BILO je tipično jutro v Zahodni Afriki. Po zraku se je širil vonj po omakah in rižu. Ženske so spretno hodile naokoli z izjemno velikim tovorom, ki so si ga namestile na glavo, zvoki prisrčnega smeha pa so se mešali z glasovi vnetega barantanja. Sonce je prav kmalu začelo pripekati.

Ko so otroci zagledali yovo oziroma belopolto žensko, so pričeli po svoji navadi peti in plesati. Pesem se je začela z besedami »yovo, yovo, bon soir«, končala pa z »ali bomo dobili kakšno darilo za ta nastop?«. Eden od dečkov ni pel. Ko sem šla naprej, mi je sledil in pričel gestikulirati z rokami. Videti je bilo kot znakovni jezik. V Združenih državah Amerike sem se naučila črkovati v ameriškem znakovnem jeziku (ASL), toda v Beninu govorijo francosko.

Z velikim naporom sem skretala osem črk svojega imena. Ustnice na dečkovem obrazu so se razlezle v širok nasmeh. Zgrabil me je za roko in me vodil po ozkih ulicah do svojega doma, tipičnega dvosobnega bivališča, narejenega iz cementne opeke. Njegova družina se je hitro zbrala okoli naju. Vsi so kretali. Kaj pa zdaj? Skretala sem svoje ime, nato pa na list papirja napisala, da sem misijonarka, ki druge poučuje o Bibliji, in da se bom vrnila. Prišlo je še nekaj slišečih sosedov in vsi so prikimavali v znak odobravanja. Mislila sem si: Le v kaj sem se spustila?

Doma sem razmišljala: Mora biti nekdo, ki bi lahko pomagal tem ljudem spoznati Božjo obljubo »Ušesa gluhih se bodo odprla«. (Izaija 35:5) Nekoliko sem raziskovala in ugotovila, da naj bi bilo glede na nedavni popis prebivalstva v Beninu 12.000 gluhih in naglušnih ljudi. Kar sapo mi je vzelo, ko sem odkrila, da se v šolah za gluhe uporablja ASL, ne pa francoski znakovni jezik. Zelo pa me je potrlo, da tukaj nihče od Jehovovih prič ni znal ASL-ja. Neki krajevni Pričevalki sem potožila: »Ko bi le kdo, ki zna ASL, prišel sem in pomagal.« Odgovorila mi je: »Saj si ti tukaj, a ne?« Imela je prav! Naročila sem si učbenik za učenje znakovnega jezika in DVD-je v ASL-ju, ki so jih izdali Jehovove priče. Moje molitve, da bi prišel kdo pomagat, so bile uslišane, ko se je neka Pričevalka, ki obvlada ASL, iz Kameruna preselila v Benin.

 Novica o mojem učenju jezika se je hitro razširila. Obiskala naj bi moškega po imenu Brice, ki je bil slikopleskar. Njegov atelje oziroma delavnica, narejena iz skupaj sešitih palmovih listov, je bila osvežujoče zračna v tem soparnem podnebju. Čiščenje čopičev je na stenah pustilo svoje sledi, tako da so te bile vseh mogočih barv. Brice je obrisal dva stola, se zastrmel vame in čakal, da pričnem. V svoj prenosni predvajalnik sem vstavila DVD. S stolom se je primaknil bližje majhnemu zaslonu. »Razumem! Razumem!« je kretal. Otroci iz soseske so se zbrali in iztegovali svoj vrat, da bi kaj videli. Eden od njih je vprašal: »Zakaj gledata film brez zvoka?«

Vsakič, ko sem obiskala Bricea, je bila množica okoli DVD-predvajalnika večja. Kmalu so Brice in drugi pričeli prihajati na naše krščanske shode. To, da sem jim tam skušala tolmačiti, mi je pomagalo napredovati. Skupina je rasla in nekateri, ki so se zanimali za Biblijo, so želeli priti v stik z menoj. Na primer, nekega dne je moj stari avtomobil začel protestirati, ker sem večkrat zapeljala v kakšno luknjo na cesti, ko sem se skušala ogniti tavajočim kozam in svinjam. Nato pa sem zaslišala nenaden pok, ki je prihajal od zadaj. »O ne,« sem pomislila, »spet je prišlo do okvare!« Ampak izkazalo se je, da je to bil gluhi moški, ki je tekel za avtomobilom in skušal pritegniti mojo pozornost, kot je najbolje znal – tako da je močno udaril po avtomobilu!

Skupine, ki uporabljajo ASL, so bile ustanovljene tudi v drugih mestih. Ko je bil na naših letnih zborovanjih vpeljan sektor za gluhe, sem bila med tistimi, ki so bili naprošeni, da tolmačijo predavanja. Ko sem stopila na oder in čakala govornika, da začne, so moje misli za trenutek pobegnile v preteklost, na sam začetek moje dodelitve. Pogosto sem se spraševala, kaj več bi lahko storila kot misijonarka v Afriki. Ob pogledu na občinstvo mi je postalo jasno, da sem našla odgovor – lahko sem misijonarka, ki pomaga gluhim. Sedaj me nič več ne bega vprašanje: Le v kaj sem se spustila?