Biblija spreminja življenja

KAJ JE neki ženski s Filipinov pomagalo, da se je osvobodila alkoholizma in izboljšala svoje družinsko življenje? Zakaj je navdušen karateist iz Avstralije postal miroljuben oznanjevalec dobre novice? Preberite, kaj nam imata povedati.

Do sprememb ni prišlo kar čez noč (CARMEN ALEGRE)

LETO ROJSTVA: 1949

DRŽAVA ROJSTVA: FILIPINI

PRETEKLOST: POPIVANJE

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ: Rodila sem se v San Fernandu, mestu v provinci Camarines Sur. Večino svojega odraslega življenja pa živim v mestu Antipolo, v provinci Rizal. Ko sem se preselila v Antipolo, je to bilo majhno, mirno mesto sredi hribovite in travnate pokrajine z veliko drevesi. Le redko sem videla, da se je kdo sprehajal zunaj, potem ko se je zmračilo. Toda sedaj se je Antipolo razširilo v veliko mesto s precej prebivalci.

Nekaj časa potem, ko sem se preselila v Antipolo, sem spoznala Benjamina. Kasneje sva se poročila. Zakonsko življenje je bilo težje, kot sem si mislila. Pričela sem popivati v upanju, da bom ubežala svojim problemom. Razvila sem zoprne lastnosti, ki so se kazale v mojem ravnanju z možem in otroki. Z njimi sem imela zelo malo potrpljenja in težko sem se obvladala. Do moža nisem bila niti malo spoštljiva. Ni treba posebej omenjati, da naše družinsko življenje ni bilo prijetno.

KAKO JE BIBLIJA SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE: Moževa sestra Editha je Jehovova priča. Predlagala je, da bi Benjamin in jaz pričela preučevati Sveto pismo z Jehovovimi pričami. Strinjala sva se, ker sva upala, da bo to prispevalo k boljšim družinskim odnosom.

Med preučevanjem Svetega pisma sva se naučila veliko čudovitih resnic. Mojega srca so se še posebej dotaknile besede iz Razodetja 21:4. V tej vrstici piše, da bo Bog tistim, ki bodo živeli v prihodnjem zemeljskem raju pod vlado Božjega kraljestva, obrisal »vse solze z oči« in poskrbel, da »smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več«. Zaželela sem si biti med ljudmi, ki bodo deležni teh blagoslovov.

Doumela sem, da moram korenito spremeniti svoje vedenje in navade. Do sprememb ni prišlo kar čez noč, toda nazadnje mi je uspelo, da sem se osvobodila alkoholizma. S svojo družino sem se naučila ravnati prijazno in potrpežljivo. Še več, naučila sem se spoštovati svojega moža ter ga podpirati v vodenju družine.

 Ko sva z Benjaminom pričela obiskovati shode Jehovovih prič, je to, kar sva videla tam, na naju naredilo velik vtis. Med Pričami ni hazardiranja, prekomernega pitja in pristranskosti. Vsem izkazujejo dostojanstvo in spoštovanje. Prepričana sva bila, da sva našla pravo vero. (Janez 13:34, 35)

KAKO MI JE TO KORISTILO: Družinski odnosi so se zelo izboljšali. Z Benjaminom imava srečen zakon in z veseljem druge poučujeva o Svetem pismu. Najina dva odrasla sinova in njuni ženi so prav tako pričeli preučevati Sveto pismo. Upava, da bodo čez čas tudi oni pričeli služiti Jehovu. To je resnično najboljši način življenja.

Počutil sem se nepremagljivega (MICHAEL BLUNSDEN)

LETO ROJSTVA: 1967

DRŽAVA ROJSTVA: AVSTRALIJA

PRETEKLOST: NAVDUŠEN KARATEIST

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ: Odraščal sem v Alburyju, lepem in cvetočem mestu v zvezni državi Novi Južni Wales. Kot v mnogih mestih je tudi v Alburyju kriminal. Na splošno pa velja, da je tukaj varno živeti.

Vzgajan sem bil v dobro situirani družini. Čeprav sta se starša razvezala, ko sem bil star sedem let, sta poskrbela, da meni, mojemu bratu in sestrama ni nikoli nič manjkalo. Za mojo izobrazbo je bilo dobro poskrbljeno, saj sem obiskoval najboljše zasebne šole v okolici. Oče je želel, da bi si po končanem šolanju ustvaril poslovno kariero. Toda mene je bolj zanimal šport. Blestel sem pri kolesarjenju in karateju. Nazadnje sem se zaposlil v avtomehanični delavnici, tako da sem imel več časa in energije za šport.

Ponosen sem bil na to, da vzdržujem svoje telo v odlični fizični kondiciji. Včasih sem se počutil nepremagljivega. Svojo moč bi zlahka izkoristil na drugih. Učitelj karateja je vedel, da se bojujem s tem, da svoje moči ne bi zlorabil, zato je vame vcepljal strogo discipliniranost in moralo. Nenehno je poudarjal, kako pomembni sta poslušnost in lojalnost.

KAKO JE BIBLIJA SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE: Ko sem pričel preučevati Sveto pismo, sem spoznal, da Jehova sovraži nasilje. (Psalm 11:5) Sprva sem se prepričeval, da karate ni nasilje, temveč šport, ki se izvaja varno. Menil sem, da so vrline in visoka merila, ki jih zagovarja, precej v skladu s tem, kar uči Sveto pismo. Zakonca, ki sta preučevala z menoj, sta bila zelo potrpežljiva. Nikoli mi nista rekla, da se moram odpovedati borilnim veščinam. Enostavno sta me še naprej poučevala o resnicah iz Svetega pisma.

 Bolj ko je moje svetopisemsko spoznanje rastlo in se je moje prijateljstvo z Jehovom poglabljalo, sem na stvari pričel gledati z drugega zornega kota. Name je naredil vtis zgled Jehovovega Sina Jezusa. Čeprav je bil zelo močan, se ni nikoli zatekal k nasilju. Njegove besede, zapisane v Mateju 26:52, so me zadele v živo: »Vsi namreč, ki za meč primejo, bodo z mečem tudi pokončani.«

Več ko sem se naučil o Jehovu, bolj sem ga ljubil in spoštoval. Močno me je ganila misel, da sem lahko pri srcu našemu Stvarniku, ki je tako moder in mogočen. V srce mi je seglo, ko sem izvedel, da tudi kadar se izneverim Jehovu ali kadar menim, da je vse skupaj pretežko in bi najraje vrgel puško v koruzo, on nikoli ne obupa nad mano, če se le še naprej trudim. V neznansko uteho mi je bila njegova obljuba: »Jaz, Jehova, tvoj Bog, te držim za desnico in ti govorim: ‚Ne boj se. Jaz ti bom pomagal.‘« (Izaija 41:13) Ko sem uvidel, da mi je bila izkazana takšna ljubezen, je nisem hotel izpustiti iz rok.

Vedel sem, da mi bo najtežje odreči se karateju. Toda vedel sem tudi, da bi s tem razveselil Jehova. Prepričan sem bil, da je služenje njemu vredno vsake žrtve. Mislim, da sem se dokončno odločil, ko sem prebral Jezusove besede, ki so zapisane v Mateju 6:24: »Nihče ne more sužnjevati dvema gospodarjema.« Zavedal sem se, da ne bom mogel iz vsega srca služiti Jehovu in se obenem ukvarjati s karatejem, saj bi karate navsezadnje spet izpodrinil vse drugo. Prišel je čas, da izberem svojega gospodarja.

Ni mi bilo lahko odreči se karateju. V meni se je odvijal čustven boj. Občutil sem veselje, saj sem vedel, da razveseljujem Jehova. Po drugi strani pa sem se počutil, kakor da sem izdal svojega učitelja karateja. Tisti, ki trenirajo borilne veščine, na izdajstvo pogosto gledajo kot na neodpustljiv greh. Nekateri se celo raje odločijo za samomor, kot da bi živeli s takšno sramoto.

Nisem se mogel pripraviti do tega, da bi svojemu učitelju pojasnil, zakaj odhajam. Zato sem enostavno odšel ter pretrgal vse stike z njim in drugimi, s katerimi sem se družil zaradi karateja. Vedel sem, da sem se prav odločil, ko sem pustil to borilno veščino. Vendar sem se pogosto čutil krivega, ker jim nisem pojasnil svojega verovanja in sem tako zapravil priložnost, da o svoji veri govorim z drugimi. Počutil sem se, kot če bi se izneveril Jehovu, še preden sem mu začel služiti. Vse to me je precej mučilo. Ko sem molil k Jehovu, se je pogosto zgodilo, da sem nazadnje jokal od duševnih bolečin.

Jehova je moral videti nekaj dobrega v meni, saj je spodbudil brate in sestre iz krščanske občine, da so mi stali ob strani. Njihova ljubezen, tolažba in prijateljstvo so bili nekaj neverjetnega. Poleg tega sem našel tolažbo v svetopisemskem poročilu o Davidu in Batšebi. Čeprav je David resno grešil, mu je Jehova odpustil, potem ko se je iskreno pokesal. Razmišljanje o teh dogodkih mi je pomagalo trezno oceniti svoje pomanjkljivosti.

KAKO MI JE TO KORISTILO: Preden sem pričel preučevati Sveto pismo, mi je bilo za druge kaj malo mar. Vse moje življenje se je vrtelo le okoli mene. Toda z Jehovovo pomočjo in pomočjo moje lepe žene, s katero sem poročen sedem let, sem razvil veliko več empatije. Jehova naju je blagoslovil s prednostjo, da lahko mnogim posameznikom pomagava spoznati Sveto pismo, tudi takšnim, ki imajo tragične okoliščine. Ko opazujem, kako se Jehovova ljubezen dotakne življenja drugih, čutim več veselja, kot bi ga, če bi bil prvak v karateju.

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

»Močno me je ganila misel, da sem lahko pri srcu našemu Stvarniku, ki je tako moder in mogočen.«

 [Okvir/slika na strani 15]

»Hvala vam za to čudovito rubriko!«

Ali ste uživali pri branju zgodb na prejšnjih straneh? To sta samo dve od več kot 50 takšnih zgodb, ki so bile od avgusta 2008 objavljene v Stražnem stolpu. Rubrika »Biblija spreminja življenja« je mnogim bralcem postala najljubša. Zakaj jih tako pritegne?

Posamezniki, predstavljeni v tej rubriki, izhajajo iz različnih okolij. Nekateri so, preden so spoznali Boga Jehova, bili precej uspešni, toda njihovo življenje ni imelo pravega smisla. Drugi so se borili z velikimi izzivi, na primer z nasilnim vedenjem ali zlorabo drog oziroma alkohola. Nekaj jih je od rane mladosti poznalo Jehova, ampak so se za nekaj časa oddaljili od pravega čaščenja. Vse takšne zgodbe pokažejo, da je možno spremeniti svoje življenje, zato da bi ugajali Bogu. Takšne spremembe vedno prinašajo koristi. Kako se te zgodbe dotaknejo naših bralcev?

Neka bralka razlaga, kako je članek iz revije 1. februar 2009 pomagal nekaj jetnicam v zaporu za ženske.

▪ »Mnoge jetnice se lahko poistovetijo s posamezniki, ki so predstavljeni v članku,« pravi. »Slike ‚prej‘ in ‚potem‘ s kratkim opisom posameznikove preteklosti so še posebej učinkovite. Veliko jetnic ima podobne izkušnje. Dve od njih sta pričeli preučevati Sveto pismo, ko sta prebrali te zgodbe.« (C. W.)

Zgodbe, predstavljene v tej rubriki, so nekatere močno ganile. Na primer, v reviji 1. april 2011 je bila objavljena zgodba Guadalupa Villarreala, ki je nehal živeti kot homoseksualec, zato da bi služil Jehovu. Razmislite o samo dveh od mnogih pisem, ki so jih glede njega napisali naši bralci.

▪ »Guadalupova zgodba mi je segla v srce. Tako čudovito je videti, kako lahko ljubezen do Jehova in njegove Besede popolnoma preoblikuje človeka!« (L. F.)

▪ »V preteklosti sem se trudila, da bi o svoji veri govorila z vsemi, tudi s homoseksualci. Zadnje čase pa sem pri sebi opazila, da takšne posameznike raje prezrem ali pa se jim celo ognem. Ta članek je bil ravno to, kar sem potrebovala. Pomagal mi je, da na takšne posameznike gledam tako kot Jehova – kot na njegove potencialne častilce.« (M. K.)

Mnogi bralci so se lahko vživeli tudi v zgodbo Victorie Tong, ki je izšla v izdaji 1. avgust 2011. Victoria je opisala svoje nesrečno otroštvo. Priznala je, da v sebi ni čutila, da jo Jehova ljubi, čeprav mu je že leta služila. Povedala pa je tudi, kaj ji je nazadnje pomagalo, da je sprejela, da jo Jehova ljubi. Preberite si, kaj o njeni zgodbi menita dva bralca.

▪ »Victoriina zgodba je nagovorila mene osebno. V življenju sem doživela mnogo tragičnih dogodkov. Četudi sem Priča že leta, se nenehno borim z negativnim razmišljanjem. Toda Victoriina zgodba me spodbuja, da si še bolj prizadevam videti v sebi to, kar vidi Jehova.« (M. M.)

▪ »Ko sem bil mlajši, sem bil odvisen od pornografije. Pred kratkim sem ponovno podlegel skušnjavi. Poiskal sem pomoč pri krščanskih starešinah in napredoval sem pri premagovanju svojega problema. Starešine so mi zagotovili, da je Bog ljubeč in usmiljen. Toda včasih se še vedno počutim ničvrednega, kakor da sploh ni možno, da bi me Jehova imel rad. Branje Victoriine izkušnje mi je zares pomagalo. Sedaj se zavedam, da takrat ko mislim, da mi Bog nikakor ne more odpustiti, v bistvu pravim, da žrtev njegovega Sina ne zadostuje za pokritje mojih grehov. Izrezal sem si ta članek, tako da ga lahko berem in o njem poglobljeno premišljujem, ko se me polastijo občutki ničvrednosti. Hvala vam za to čudovito rubriko!« (L. K.)