Ali Sveto pismo uči, da morate biti poročeni, da bi bilo vaše življenje izpolnjeno in srečno? Na prvi pogled se morda zdi, da Božja Beseda podpira takšno zamisel. V kakšnem smislu?

Glede na poročilo iz Prve Mojzesove knjige je Bog rekel, da za prvega človeka, Adama, »ni dobro«, da bi ostal sam. Zato mu je naredil »pomočnico, ki ga bo dopolnjevala«, Evo. (1. Mojzesova 2:18) Beseda »dopolnilo« nakazuje na to, da nekaj postane celovito. Ta vrstica bi nas potemtakem lahko navedla na sklep, da človeku nekaj manjka, če ni poročen. Poleg tega številni svetopisemski zapisi prikazujejo zakonsko skupnost kot vir blagoslovov in sreče. En takšen primer je zgodba o Ruti.

Toda ali nas ti zapisi zares želijo poučiti, da se danes kristjani ne morejo počutiti srečne, izpolnjene oziroma celovite, če niso poročeni in nimajo otrok? Nikakor. Najbolj celovito in izpolnjeno življenje je imel človek, Jezus Kristus. Vendar je do smrti ostal samski. Poleg tega je bil kot najmodrejši človek, ki je kdaj živel, tudi popoln odsev »srečnega Boga« Jehova. (1. Timoteju 1:11; Janez 14:9) Navedel je, kaj je v tem svetu potrebno za to, da je človek srečen oziroma blagoslovljen. (Matej 5:1–12) Na seznam ni uvrstil zakonske skupnosti.

Ali si Sveto pismo torej v tem nasprotuje? Sploh ne. O zakonski skupnosti moramo razmisliti v luči tega, kakšen je Jehovov namen. Bog jo je ustanovil zato, da bi bila vir veselja, intimnosti in varnosti, občasno pa je igrala tudi ključno vlogo pri izpolnitvi določenih vidikov njegove volje. Na primer, Bog je Adamu in Evi naročil: »Bodita rodovitna in se namnožita. Napolnita zemljo.« (1. Mojzesova 1:28) Nobeden od njiju ni mogel sam izpolniti te Božje zapovedi. Potrebovala sta drug drugega in oba sta se na poseben način medsebojno dopolnjevala.

Podobno je imel Jehova poseben namen z zakonsko skupnostjo in družinskim življenjem pri izraelskem narodu. Hotel je, da bi bil njegov narod številčen, zato da ga njegovi sovražniki ne bi uničili. Poleg tega se je tudi odločil, da bo iz Judovega rodu prišel Mesija, ki bo odrešil zvesto človeštvo posledic greha in smrti. (1. Mojzesova 49:10) Zato so zveste Izraelke na to, da se poročijo in rodijo otroke, gledale kot na posebno prednost, če pa so ostale samske in brez otrok, je bil to vir sramote in žalosti.

Kaj pa danes? Ali Božja starodavna zapoved, dana prvima človekoma, da naj »napolnita zemljo«, zavezuje tudi današnje kristjane, živeče na tem gosto naseljenem planetu, da se poročijo in imajo otroke? Ne. (Matej 19:10–12) Poleg tega Bogu ni treba več ščititi Mesijeve rodovne linije in skrbeti zanjo oziroma varovati naroda, v katerem naj bi se rodil ta Rešitelj. Kako naj bi potem kristjani gledali na zakonsko skupnost in samski stan?

Za oboje lahko rečemo, da je dar od Boga. Kot veste, je lahko kakšen dar enemu pisan na kožo, drugemu pa sploh ne ustreza. Zakonska zveza je sveta ureditev, s katero si lahko posameznik zagotovi ljubezen in tovarištvo, pa tudi trden temelj za družino. Obenem Sveto pismo stvarno opozarja, da bodo tisti, ki se poročijo v tem nepopolnem svetu, imeli težave oziroma bodo »v sebi doživljali stisko«. Kar se tiče samskosti, Jehova nanjo ne gleda kot na vir sramote oziroma žalosti. V njegovi Besedi piše, da ima samskost določene prednosti, ki jih zakonski stan nima. (1. Korinčanom 7:28, 32–35)

V Svetem pismu je torej predstavljen uravnovešen pogled na zakonski in samski stan. Jehova, Ustanovitelj zakonske skupnosti in družinske ureditve, hoče, da bi imeli vsi njegovi služabniki srečno in izpolnjeno življenje, pa naj so samski ali poročeni.