MOGOČNO gorovje Levka na otoku Kreta počasi izginja izpred naših oči, ko z ladjo plujemo proti majhni planoti, ki se dviga iz globin Sredozemskega morja. Na krovu nas je 13 in vsi se veselimo, da bomo oznanjevali na otoku Gavdos, majhni točki na zemljevidu, ki predstavlja skrajni jug Evrope.

Videti je, da bomo na ta vroči poletni dan uživali v prijetni plovbi. Toda kmalu sunki vetra razbesnijo morje, tako da se začne ladja pozibavati kot plutovinasti zamašek. Obide me slabost in na misel mi pride svetopisemsko poročilo o apostolu Pavlu, ki je pred več stoletji, ko je bil Gavdos poznan kot Kavda, ravno v teh vodah doživel hudo neurje. (Apostolska dela 27:13–17) Upam, da nam bo uspelo varno priti do Gavdosa.

Končno le uzremo svoj cilj – kamnito pokrajino s skalnimi pečinami, ki se strmo spuščajo v morje. Ta pokrajina je sorazmerno ravna, v višino sega le kakih 300 metrov in je brez izrazitih vrhov. Večji del tega otoka, ki je velik kakih 26 kvadratnih kilometrov, prekrivajo gosti borovci in grmičevje. Ponekod se priobalno brinje razrašča vse do morja.

Gavdos je nekoč poseljevalo kar kakih 8000 ljudi, danes pa je stalnih prebivalcev manj kot 40. Zdi se, da je sodobna civilizacija obšla ta otok. Čeprav tovorne ladje in tankerji pogosto plujejo ob njegovi obali, obstaja med njim in Kreto samo neredna trajektna povezava, ki pa ima zaradi slabega vremena velikokrat zamudo ali je sploh odpovedana.

Na otok smo se odpravili z namenom, da ljudem ponudimo nekaj veselega in spodbudnega – gotovo upanje na boljšo prihodnost in obet na večno življenje v popolnem zdravju. Medtem ko se naša ladja približuje pristanišču, že komaj čakamo, da se izkrcamo in se začnemo z ljudmi pogovarjati o tej dobri novici.

Ker nas je na ladji premetavalo približno štiri ure in pol, je z naših bledih obrazov razvidno, da potovanje na Gavdos ni bilo nič kaj sproščujoče. Toda po krepčilnem počitku in skodelici kave se počutimo veliko boljše. Na kratko si pogledamo svetopisemsko poročilo o potovanju apostola Pavla in  izrečemo iskreno molitev, potem pa smo nared, da se odpravimo na delo.

Domačini so prijazni in gostoljubni. Povabijo nas naprej ter nam ponudijo hrano in pijačo. Poleg tega, da se z njimi pogovarjamo o dobri novici iz Svetega pisma, jim tudi praktično pomagamo, ko je treba. Ko brat iz naše skupine, ki je po poklicu električar, oznanjuje neki ženski na njenem delovnem mestu, opazi pokvarjeno napravo, zato se ponudi, da jo popravi. Ženska je ganjena, zato sprejme svetopisemsko literaturo ter pohvali nas in naše delo. Neka druga ženska z naslednjimi besedami izrazi svojo hvaležnost: »Vaše delo je od Boga in ne od ljudi. To je očitno, ker ste prišli oznanjevat na ta oddaljeni otok.«

Videti je, da ljudje zelo cenijo svetopisemsko literaturo, ki smo jo prinesli s seboj. Neki moški sprejme Stražni stolp in Prebudite se! ter želi še več literature, da bi jo bral v zimskih mesecih. Drug moški ne želi naše literature samo zase, temveč prosi za še več, da bi jo imel v trgovini na voljo za svoje stranke. Da nam svoj naslov, zato da bi mu lahko vsak mesec pošiljali revije. Na člane neke družine naredi velik vtis, ko jim pokažemo, da je njihov mali otok omenjen v Svetem pismu. Tudi oni z veseljem sprejmejo naše revije.

Takšni odzivi so resda zelo spodbudni, toda obisk Gavdosa nekaterim med nami obudi žalostne spomine. Blizu zaliva Sarakiniko stoji zgradba, v kateri so bili nekoč zaprti politični izgnanci. V poznih 1930-ih je bil kot Jehovova priča sem izgnan Emmanuel Lionoudakis, in sicer zaradi tega, ker je oznanjeval. * Gavdos je bil v tistih časih opisan kot »pust otok, na katerem prebivajo edino strupeni škorpijoni, kraj, kjer so mnogi [. . .] umrli zaradi lakote, pomanjkanja in bolezni, zato se upravičeno imenuje otok smrti«. Lionoudakis je za to, da je preživel, lovil ribe, dejavno pa je tudi oznanjeval sojetnikom, saj je bil na otoku edini Pričevalec. Njegova hčerka, zet in vnukinja so ob pogledu na ta del otoka, kamor je bil izgnan pred kakimi 70 leti, ganjeni do solz. Vsem nam je njegov zgled v spodbudo, da ostanemo zvestovdani in da še naprej dejavno oznanjujemo.

Gavdos za tiste, ki so bili nanj izgnani, še zdaleč ni bil turistični paradiž. Vendar nam se je ta otok, ki smo ga ta konec tedna med oznanjevanjem prečesali podolgem in počez, izkazal kot prijetni kraj. Prisrčnim domačinom smo oddali 46 revij in devet brošur. Komaj čakamo, da bomo znova obiskali naše nove prijatelje!

Še preden se zavemo, je napočil čas, da se odpravimo domov. Toda vreme se je znova zarotilo proti nam, zato je naš odhod ob petih popoldan preložen. Na ladjo se vkrcamo ob polnoči, pripravljeni na še eno neusmiljeno plovbo. Končno ob treh zjutraj odplujemo in po petih urah premetavanja po razburkanem morju pridemo do Krete. Izčrpani in s klecajočimi nogami stopimo na kopno, toda v nas kipi veselje, ker smo uspeli razglašati Jehovovo ime na otoku Gavdos. (Izaija 42:12) Vsi iz skupine se strinjamo, da je bilo potovanje še kako vredno truda. Nevšečnosti, ki so nas spremljale na poti, bodo kmalu pozabljene, toda spomin na ta izlet se bo zagotovo trajno vtisnil v naše srce.