Življenje v svetopisemskih časih – ribič

»Ko je [Jezus] tako hodil ob Galilejskem jezeru, je videl dva brata, Simona, ki se imenuje Peter, in njegovega brata Andreja, ki sta v jezero spuščala mrežo. Bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: ‚Pojdita za menoj, in naredil vaju bom za ribiča ljudi.‘« (MATEJ 4:18, 19)

RIBE, ribolov in ribiči so pogosto omenjeni v evangelijih. Pravzaprav je Jezus povedal veliko ponazoritev v zvezi z ribolovom. Nič čudnega! Veliko časa je namreč poučeval v bližini Galilejskega jezera ali na njegovem obrežju. (Matej 4:13; 13:1, 2; Marko 3:7, 8) To lepo sladkovodno jezero je kakih 21 kilometrov dolgo in 11 kilometrov široko. Možno je, da je bilo kar sedem Jezusovih apostolov ribičev – Peter, Andrej, Jakob, Janez, Filip, Tomaž in Natanael. (Janez 21:2, 3)

Kakšno je bilo življenje ribičev v Jezusovih dneh? Zakaj ne bi malo bolje spoznali njihovega življenja in poklica? Tako boste bolje razumeli apostole pa tudi Jezusova dejanja in ponazoritve. Najprej pa si poglejmo, kako je bilo loviti ribe na Galilejskem jezeru.

Jezero je »postalo tako razburkano«

Galilejsko jezero je ugnezdeno v tektonski jarek in leži kakih 210 metrov pod morsko gladino. Obrežje je obdano s  strmimi pobočji, severno od njega pa se mogočno dviga v nebo gora Hermon. Pozimi je zaradi ledeno mrzlih vetrov jezero občasno razburkano. Poleti pa njegovo gladino prekrije vroč zrak. Silovite nevihte skoraj brez opozorila prigrmijo z okoliških gora in se razbesnijo nad mornarji, ki plujejo po jezeru. Ena takšnih neviht je nekoč ujela Jezusa in njegove učence. (Matej 8:23–27)

Ribiči so pluli v lesenih čolnih, ki so bili dolgi približno 8,2 metra in široki 2,3 metra. Mnogo njihovih čolnov je imelo jambor in pokrit prostor pod krmo, ki je nudil zatočišče. (Marko 4:35–41) Ta počasna, a trdna plovila so premagovala silo vetrov, ki so jadro in jambor potiskali v eno smer, medtem ko je teža mreže vlekla v drugo.

Možje so čoln upravljali z vesli, ki so bila nameščena na straneh. Posadka je morda štela šest ali več ribičev. (Marko 1:20) Poleg tega so v čolnu imeli opremo in potrebščine, na primer platneno jadro (1), vrvi (2), vesla (3), kamnito sidro (4), topla in suha oblačila (5), zalogo hrane (Marko 8:14) (6), košare (7), blazino (Marko 4:38) (8) in mrežo (9). Morda so s seboj vzeli dodatne plovce (10) pa tudi uteži (11), pripomočke za popravilo (12) in bakle (13).

Zajeli so »ogromno rib«

Enako kot v prvem stoletju so tudi danes najbogatejša ribolovna območja v Galilejskem jezeru tam, kjer se številni potoki in reke izlivajo v jezero. Ti pritoki prinesejo s seboj rastlinske delce, ki privabljajo ribe. Ribiči v Jezusovih dneh so pogosto lovili ponoči in si pomagali z baklami. Nekoč so Jezusovi učenci brez uspeha lovili vso noč. Toda naslednji dan so na Jezusovo besedo ponovno spustili svoje mreže in ujeli toliko rib, da sta njihova čolna skoraj potonila. (Luka 5:6, 7)

Včasih so ribiči odrinili na globoko. Na lovišču rib sta dva čolna delala kot tim. Ribiči so med čolna spustili mrežo. Nato sta posadki neutrudno veslali v nasprotnih smereh, medtem pa se je mreža razpela in obkrožila ribe. Ko sta čolna sklenila krog, se je past zaprla. Ribiči so nato vlekli vrvi, ki so bile na koncih mreže, in ulov potegnili v čoln. Mreža je bila lahko dolga več kot 30 metrov in visoka okoli 2,5 metra. Bila je dovolj velika, da je lahko zajela celotno jato rib. Zgornji rob mreže so na gladini držali plovci, na spodnjem robu pa so bile pritrjene uteži. Ribiči so nastavili svoje mreže, nato pa so jih vsakič znova, uro za uro, vlekli nazaj v čoln.

 V plitvini je skupina ribičev imela drugačno tehniko. Čoln je en konec vlačilne mreže vlekel od brega proti globini, nato pa v krogu odplul nazaj in pri tem v mrežo zajel ribe. Ribiči na obrežju so nato zvlekli mrežo na kopno in presortirali ulov. Sprejemljive ribe so spravili v posode. Nekaj svežih rib so prodali tamkajšnjim prebivalcem. Večino pa so jih ali posušili in nasolili ali drugače konzervirali, jih shranili v lončene amfore in jih prodali v Jeruzalem ali tuje dežele. Živali brez lusk in plavuti, na primer jegulje, so imeli za nečiste in so jih zavrgli. (3. Mojzesova 11:9–12) Jezus je imel v mislih to tehniko ribolova, ko je »nebeško kraljestvo« primerjal z vlačilno mrežo, dobre in slabe ljudi pa z raznovrstnimi ribami. (Matej 13:47–50)

Ribič, ki je lovil sam, je morda uporabil vrvico in bronaste trnke z vabo. Druga možnost je bila majhna metalna mreža. Da je lahko vrgel mrežo, je moral zabresti v vodo, jo pravilno namestiti na roko in jo nato zalučati v zrak in proč od sebe. Mreža se je razprla kot dežnik, pristala na gladini in se nato potopila. Potem jo je za sredinsko vrv vlekel k sebi, in če je imel srečo, se je vanjo ujelo nekaj rib.

Mreže so bile drage in vzdrževanje je bilo zahtevno, zato so ribiči zelo pazili nanje. Ribič je večino svojega časa porabil za popravljanje, izpiranje in sušenje mrež. Ta opravila so ga čakala vsakič, ko se je vrnil z ribolova. (Luka 5:2) Apostola Jakob in njegov brat Janez sta sedela v svojem čolnu in popravljala mreže, ko ju je Jezus povabil, naj postaneta njegova sledilca. (Marko 1:19)

Med iskanimi vrstami rib v prvem stoletju so bile ustonoše oziroma tilapije, ki so bile zelo razširjene. Te ribe so bile običajen del prehrane za večino prebivalcev Galileje in Jezus je verjetno jedel to zelo okusno vrsto ribe. Možno je, da je ravno z dvema posušenima in nasoljenima tilapijama čudežno nahranil tisoče. (Matej 14:16, 17; Luka 24:41–43) Ta vrsta rib, kot nakazuje njeno ime, nosi svoj zarod v ustih. Kadar pa nima zaroda, lahko z dna jezera pobere kakšen prodnik ali celo svetleč kovanec in ga nosi v ustih. (Matej 17:27)

Uspešni ribiči iz prvega stoletja so bili pripravljeni potrpežljivo in marljivo delati ter prenašati težave, zato da bi bili poplačani za svoj trud. Tudi tisti, ki so sprejeli Jezusovo povabilo, naj se mu pridružijo v delu pridobivanja učencev, so potrebovali takšne lastnosti, če so želeli biti uspešni ribiči ljudi. (Matej 28:19, 20)

[Slika na strani 19]

(Glej publikacijo)