Jehova mi je odprl oči

PRIPOVEDUJE PATRICE OYEKA

Bilo je pozno popoldan. Za menoj je bil še en dan v temi – slep in osamljen sem poslušal monotono igranje radia. Odločil sem se, da naredim konec temu bednemu življenju. V skodelico vode sem stresel strupen prašek in jo postavil predse na mizo. Preden bi popil smrtonosni zvarek, s katerim sem hotel vse končati, sem se želel še zadnjič okopati in se nato lepo obleči. Zakaj sem hotel storiti samomor? In kako to, da sem še vedno živ, tako da lahko pripovedujem to zgodbo?

RODIL sem se 2. februarja 1958 v provinci Vzhodni Kasai v Demokratični Republiki Kongo. Oče je umrl, ko mi je bilo komaj devet let, in tako je zame med odraščanjem skrbel starejši brat.

Potem ko sem končal šolanje, sem se zaposlil na plantaži kavčukovcev. Nekega jutra leta 1989, ko sem pripravljal poročilo v svoji pisarni, sem se nenadoma znašel v popolni temi. Sprva sem mislil, da je šlo za izpad električne energije, toda slišal sem delovanje generatorja, povrhu vsega pa je bil še dan! Pretresen sem ugotovil, da nič ne vidim. Nisem videl niti zapiskov, ki so bili pred menoj!

Nemudoma sem poklical enega od podrejenih, da me je odpeljal k človeku, ki je bil odgovoren za ambulanto na plantaži. On mi je priporočil, naj obiščem izkušenejšega zdravnika. Opazil je namreč, da je mrežnica na obeh očesih natrgana in da je moje stanje resno, zato me je poslal v glavno mesto Kinšasa.

Življenje v Kinšasi

V Kinšasi sem obiskal mnogo oftalmologov, toda nobeden od njih mi ni mogel pomagati. Potem ko sem bil 43 dni v bolnišnici, so zdravniki ugotovili, da bom slep do konca življenja. Družinski člani so me nato vodili v različne cerkve v upanju, da me bo kdo čudežno ozdravil, toda ves trud je bil zaman.

Naposled sem obupal nad tem, da bom še kdaj videl. Nad moje življenje se je zgrnila tema. Izgubil sem vid in zaposlitev. Prav tako pa sem izgubil ženo. Zapustila me je in vzela s seboj vse, kar je bilo najinega v hiši. Bilo me je sram iti ven ali se družiti z drugimi ljudmi. Zaprl sem se pred svetom in dneve preživljal v hiši. Postal sem samotar in počutil sem se skrajno nekoristnega.

Dvakrat sem poskusil končati svoje življenje. Kar se je zgodilo pri drugem poskusu, sem opisal na začetku zgodbe. Rešil me je majhen otrok v družini. Nenamerno je vsebino skodelice zlil na tla, medtem ko sem se kopal. Še dobro, da je ni pil. Toda skodelice na moje veliko razočaranje nisem mogel najti. Nato sem družinskim članom priznal, zakaj sem jo iskal in kaj sem nameraval storiti.

Hvaležen sem Bogu in svoji družini, da so pazili name. Moj načrt, da naredim samomor, je propadel.

 Znova najdem veselje do življenja

Neko nedeljo leta 1992, ko sem sedel doma in kadil, sta me obiskala dva moška. Bila sta Jehovovi priči in sta oznanjevala od hiše do hiše. Opazila sta, da sem slep, zato sta mi prebrala besede iz Izaija 35:5: »Tedaj bodo oči slepih spregledale in ušesa gluhih se bodo odprla.« Moje srce je poskočilo od veselja, ko sem slišal te besede! V nasprotju s cerkvami, ki sem jih obiskal, mi nista obljubljala čudežnega ozdravljenja. Pojasnila sta mi, da se mi bo vid povrnil v novem svetu, ki ga obljublja Bog. Edini pogoj je, da tega Boga spoznam. (Janez 17:3) Takoj sem pričel z Jehovovimi pričami preučevati Sveto pismo s pomočjo knjige Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji. Prav tako sem pričel obiskovati vse krščanske shode v krajevni kraljestveni dvorani in delati spremembe v svojem življenju. Nehal sem kaditi.

Toda slepota je oteževala moj duhovni napredek. Zato sem obiskal zavod za slepe, da bi se naučil brati in pisati v braillovi pisavi. To mi je omogočilo, da sem lahko pričel sodelovati v programu poučevanja, ki je potekal v kraljestveni dvorani. Kmalu sem pričel oznanjevati v soseski. Znova sem našel veselje do življenja. Še naprej sem duhovno napredoval in svoje življenje posvetil Jehovu. Krstil sem se 7. maja 1994.

Ko je moja ljubezen do Jehova in ljudi rastla, se mi je pojavila želja, da bi oznanjevanju posvetil še več časa. Od 1. decembra 1995 sem redni pionir, kar pomeni, da oznanjevanju posvečam večino svojega časa. Poleg tega imam od februarja leta 2004 prednost v občini služiti kot starešina. Včasih me povabijo, da imam svetopisemsko predavanje v drugih občinah na področju, kjer živim. Vsi ti blagoslovi me navdajajo z velikim veseljem in mi pomagajo ohranjati v mislih, da nobena telesna okvara ne more pogasiti želje, da bi služili Bogu Jehovu.

Jehova mi je dal »oči«

Kot sem omenil prej, me je žena zapustila zaradi moje slepote. Toda od Jehova sem prejel poseben blagoslov. V nekem smislu mi je dal oči, da lahko vidim. Anny Mavambu, ki se je poročila z menoj kljub moji slepoti, nadomešča moj vid. Ker tako kot jaz posveča evangeliziranju večino svojega časa, me vedno spremlja na oznanjevanju. Poleg tega mi prebere tudi gradivo za govore, tako da si lahko naredim zapiske v braillovi pisavi. Anny je zame poseben blagoslov. Ob njej sem spoznal, kako resnične so besede iz Pregovorov 19:14: »Hiša in premoženje sta dediščina po očetih, preudarna žena pa je od Jehova.«

Jehova je naju z Anny blagoslovil z dvema otrokoma – sinom in hčerjo. Hrepenim po tem, da bom v raju videl njuna obraza! Še en blagoslov pa je tudi to, da je moj starejši brat, ki nam prijazno dovoli, da živimo na njegovem zemljišču, sprejel svetopisemsko resnico in se krstil. Vsi pripadamo isti občini.

Kljub slepoti je moja srčna želja, da bi naredil še več v službi Bogu, saj me je tako zelo blagoslovil. (Malahija 3:10) Dnevno molim za to, da bi prišlo njegovo Kraljestvo in z zemlje odstranilo vse trpljenje. Odkar poznam Jehova, lahko z zaupanjem rečem: »Jehovov blagoslov je ta, ki bogati, in On mu ne dodaja nobene bolečine.« (Pregovori 10:22)

[Slike na strani 13]

Med svojim svetopisemskim govorom; skupaj z družino in bratom