ALI je Jezus v resnici imel smiselno življenje? Očitno je odraščal v skromnih razmerah in v življenju na splošno ni imel ravno veliko gmotnih stvari. Pravzaprav ni imel niti »kam položiti glave«. (Luka 9:57, 58) Poleg tega so ga njegovi nasprotniki sovražili, o njem govorili laži in ga na koncu ubili.

Morda si mislite: »Takšno življenje pa se mi res ne zdi smiselno.« Vendar bi morali razmisliti še o nekaterih drugih področjih Jezusovega življenja. Poglejmo si sedaj štiri značilnosti njegovega življenja.

»Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal.« (Janez 4:34)

Iz vsega, kar je Jezus povedal in storil, se je videlo, da izpolnjuje voljo svojega nebeškega Očeta Jehova. * To mu je prinašalo veliko veselja. Pravzaprav je izpolnjevanje Božje volje primerjal s hrano, kot to pokaže pravkar citirani svetopisemski stavek. Poglejmo si, kdaj je izrekel to primerjavo.

Jezus je te besede izrekel približno opoldne. (Janez 4:6) Ker je ves dopoldan pešačil po hriboviti Samariji, je bil prav gotovo lačen. Zato so mu njegovi učenci prigovarjali: »Rabi, jej.« (Janez 4:31) Jezus je s svojim odgovorom pokazal, da se čuti nahranjenega in okrepljenega, ker izpolnjuje Božjo voljo. Ali ni res, da lahko kaj takega izjavi samo človek, ki ima smiselno življenje?

»Ljubim Očeta.« (Janez 14:31)

Jezus je imel v nebesih s svojim Očetom izjemno tesen odnos. Močna ljubezen do Boga ga je gnala, da ga je razodeval drugim – razglašal jim je njegovo ime, namen in lastnosti. V besedah, dejanjih in pogledih je do popolnosti posnemal svojega Očeta – tako zelo, da je bil njegova živa podoba. Zato je Jezus Filipu takrat, ko ga je ta prosil »pokaži nam Očeta«, odvrnil: »Kdor je videl mene, je videl tudi Očeta.« (Janez 14:8, 9)

Jezus je imel tako zelo rad svojega Očeta, da je bil pripravljen v znak poslušnosti do njega celo umreti. (Filipljanom 2:7, 8; 1. Janezovo 5:3) Takšna  močna ljubezen do Boga je dajala Jezusovemu življenju smisel.

»Nihče nima večje ljubezni kakor tisti, ki dá svojo dušo za svoje prijatelje.« (Janez 15:13)

Priznati moramo, da zaradi naše nepopolnosti obeti za prihodnost niso nič kaj rožnati. Sveto pismo pojasnjuje: »Po enem človeku [Adamu] je na svet prišel greh in po grehu smrt; tako se je smrt razširila na vse ljudi, ker so vsi grešili.« (Rimljanom 5:12) Smrti, posledici greha, sami od sebe nikakor ne moremo ubežati. (Rimljanom 6:23)

K sreči je Jehova ljudem ljubeče priskrbel rešitev iz teh okoliščin. Dopustil je, da je njegov popolni in brezgrešni sin Jezus trpel in umrl, zato da bi človeštvu priskrbel odkupnino, s katero bi ga odrešil okovov greha in smrti. Jezus se je zaradi ljubezni do Očeta in do ljudi voljno odrekel svojemu popolnemu človeškemu življenju v našo korist. (Rimljanom 5:6–8) Takšna nesebična ljubezen je dajala njegovemu življenju smisel. *

»To je moj Sin, moj ljubljeni, ki mi je v veselje.« (Matej 3:17)

Te besede je Jehova izrekel iz nebes takrat, ko se je Jezus krstil. S tem je odkrito pokazal, da je svojemu sinu Jezusu naklonjen in da mu je ta v veselje. Nič čudnega torej, da je Jezus lahko s tolikšno prepričanostjo dejal »Oče me ljubi«! (Janez 10:17) Ker je vedel, da ga ima Oče rad in da mu je v veselje, se je lahko pogumno postavil po robu nasprotovanju in kritiki. Zaradi tega je lahko tudi takrat, ko je zrl smrti v oči, ostal uravnovešen in čustveno stabilen. (Janez 10:18) Jezusu je to, da se je zavedal, da ga ima Oče rad in da mu je v veselje, nedvomno še bolj osmislilo življenje.

Jezus je prav gotovo imel smiselno življenje. Jasno je, da se lahko od njega veliko naučimo o tem, kako naj bi živeli, da bi bilo naše življenje zares smiselno. Naslednji članek bo razpravljal o nekaterih uporabnih napotkih, ki jih je Jezus dal svojim sledilcem glede tega, kako naj živijo.