Biblija spreminja življenja

ZAKAJ je moški, ki je bil vzgojen v zavedni katoliški družini in ima uspešno kariero kot sodnik, postal Jehovova priča? Kaj je spodbudilo terorista, da je opustil nasilje in postal oznanjevalec dobre novice? Preberite si, kaj nam imata povedati.

»Bolje razumem, kaj je pravilno in kaj napačno.« (SEBASTIÃO ALVES JUNQUEIRA)

LETO ROJSTVA: 1946

DRŽAVA ROJSTVA: BRAZILIJA

PRETEKLOST: GLOBOKOVEREN KATOLIČAN

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ: Moja družina je živela na podeželju, kakih šest kilometrov od mesta Piquete. Starši so imeli manjšo kmetijo, in kar je zemlja obrodila, je zadoščalo za naše osnovne potrebe. Šolo sem obiskoval v Piqueteju. Sčasoma sem kupil staro kolo, da bi si olajšal pot v mesto. Ljudje na tem področju so bili revni, toda mesto je bilo čisto in je imelo sorazmerno nizko stopnjo kriminala. Večina moških iz mesta je bila zaposlena v tovarni, ki je za vojsko izdelovala orožje.

V šoli sem si zelo prizadeval in uspelo se mi je vpisati na vojaško letalsko šolo v bližnjem mestu. Leta 1966 sem šolanje končal kot vodnik. Nato sem se vpisal na pravo in diplomiral. Kasneje sem se prijavil za delovno mesto komandirja policijske postaje. Leta 1976 sem opravil vladni izpit in bil izbran za to delovno mesto. Včasih je k mojim nalogam spadalo tudi to, da sem bil upravnik v zaporu. Med opravljanjem tega dela so pogosto prišli Jehovove priče in me prosili za dovoljenje, da bi oznanjevali zapornikom. Tudi z menoj so vedno spregovorili o svetopisemskem sporočilu. Zelo sem spoštoval Boga. Name je naredilo vtis to, da sem izvedel, da je Bogu ime Jehova in da se lahko z njim spoprijateljimo.

Postopno sem napredoval v svoji karieri. Leta 1981 sem opravil še en vladni izpit in postal državni sodnik. Nato sem bil leta 2005 postavljen za pritožbenega sodnika na sodišču v Sao Paulu.

KAKO JE BIBLIJA SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE: Kmalu potem ko sem diplomiral iz prava, sem pričel brati Sveto pismo. Zaradi tega sem kar precej spremenil svoje razmišljanje. Bil sem globokoveren katoličan. V naši družini smo imeli duhovnike in škofa, poleg tega sem med mašo pomagal duhovniku. Preden je pričel pridigati, sem prebral izbrane odlomke iz molitvenika. V katoliških družinah ni bilo v navadi, da bi se bralo Sveto pismo. Ko je mama ugotovila, da berem Sveto pismo, se je zaradi tega zelo vznemirila. Ker me je želela odvrniti od tega, mi je govorila,  da se mi od te knjige lahko zmeša. Kljub vsemu sem ga še naprej bral. V tem nisem videl nič slabega.

Verjetno me je radovednost gnala, da sem bral Sveto pismo. Želel sem izvedeti več o duhovnikih in njihovi vlogi v cerkvi. Prav tako sem pričel brati o gibanju, imenovanem teologija osvoboditve, toda argumenti in logika njegovih zagovornikov so bili tako pomanjkljivi, da mi glede vsega skupaj ni bilo nič jasno.

Takrat mi je moj zobozdravnik, ki je bil budist, ponudil knjigo, ki jo je dobil. Naslov knjige je bil Se je človek razvil, ali je bil ustvarjen?. * Vzel sem jo in si pri tem mislil, da jo bo zanimivo brati skupaj s knjigo O nastanku vrst, ki jo je napisal Charles Darwin. Argumenti v knjigi Se je človek razvil, ali je bil ustvarjen? so bili močni, logični in prepričljivi. Prav nič nisem dvomil o tem, da je evolucijska teorija neutemeljena.

Branje te knjige o ustvaritvi je povečalo mojo radovednost. Želel sem dobiti še več knjig, ki so jih izdali Jehovove priče. Povedali so mi, da je neki mehanik Jehovova priča. Govoril sem z njim in dal mi je nekaj knjig. Takrat nisem privolil v preučevanje Svetega pisma s Pričami. Menil sem, da ga lahko preučujem sam.

Ko sem pričel brati Sveto pismo, sem se odločil, da bi bilo modro, ker sem bil takrat že poročen, da bi ga bral tudi skupaj s svojo družino. Vsak teden smo imeli družinski pouk in skupaj smo brali Sveto pismo. Ker smo bili katoliška družina, se je naš svet vrtel okoli duhovnikov in škofov. Toda to, kar je Jezus rekel učencu Tomažu v Janezu 14:6, me je pritegnilo: »Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kakor po meni.« Potem ko sem to temo skrbno raziskal, sem bil prepričan, da naša rešitev prihaja od Jehova po Jezusu. Nas pa so prepričevali, da za rešitev potrebujemo duhovnike.

Moj pogled na Katoliško cerkev in na njene nauke sta spremenila še dva svetopisemska odlomka. Eden je iz Pregovorov 1:7, kjer pravi: »Strah pred Jehovom je začetek spoznanja. Neumneži zaničujejo modrost in discipliniranje.« Drugi pa je iz Jakoba 1:5: »Če torej komu od vas manjka modrosti, naj prosi Boga, pa jo bo dobil, kajti on velikodušno daje vsem, in to brez grajanja.« Čutil sem nepotešljivo žejo po spoznanju in modrosti, ki mi je obiskovanje cerkve ni potešilo. Zato sem nehal hoditi v cerkev.

Leta 1980 je moja žena pričela preučevati Sveto pismo s Pričami. Kadar sem bil doma, sem se jim pridružil pri preučevanju. Čez čas sem tudi sam privolil v preučevanje s Pričami. Vendar sva potrebovala veliko časa, preden sva se odločila, da se krstiva in postaneva Jehovovi priči. Žena se je krstila leta 1994, jaz pa leta 1998.

KAKO MI JE TO KORISTILO: Mojim štirim otrokom je koristilo, da sva jih učila živeti po Jehovovih merilih. (Efežanom 6:4) Sinova si vsak v svoji občini močno prizadevata skrbeti za duhovne potrebe sovernikov. Hčeri zelo goreče oznanjujeta drugim. Žena vsak mesec nameni veliko ur, da drugim pomaga spoznavati Sveto pismo, jaz pa z veseljem služim kot starešina v krajevni občini.

Odkar sem Jehovova priča, bolje razumem, kaj je pravilno in kaj napačno. Kot sodnik se trudim na sodišču posnemati Jehovov način ravnanja, na primer tako, da upoštevam vse  okoliščine, da sem razumen in usmiljen, ko obstajajo olajševalne okoliščine.

Srečal sem se že z mnogimi primeri nasilja, kriminala in zlorab otrok pa tudi drugih resnih kaznivih dejanj. Kljub temu nisem postal neobčutljiv. Ko gledam poročila, se mi gnusita razširjen moralni propad in pokvarjenost, ki sta na tem svetu. Hvaležen sem Jehovu, da razumem, kaj stoji za naraščanjem kriminala, in da poznam upanje na boljše dni.

»Zapor me ni prevzgojil.« (KEITH WOODS)

LETO ROJSTVA: 1961

DRŽAVA ROJSTVA: SEVERNA IRSKA (VELIKA BRITANIJA)

PRETEKLOST: TERORIST

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ: Rodil sem se leta 1961 v Portadownu, živahnem mestu v Severni Irski. Vzgojen sem bil kot protestant in odraščal sem v stanovanjskem naselju, kjer so živeli tako protestanti kot tudi katoličani. Družine so bile po večini dokaj revne. Ni bilo veliko denarja, vsi smo bili prijatelji in zelo povezani med seboj.

Na prejšnji način življenja nisem ravno ponosen. Leta 1974 sem se zapletel v »težave« (angl. »Troubles«), kot se imenujejo verski in politični spori, ki so bili takrat v Severni Irski. Nekako v tistem času so se v našem okolišu stvari pričele zaostrovati. Moj oče, ki je bil vodja v Ulstrski * tovarni tekstilnih talnih oblog, je tako neke noči v službi šolal dva mlada fanta, ki sta bila katoličana in sta živela v sosednji hiši v našem naselju. Medtem je v njun dom skozi okno dnevne sobe priletela bomba in ubila njunega očeta, mater in brata.

Nemiri so se stopnjevali in izbruhnila je odkrita vojna. Protestante so iz katoliških predelov preganjali tako, da so jim požigali domove, v protestantskih soseskah pa so napadali katoličane. Naše naselje je postalo po večini protestantsko. Kmalu so me aretirali in me obsodili na triletno zaporno kazen zaradi vpletenosti v bombne napade.

Medtem ko sem bil v zaporu, sem se spoprijateljil z zapornikom, ki je bil zelo znan pripadnik lojalistov. Postala sva si kot brata in kasneje sem bil njegova poročna priča. Zapor me ni prevzgojil pa tudi njega ne. Ko so naju izpustili, sva se vrnila k svojim političnim aktivnostim, le da tokrat v še večjem obsegu. Zaradi tega se je moj prijatelj ponovno znašel za zapahi. Tam je bil umorjen.

Tudi sam sem postal tarča in nekoč mi je razneslo avtomobil. Toda po teh dogodkih sem postal samo še bolj odločen, da bom  aktivno sodeloval v kampanji »Za Boga in za Ulster«.

Nekako takrat sem sodeloval pri nastajanju dokumentarnega filma o »težavah«, ki so ga kasneje predvajali na britanski televiziji. Zaradi tega filma se mi je življenje še dodatno zapletlo. Ko sem se neke noči vrnil domov, sem ugotovil, da me je žena zapustila. Še ena posledica te oddaje je bila, da so mi kmalu potem odvzeli sina. Spomnim se, da sem se gledal v ogledalo in rekel: »Bog, če kje obstajaš, mi pomagaj.«

Naslednjo soboto sem srečal znanca Paula, ki je postal Jehovova priča. Pričel mi je govoriti o Svetem pismu. Dva dni kasneje mi je poslal izvod Stražnega stolpa. Članek v poslani reviji je navajal Jezusove besede, ki so zapisane v Janezu 18:36: »Moje kraljestvo ni del tega sveta. Če bi bilo del tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom. Toda moje kraljestvo ni od tod.« Te besede so močno vplivale name. Tega dne se je moje življenje pričelo spreminjati.

KAKO JE BIBLIJA SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE: Paul je pričel z menoj preučevati Sveto pismo. Kasneje pa je z menoj preučeval Bill, neki drug pričevalec. Vem, da sem bil naporen učenec. Imel sem tako veliko vprašanj! Poleg tega sem k sebi domov povabil veliko pridigarjev, da bi Billu dokazal, da se moti. Toda resnica iz Božje Besede je prevladala.

Spomnim se, da sem nekoč Billu rekel, naj ne pride k meni na pouk, saj so bile po naselju cestne blokade in bi mu zagotovo zasegli avtomobil ter ga zažgali. Toda Bill je prišel na pouk kot običajno. Avtomobil je pustil doma in se pripeljal s kolesom. Le kdo bi hotel zaseči kolo? Nekoč drugič pa sva z Billom sedela pri meni doma in preučevala Sveto pismo, ko so me prišli aretirat policisti in vojaki. Medtem ko so me vlekli ven, je Bill zaklical, naj zaupam v Jehova. Njegovo ravnanje v teh dveh primerih je močno vplivalo name.

Ko sem prvič obiskal shod Jehovovih prič v kraljestveni dvorani, je to moralo biti šokantno za nekatere navzoče. Imel sem dolge lase in uhan ter nosil značilno usnjeno jakno, ki je jasno izražala mojo politično pripadnost. Toda kar nisem mogel verjeti, kako prijazno so Priče ravnali z menoj. Njihova prijaznost se me je res dotaknila.

Čeprav sem preučeval Sveto pismo, sem še vedno imel staro družbo. Sčasoma so mi resnice, ki sem jih spoznaval iz Svetega pisma, segle globlje v srce. Ugotovil sem, da moram, če želim služiti Jehovu, spremeniti svoja politična stališča in zamenjati družbo. To mi ni bilo lahko. Toda z vedno boljšim poznavanjem Svetega pisma in z močjo, ki mi jo je dal Jehova, sem uspel narediti spremembe. Dal sem se ostriči, odstranil sem uhan in si kupil obleko. To, kar sem se učil, je tudi pričelo pozitivno vplivati na moj odnos do drugih ljudi.

KAKO MI JE TO KORISTILO: Živel sem življenje, prežeto s kriminalom in terorizmom. Organi kazenskega pregona v domačem kraju so me zelo dobro poznali. Sedaj so se stvari spremenile. Na primer, ko sem prvič obiskal zborovanje Jehovovih prič, ki je bilo v mestu Navan, so organi kazenskega pregona poskrbeli, da sem celo pot iz Severne Irske v Irsko ter nazaj imel spremstvo. Danes tega ne počnejo več. Poleg tega sedaj svobodno oznanjujem s Paulom in Billom ter drugimi soverniki iz občine.

Moje življenje se je spremenilo na boljše in sedaj se počutim del občine. Ena od Prič v tej občini, Louise, je postala moja žena. Poleg tega sva s sinom spet skupaj.

Ko se ozrem na svoje življenje, obžalujem, da sem drugim prizadejal bolečino in škodo. Toda lahko potrdim, da Sveto pismo res pomaga, da ljudje, ki so tako kot jaz v življenju počeli zgrešene reči, najdejo smisel in upanje.

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 12]

Ko je mama ugotovila, da berem Sveto pismo, se je zaradi tega zelo vznemirila.