiš imeti svojega doma?«

Po indijski tradiciji starši priskrbijo svojim otrokom zakonca, ko so ti še precej mladi, in jih spodbujajo k temu, naj imajo družino. Zato so me ljudje pogosto spraševali: »Ali si ne želiš imeti svojega doma? Kdo bo skrbel zate na stara leta? Ali ne boš osamljena?«

Včasih so me takšni komentarji čustveno povsem dotolkli. Čeprav sem svoja čustva v javnosti skrivala, sem izlila svoje srce Jehovu takoj, ko sem bila sama. Tolažila me je misel, da se mu ne zdi, da mi nekaj manjka samo zato, ker sem samska. Da bi lahko ostala še naprej odločena, da me pri služenju Bogu ne bo nič oviralo, sem premišljevala o Jeftejevi hčeri pa tudi o Jezusu – o dveh Božjih služabnikih, ki sta ostala samska in bila povsem zaposlena z izpolnjevanjem Božje volje. (Janez 4:34)

Jehovovo darilo

Z Elizabeth sva ostali tesni prijateljici skoraj 50 let. Umrla je leta 2005, ko je bila stara 98 let. Ker je v kasnejših letih izgubila vid in ni mogla brati Biblije, se je vsak dan dolge ure v molitvi zaupno pogovarjala z Bogom. Včasih se mi je zdelo, da s kom v sobi razpravlja o kakšnem svetopisemskem stavku, potem pa sem ugotovila, da se pogovarja z Jehovom. Zanjo je bil resnična oseba in živela je, kakor da bi bil v njeni bližini. Spoznala sem, da je to ključ do tega, da lahko tako kakor Jeftejeva hči neomajno služim Bogu. Zelo sem mu hvaležna, da mi je priskrbel to starejšo, zrelo sestro, ki mi je z nasveti stala ob strani v moji mladosti in vsakič, ko mi je bilo težko pri srcu. (Pridigar 4:9, 10)

Pri tem, ko sem služila Jehovu, sem bila zelo blagoslovljena, prav kakor je bila Jeftejeva hči! Ker sem upoštevala svetopisemski nasvet, naj ostanem samska, da bi lahko služila »Gospodu [. . .] stalno in nemoteno«, je bilo moje življenje bogato in nagrajujoče. (1. Korinčanom 7:35)

[Slika na strani 28]

Moj oče med javnim govorom v Bombaju v 1950-ih

[Slika na strani 28]

Z Elizabeth malo pred njeno smrtjo

[Slika na strani 29]

V Bombaju leta 1960, ko smo ljudi vabili na svetopisemsko predavanje.

[Slika na strani 29]

S sodelavcema v našem prevajalskem oddelku