Bojevanje za dobro novico v Tesaloniki

Tesalonika, ki je danes poznana kot Solun ali Thessaloníki, je cvetoče pristaniško mesto v severovzhodni Grčiji. To mesto je igralo pomembno vlogo v zgodovini kristjanov iz prvega stoletja, še posebej v oznanjevalski dejavnosti Pavla, ki je bil krščanski apostol narodov. (APOSTOLSKA DELA 9:15; RIMLJANOM 11:13)

PRIBLIŽNO leta 50 n. št. je Pavel skupaj s svojim popotnim tovarišem Silom prispel v Tesaloniko. Bila sta na Pavlovem drugem misijonarskem potovanju. To je bila prva priložnost, da dobra novica o Kristusu doseže področje današnje Evrope.

Ob prihodu v Tesaloniko sta se Pavel in Sila nedvomno še vedno živo spominjala, da so ju v Filipih, glavnem mestu Makedonije, pretepli in vrgli v zapor. Ko je kasneje Pavel Tesaloničanom pisal o obisku pri njih, je rekel, da jim je takrat v »velikem boju« oznanjeval dobro novico. (1. Tesaloničanom 2:1, 2) Kaj se je torej zgodilo v Tesaloniki? Kako je bilo, ko je Pavel pričel oznanjevati v tem mestu? Ali je imel uspeh? Najprej spoznajmo nekoliko podrobneje to antično mesto.

Mesto z burno zgodovino

Celo ime Tesalonika, ki izvira iz dveh grških besed, ki pomenita »Tesalci« in »zmaga«, namiguje na boj in bojevanje. Splošno sprejeto je, da je leta 352 pr. n. št. makedonski kralj Filip II., oče Aleksandra Velikega, v Tesaliji porazil pleme iz osrednje Grčije. Pravijo, da je v spomin na to zmago eni od svojih hčera dal ime Tesalonika, ta pa se je kasneje poročila z naslednikom svojega brata Aleksandra, s Kasandrom. Približno leta 315 pr. n. št. je Kasander na zahodni strani polotoka Halkidika zgradil mesto in ga poimenoval po svoji ženi. Mesto Tesalonika so skozi vso njegovo burno zgodovino zaznamovali boji.

Tesalonika je bila mesto, ki je uživalo blaginjo. Imela je eno najboljših naravnih pristanišč v Egejskem morju. V rimskih časih je stala ob znameniti prometni žili Vii Egnatii. Zaradi svojega strateškega položaja na morju in kopnem je bila eno glavnih trgovskih središč v rimskem imperiju. Zaradi blaginje je postalo to mesto zaželena trofeja, ki so si jo z leti podajali Goti, Slovani, Franki, Benečani in Turki. Nekateri od teh so mesto porazili s silo in prelivanjem krvi. Toda osredotočimo se sedaj na Pavlov obisk, ko se je pričelo bojevanje za dobro novico.

Pavlov prihod v Tesaloniko

Ko je Pavel prvič prispel v neko mesto, je običajno najprej pristopil k Judom. Njihovo poznavanje Svetih spisov je lahko uporabil kot temelj za pogovor, njim samim pa je to  lahko pomagalo razumeti dobro novico. Neki strokovnjak meni, da bi ta Pavlova navada lahko nakazovala na njegovo skrb za sonarodnjake. Morda pa je to počel zato, da bi Jude in druge bogaboječe posameznike uporabil kot odskočno desko za svoje delovanje med Nejudi. (Apostolska dela 17:2–4)

Po prihodu v Tesaloniko je odšel v sinagogo. Tam je Judom »na podlagi Svetih spisov dopovedoval, jim razlagal in jim s sklicevanjem na to, kar je napisano, dokazoval, da je Kristus moral trpeti in vstati od mrtvih, ter govoril: ‚Ta je Kristus, namreč ta Jezus, ki vam ga jaz oznanjam‘«. (Apostolska dela 17:2, 3, 10)

Misli, na katere se je Pavel osredotočal, namreč kdo je Mesija in kakšno vlogo ima, so bile za Jude sporne. Zamisel o trpečem Mesiju se je bila z judovskim idealom Mesija kot osvajalca in bojevnika. Pavel se je trudil Jude prepričati, zato jim je »dopovedoval«, »razlagal« in »dokazoval« s sklicevanjem na Svete spise – vse to pa so metode, ki jih uporabljajo učinkoviti učitelji. * Toda kako so se Pavlovi poslušalci odzvali na ta dragoceni pouk?

Oznanjevanje prinese dobre rezultate, a tudi težave

Pavlovo sporočilo so sprejeli nekateri Judje, mnogi spreobrnjenci grškega porekla pa tudi »nemalo vplivnih žena«. Izraz »vplivne žene« je še posebej primeren, saj so ženske v Makedoniji imele visok položaj v družbi. Opravljale so javne funkcije, imele so imetje, uživale so določene državljanske pravice ter se ukvarjale s podjetništvom. Njim v čast so bili postavljeni celo spomeniki. Kakor je prej v Filipih sprejela dobro novico poslovna ženska po imenu Lidija, je bil tudi tukaj pozitiven odziv med uglednimi Tesaloničankami, ki so verjetno izhajale iz dobrih družin ali pa so bile poročene s spoštovanimi meščani. (Apostolska dela 16:14, 15; 17:4)

Toda tamkajšnji Judje so postali zelo ljubosumni. Pozvali so »nekaj malopridnežev, postopačev s trga, zbrali drhal in začeli v mestu netiti nemir«. (Apostolska dela 17:5) Kakšni ljudje so bili to? Neki biblicist jih je opisal kot »izprijene in ničvredne«. Dodal je: »Ni videti, da bi jih tema [Pavlovega oznanjevanja] posebej zanimala. Toda tako kot vsako drugo drhal se je tudi njih zlahka razvnelo in spodbudilo h kakršnim koli nasilnim dejanjem.«

Vsi skupaj so napadli hišo Pavlovega gostitelja Jazona ter »začeli Pavla in Sila iskati, da bi ju privedli pred množico«. Njihovo iskanje je bilo brezuspešno, zato so se obrnili na najvišjo upravno raven v mestu. Tako so »Jázona in nekaj bratov odvlekli k mestnim poglavarjem in vpili: ‚Ti ljudje, ki so že ves obljudeni svet postavili na glavo, so zdaj tudi tukaj‘«. (Apostolska dela 17:5, 6)

Tesalonika je bila kot glavno mesto Makedonije do neke mere samostojna. Del njene  samouprave je bil ljudski zbor ali mestni svet, ki se je ukvarjal z lokalnimi javnimi zadevami. »Mestni poglavarji« oziroma politarhi * so bili visoki uradniki, ki so bili odgovorni za red in za to, da umirijo razmere, ki bi lahko vodile do posredovanja Rimljanov in posledično do tega, da bi mesto izgubilo svoje privilegije. Torej jih je zaskrbelo, ko so slišali, da ti »zdraharji« ogrožajo javni mir.

Nato je sledila nadvse resna obtožba: »Ti ravnajo v nasprotju s cesarjevimi odredbami in govorijo, da je kralj nekdo drug, namreč Jezus.« (Apostolska dela 17:7) Neki priročnik pravi, da ta izjava namiguje na »hujskanje k uporu in sam upor« proti cesarjem, ki »niso dovoljevali, da se v premaganih provincah omenja ime [drugega] kralja, razen če so to izrecno dovolili«. Obtožba je bila videti utemeljena tudi zaradi dejstva, da so Jezusa, ki ga je Pavel razglašal za kralja, rimske oblasti usmrtile, ker je bil obtožen prav hujskanja k uporu. (Luka 23:2)

Mestni poglavarji so bili vznemirjeni. Toda ker niso imeli zanesljivih dokazov in obtožencev niso našli, »so Jázona in druge izpustili [. . .], ko so od njih dobili zadostno varščino«. (Apostolska dela 17:8, 9) S to varščino so Jazon in drugi kristjani jamčili, da bo Pavel zapustil mesto in se ne bo vrnil, da bi ponovno sejal nemire. Morda je imel Pavel v mislih ravno ta dogodek, ko je omenil, da mu je Satan »presekal pot« in mu tako preprečil, da bi se vrnil v to mesto. (1. Tesaloničanom 2:18)

Glede na razmere sta se Pavel in Sila še isti večer odpravila v Berojo. Pavlovo oznanjevanje je tudi tam obrodilo dobre sadove, toda njegov uspeh je tako razjezil judovske nasprotnike v Tesaloniki, da so prepotovali 80 kilometrov do Beroje, da bi tam nahujskali množice in podžgali nasprotovanje. Pavel je bil kmalu zopet na poti. Odpravil se je v Atene, toda bojevanje za dobro novico se je nadaljevalo. (Apostolska dela 17:10–14)

Mlada občina bije boj

Ne glede na vse je bila v Tesaloniki ustanovljena občina, toda nasprotovanje ni bilo edini izziv, s katerim so se tamkajšnji kristjani spoprijemali. Družba, v kateri so živeli, je bila poganska in nemoralna in zaradi tega je bil Pavel v skrbeh. Ali bodo njegovi soverniki kos izzivom? (1. Tesaloničanom 2:17; 3:1, 2, 5)

Kristjani v Tesaloniki so vedeli, da jim bodo nekdanji prijatelji zamerili in se jezili nanje, ko ne bodo več sodelovali v družabnih in verskih aktivnostih, ki so potekale v mestu. (Janez 17:14) Poleg tega je bila Tesalonika polna svetišč, posvečenih grškim božanstvom, kot so bili Zevs, Artemida in Apolon, pa tudi nekaterim egipčanskim bogovom. Pomembno je bilo tudi čaščenje cesarja, pri obredih pa so  morali sodelovati vsi prebivalci. Nekateri so na nesodelovanje gledali kot na upor proti Rimu.

Zaradi čaščenja malikov je v mestu našla ugodna tla velika promiskuiteta. Kabir (zavetnik Tesalonike), Dioniz in Afrodita pa tudi egipčanska Izida so imeli nekaj skupnega – s spolnostjo prežeto čaščenje, ki je bilo polno orgiastičnih ritualov in veseljačenj. Priležništvo in prostitucija sta bila v razmahu. Za ljudi nečistovanje ni bilo greh. Na tamkajšnjo družbo je vplivala rimska kultura, v kateri so po besedah nekega vira »meščani lahko uporabljali storitve množice moških in žensk, katerih namen je bil, da ustrežejo vsaki njihovi želji – zdravniki pa so svetovali, da se takšne želje ne bi smele zatirati«. Povsem razumljivo je, zakaj je Pavel tamkajšnje kristjane svaril, naj se zdržujejo nečistovanja, strastnega spolnega poželenja in nečistosti. (1. Tesaloničanom 4:3–8)

Zmagovit boj

Tesaloniški kristjani so se morali močno boriti za vero. Kljub nasprotovanju, nadlogam, poganski in nemoralni družbi jih je Pavel pohvalil za njihovo zvesto delo, ljubeče naprezanje in zdržljivost pa tudi za njihov prispevek k širjenju dobre novice daleč naokrog. (1. Tesaloničanom 1:3, 8)

Leta 303 n. št. je v rimskem imperiju izbruhnilo hudo preganjanje tistih, ki so se izrekali za kristjane. Glavni pobudnik je bil cesar Galerij, ki je živel v Tesaloniki in jo je okrasil z veličastnimi zgradbami. Ruševine nekaterih od njih so še vedno na ogled turistom.

Danes Jehovove priče v Solunu oznanjujejo someščanom in to pogosto prav pred zgradbami, ki jih je postavil ta kruti sovražnik krščanstva. Čeprav so bila v 20. stoletju obdobja, ko so se na oznanjevanju spoprijemali s hudim nasprotovanjem, je sedaj na širšem mestnem območju približno 60 občin gorečih Jehovovih prič. Njihovo prizadevanje kaže na to, da se boj za širjenje dobre novice, ki se je začel pred mnogimi stoletji, še vedno nadaljuje in je še vedno uspešen.

[Podčrtne opombe]

[Zemljevid na strani 18]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Via Egnatia

MAKEDONIJA

Filipi

Amfipola

Tesalonika

Beroja

TESALIJA

Egejsko morje

ATENE

[Slike na straneh 20, 21]

Na vrhu: današnji Solun;

zgoraj: arkade in rimsko javno kopališče na Agori

[Vir slike]

Spodnji levi sliki: 16th Ephorate of Prehistoric and Classical Antiquities, copyright Hellenic Ministry of Culture and Tourism

[Slike na strani 20]

Rotunda blizu Galerijevega slavoloka; Galerijev relief; oznanjevanje blizu Galerijevega slavoloka

[Vir slike]

Slika v sredini: Thessalonica Archaeological Museum, copyright Hellenic Ministry of Culture and Tourism

[Navedba virov slik na strani 18]

Podoba na medaljonu: © Bibliothèque nationale de France; napis v kamnu: Thessalonica Archaeological Museum, copyright Hellenic Ministry of Culture and Tourism