Ali gre verjeti čudežem, zapisanim v Svetem pismu?

ČE BI vam kdo povedal osupljivo zgodbo, ali ne bi bilo to, ali ji boste verjeli ali ne, odvisno od verodostojnosti tistega, od kogar ste jo slišali? To, ali ji boste verjeli, ne bi bilo odvisno samo od načina, kako jo je posameznik povedal, ampak tudi od tega, ali je ta znan po resnicoljubnosti. Konec koncev, če vam je vedno govoril resnico in vam ni nikoli namerno lagal, potem lahko upravičeno verjamete temu, kar vam je povedal sedaj.

Isto velja za čudeže, zapisane v Svetem pismu. Nihče od nas ni živel takrat, ko so se zgodili. Kljub temu lahko ugotovimo, ali je neka zgodba iz Svetega pisma verodostojna oziroma ali ima zven resnice. Kako? Tukaj je nekaj dejavnikov, ki prispevajo k verodostojnosti svetopisemskih poročil o čudežih.

Mnogi čudeži so se zgodili na javnih krajih. Včasih jim je bilo priča na tisoče, če ne celo na milijone opazovalcev. (2. Mojzesova 14:21–31; 19:16–19) Niso bili izvedeni nekje na skrivaj, stran od oči javnosti.

Čudeži so se zgodili na enostaven način. Ne zasledimo posebnih rekvizitov ali spektakularnega nastopanja in trikov z osvetlitvijo. Čudeži, zapisani v Svetem pismu, so se po večini zgodili ob naključnih srečanjih in na prošnje posameznikov. (Marko 5:25–29; Luka 7:11–16) V takšnih primerih bi bilo nemogoče, da bi kdo čudež zrežiral.

Tisti, ki so izvajali čudeže, tega niso delali, zato da bi poželi slavo in obogateli. Ravno nasprotno, s tem so želeli oslaviti Boga. (Janez 11:1–4, 15, 40) Kdor je hotel obogateti na račun čudežnih moči, je bil za to obsojen. (2. kraljev 5:15, 16, 20, 25–27; Apostolska dela 8:18–23)

Raznovrstnost čudežev, ki so zapisani v Svetem pismu, nakazuje, da jih niso mogli storiti ljudje. Na primer, morje in veter sta se polegla, voda se je spremenila v vino, dež je prenehal padati, nato pa ponovno pričel, bolni ljudje so bili ozdravljeni in slepi so spregledali. Vsi ti čudeži in tudi mnogi drugi kažejo, da je morala za njimi stati nadčloveška sila, ki lahko vpliva na kakršno koli materijo. (1. kraljev 17:1–7; 18:41–45; Matej 8:24–27; Luka 17:11–19; Janez 2:1–11; 9:1–7)

Nasprotniki, ki so videli čudeže, niso dvomili o tem, da so se zgodili. Ko je Jezus obudil svojega prijatelja Lazarja, verski sovražniki niso dvomili o tem, da je bil Lazar mrtev. Le kako bi lahko? Lazar je bil v grobu že štiri dni. (Janez 11:45–48; 12:9–11) Celo stoletja  po Jezusovi smrti so pisci judovskega Talmuda priznavali, da je imel Jezus čudežne moči. Dvomili so edino o viru njegovih moči. Nekaj podobnega se je zgodilo, ko so dva od Jezusovih učencev privedli pred judovsko sodišče. Niso ju vprašali »Ali sta naredila čudež?«, ampak »S kakšno močjo oziroma v čigavem imenu sta to storila?«. (Apostolska dela 4:1–13)

Ali gre torej verjeti temu, kar nam Sveto pismo pove o čudežih? Iz tega, kar smo ravnokar pregledali, je jasno, da imajo svetopisemska poročila o čudežih pečat verodostojnosti. Obstajajo pa še drugi razlogi, zakaj se lahko zanesemo na ta poročila. Na primer, ko Sveto pismo govori o nekem dogodku, pogosto navede tudi čas, kraj in imena vpletenih posameznikov. Celo kritiki Svetega pisma so osupli nad točnimi zgodovinskimi podrobnostmi, ki jih najdemo v tej knjigi. Izpolnilo se je že na stotine svetopisemskih prerokb, in to celo do najmanjših podrobnosti. Poleg tega Sveto pismo vsebuje številne nasvete o tem, kako ustvariti srečne medčloveške odnose – nasvete, ki pomagajo ljudem vseh starosti in vseh družbenih položajev. Svetopisemskim nasvetom glede medčloveških odnosov ni para.

Če še niste povsem prepričani, da lahko zaupate Svetemu pismu, zakaj si ne bi vzeli nekaj časa za to, da skrbneje preiščete to knjigo? Bolj ko jo boste spoznali, bolj ji boste zaupali. (Janez 17:17) Ugotovili boste, da ji lahko zaupate, ko pripoveduje o čudežih, ki so se zgodili v preteklosti. Ko se boste prepričali, da so ta poročila resnična, boste imeli tehten razlog, da verjamete temu, kar Sveto pismo napoveduje za bližnjo prihodnost.

[Slika na strani 7]

Jezusovi nasprotniki niso dvomili o tem, da je bil Lazar mrtev.