▪ Jezus je učencem pred svojim vnebohodom dal jasna navodila, kako naj opravljajo krščansko službo, vendar pa v njih ni priskrbel nikakršnega političnega nasveta. (Matej 28:18–20) Zato so njegovi učenci še naprej živeli po načelu, ki jim ga je Jezus dal pred tem: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, Bogu pa, kar je Božjega.« (Marko 12:17)

Kako je to načelo pomagalo Jezusovim sledilcem, da so živeli v svetu, a da hkrati niso bili del njega? Kje so zarisali ločnico med tem, kar pripada državi oziroma cesarju, in tem, kar pripada Bogu?

Apostol Pavel je na sodelovanje v politiki gledal kot na korak predaleč. »Pavel se je bil pripravljen sklicevati na svoje rimsko državljanstvo, zato da je bil deležen varstva, ki mu ga je po zakonu nudil sodni proces, vendar pa nikakor ni lobiral za javna politična vprašanja takratnih dni,« pravi knjiga Beyond Good Intentions—A Biblical View of Politics.

Katere smernice je dal Pavel sokristjanom? Ista knjiga dodaja: »Njegova pisma vernikom v tako pomembnih mestih, kakršna so bila Korint, Efez in celo Rim, nikjer ne omenjajo posvetnih političnih prerekanj.« Ta knjiga tudi pravi, da je Pavel »zapovedal poslušnost oblastem, toda v nobenem od svojih številnih pisem ni pisal, da naj bi krajevna cerkev spodbujala javne institucije h kakršnemu koli političnemu programu«. (Rimljanom 12:18; 13:1, 5–7)

Kristjani, ki so živeli desetletja po Pavlovi smrti, so odločno ohranjali isto ločnico med svojimi obveznostmi do Boga in obveznostmi do države. Spoštovali so politične oblasti, vendar pa niso sodelovali v političnih aktivnostih. Knjiga Beyond Good Intentions glede teh vernikov pravi: »Čeprav so bili zgodnji kristjani mnenja, da so dolžni spoštovati vladajoče oblasti, pa po drugi strani niso soglašali s sodelovanjem v političnih zadevah.«

Kakih 300 let po Kristusovi smrti so se stvari spremenile. Teolog Charles Villa-Vicencio pravi: »Ko so se pod Konstantinom politične strukture spremenile, so kristjani domnevno v velikem številu pričeli sodelovati v javnih službah in vojski ter opravljati politične funkcije.« (Between Christ and Caesar) Do česa je to pripeljalo? Na koncu četrtega stoletja n. št. je ta mešanica vere in politike postala državna religija rimskega imperija.

Danes mnoge religije, ki trdijo, da sledijo Kristusu, svoje pripadnike še naprej spodbujajo, naj sodelujejo v politiki. Toda te religije ne posnemajo niti Kristusa niti kristjanov iz prvega stoletja.