MAJ je in danes je lep dan v Republiki Altaj – v deželi dih jemajoče lepote na jugozahodu Sibirije. Z najinega okna vidiva prostrane temne iglaste gozdove, za katerimi se veličastno dvigajo bledo modri zasneženi vrhovi. To je razgibana in odmaknjena dežela Altajcev. Ti so posebno azijsko ljudstvo, ki govori svoj jezik. Popolnoma domače se počutijo v gorovju Altaj, katerega ime izhaja iz turško-mongolske besede s pomenom »zlat«.

Že kar nekaj let je minilo, odkar sva se z ženo naučila ruski znakovni jezik in pričela obiskovati občine in majhne skupine Jehovovih prič, ki pri čaščenju Boga uporabljajo ruski znakovni jezik. V Rusiji živi več kot 170 ljudstev in etničnih skupin. Druži jih ruščina, ki je splošno razširjen jezik. Obstaja pa še en jezik, v katerem se sporazumevajo gluhi, ki živijo med nami – ruski znakovni jezik. Gluhi so med seboj tesno povezani in mnogi, ki jih srečava, nama z veseljem pripovedujejo o sebi in izkažejo gostoljubje. Brez dvoma to velja tudi za področje Altaja.

V mestu Gorno-Altajsk izveva, da nekaj gluhih posameznikov živi v vasici, oddaljeni 250 kilometrov. Veva, da tam živi nekaj Prič, toda nihče od njih ne zna znakovnega jezika. Sprašujeva se o teh gluhih Altajcih in se odločiva, da jih bova obiskala. Najinega navdušenja se nalezeta tudi Jurij in Tatjana, gluhi zakonski par, in se odločita, da gresta z nama. Najinega enoprostorca naložimo s publikacijami v znakovnem jeziku na DVD-ju, vzamemo pa tudi DVD-predvajalnik. Prav tako vzamemo veliko termovko, sendviče z rženim kruhom in dimljenimi klobasami ter sveže pečene piroške – slastno rusko pecivo, polnjeno z zeljem in krompirjem. Nato pa svoja oblačila in obutev dodobra popršimo s sredstvom za odganjanje klopov, saj je na tem področju razširjen klopni meningoencefalitis.

Cesta, po kateri potujemo, se vije skozi osupljivo gorsko pokrajino. Zrak dehti po jasminu in španskem bezgu. Tako poživljajoče je! Navdušeni smo, ko vidimo čredo jelenov, ki se mirno pase na travi. Altajska naselja so skupek lesenih hiš s skrbno narejenimi kovinskimi strehami. Poleg mnogih od njih stojijo tudi lesena bivališča, imenovana ajil. Ponavadi so to šestkotne koče s stožčasto streho.  Nekatere so podobne šotorom tipi, pokritim z drevesnim lubjem. Mnoge altajske družine živijo v ajilih od maja do septembra, nato pa jesen in zimo preživijo v hišah.

Krajevni Priče nas v vasici toplo sprejmejo in nas peljejo do hiše, v kateri živi gluhi altajski par. Moški in ženska se razveselita našega prihoda in radovedno sprašujeta, od kod prihajamo in kaj počnemo. Imata računalnik, in ko vzamemo iz torbe DVD, vztrajata, naj ga predvajamo. Nenadoma se naš pogovor ustavi. Zdi se, da nas ostalih sploh ni več tam. Oči ne odmakneta od zaslona. Občasno ponovita kretnje, ki jih vidita, in prikimata v znak cenjenja in odobravanja. S težavo odvrnemo njun pogled od zaslona, zato da bi ustavili predvajanje in ponovno pogledali uvodne prizore, ki prikazujejo čudoviti raj na zemlji. Pri nekem prizoru zaustavimo predvajanje in se pogovorimo o tem, kaj bo Bog naredil za človeštvo in kakšni ljudje bodo večno živeli v prikazanih rajskih razmerah. Njuno zanimanje nas ohrabri. Na koncu obiska nam povesta, da v vasi, oddaljeni nekaj ur stran, živi še en gluhi par.

Ponovno se odpravimo na pot. Prečkamo veličasten skalnat prelaz, zarezan globoko v gore, in sledimo vijugasti cesti do veliko manjše vasice. V njej najdemo družino gluhih, ki je vesela našega nepričakovanega obiska – moža in ženo s sinčkom ter ženino mamo. Skozi majhna vrata vstopimo v njihov ajil, v katerem prijetno diši po lesu in pinjencu. Na vrhu stožčaste strehe je okrogla luknja, skozi katero v prostor prihaja svetloba. V enem kotu stoji z apnom pobeljen zidan štedilnik s pečico, stene pa so prekrite z živahno rdečimi preprogami. Par nas pogosti z altajsko jedjo – ocvrtimi krofki in čajem v skledicah v azijskem stilu. Povprašamo jih, ali so se kdaj spraševali, ali je možno biti Božji prijatelj. Zamislijo se nad tem vprašanjem. Ženina mama nam pove, da je kot otrok nekoč nesla nekaj hrane na neki kraj v gorah kot žrtev bogovom. »Ne vem, kaj je to v resnici pomenilo,« skomigne z rameni in se nasmehne. »To je bil naš običaj.«

Ko jim pokažemo DVD na to temo, njihovi obrazi kar zasijejo. Želijo si nadaljevati pogovor, toda kako lahko pridemo ponovno v stik? Ponavadi je z gluhimi najlažje ostati v stiku po SMS-ih, toda na tem območju ni niti enega oddajnika za mobilno telefonijo. Zato jim obljubimo, da bomo ostali v stiku po pismih.

Sonce že zahaja. Prisrčno se poslovimo in se utrujeni, toda zadovoljni odpravimo na dolgo pot nazaj v Gorno-Altajsk. Čez nekaj časa povprašava o tej družini krajevne Priče. Povedo nama, da mož vsak drugi teden odpotuje v večji kraj, da bi tam preučeval Sveto pismo in se udeležil shoda, na katerem mu pomaga krajevna sestra, ki zna znakovni jezik. Kako vesela sva, da je najin trud obrodil sadove!

Najino iskanje gluhih posameznikov, ki jih zanima dobra novica, bi lahko primerjala z iskanjem zakladov, ki so zakopani globoko v gorah. Dolge ure iskanja so poplačane, ko navidez po naključju naletiva na osamljeni dragulj. Za naju bo gorovje Altaj vedno zlato. Spominja naju na iskrene posameznike, ki sva jih srečala med nazobčanimi vrhovi.