Rodila sem se v soseski, v kateri so živele družine srednjega razreda, v mestu Bilbao na severu Španije. Bila sem druga od štirih otrok. V naši družini smo bili goreči katoličani in vsak dan sem hodila k maši. Pri triindvajsetih sem postala učiteljica in ta poklic sem z veseljem opravljala 40 let. V šoli sem učila več predmetov in ponosna sem bila na to, da sem poučevala tudi katoliško vero, ob večerih pa sem bila še katehetinja. Moja naloga je bila pripravljati dekleta na njihovo prvo obhajilo.

Po 12 letih srečnega zakona sem ovdovela in ostala sama s štirimi hčerkami, za katere sem morala skrbeti. Stara sem bila šele 33 let! Tolažbo sem skušala najti v katoliški veri, vendar so se mi vedno znova porajala vprašanja. Spraševala sem se: »Zakaj ljudje še vedno umiramo, če pa nas je Kristus odkupil? Zakaj prosimo, naj pride k nam Božje kraljestvo, če pa gredo dobri ljudje v nebesa?« Največkrat pa sem se spraševala: »Če nam Bog ob smrti sodi, zakaj bomo potem morali kasneje zapustiti nebesa, vice ali pekel, da bi nam dokončno sodil?«

Ta vprašanja sem zastavila nekaterim duhovnikom. Eden od njih mi je odgovoril: »Ne vem. Vprašaj škofa. Sicer pa, zakaj te to sploh zanima? Saj verjameš v Boga, kajne? Naj ti bo to dovolj.« Vendar sem še naprej iskala odgovore. Kasneje sem obiskovala predavanja jezuitov, binkoštnikov in gnostikov. Toda nobeden od njih ni znal zadovoljivo odgovoriti na moja vprašanja.

Ko sem bila v svojih šestdesetih, me je sedemletna učenka povabila na shod Jehovovih prič. To, kar sem tam slišala in videla, mi je bilo všeč, toda ker sem bila zelo zaposlena, nisem ohranila stikov s Pričami. Dve leti kasneje je na moja vrata potrkal zakonski par Prič, Juan in Maite. Tri mesece smo imeli intenzivne razprave z vprašanji in odgovori, kar je nazadnje privedlo do rednega svetopisemskega tečaja.

Kako težko sem čakala na vsako naše preučevanje Svetega pisma! Da bi se res trdno prepričala, da Jehovove priče  učijo resnico, sem vse temeljito raziskala in si pri tem pomagala s tremi svetopisemskimi prevodi. Kmalu sem dojela, v kakšni verski zmedi sem živela več desetletij. Ko sem ugotovila, kolikšen razkorak obstaja med mojim nekdanjim prepričanjem in tem, kar sem spoznavala iz Biblije, sem bila vznemirjena. To me je povsem dotolklo – počutila sem se, kakor da moram povsem spremeniti svoje verovanje, kakor da moram izruvati globoko ukoreninjeno drevo.

Potem pa je moj drugi mož resno zbolel in umrl. Približno takrat sem se upokojila in začasno odšla iz Bilbaa. Tudi Juan in Maite sta se odselila. Žal nisem več nadaljevala svetopisemskega tečaja. Vendar sem globoko v sebi vedela, da sem našla dragocen zaklad. Nikoli nisem pozabila nanj.

Čez kakšnih 20 let, pri mojih dvainosemdesetih, sta se Juan in Maite vrnila v Bilbao in me obiskala. Tako zelo sem se ju razveselila! Spoznala sem, da me Jehova ni pozabil, in spet sem začela preučevati Sveto pismo. Juan in Maite sta bila zelo potrpežljiva z menoj, ko sem jima velikokrat zastavljala vedno ista vprašanja. Znova in znova sem morala slišati svetopisemske dokaze, da sem lahko pretrgala čustvene vezi s svojim nekdanjim verovanjem. Želela sem se tudi dobro pripraviti na to, da bom lahko pojasnila svetopisemsko resnico svojim prijateljem in družini.

Dan, ko sem se končno krstila – pri 87 letih – je bil najsrečnejši v mojem življenju. Krst je potekal na zboru Jehovovih prič. Krščanski starešina je imel svetopisemski govor, namenjen posebej tistim med nami, ki smo se odločili, da se bomo tega dne krstili. Govor me je ganil do solz. Čutila sem, kakor da Jehova govori neposredno meni. Po krstu je k meni pristopilo na ducate Prič in mi čestitalo – čeprav me večina od njih dotlej sploh še ni poznala!

Od nekdaj sem vedela, da je Jezus Kristus »pot«. (Janez 14:6) Vendar sem s preučevanjem Svetega pisma spoznala tudi Jehova, tistega, h kateremu nas Jezus vodi. Sedaj lahko molim k Bogu kot svojemu dragemu Očetu in prijatelju. Prelomnica v mojem življenju je bila to, da sem prebrala knjigo Zbližaj se z Jehovom *. Prvič sem jo prebrala v eni sami noči! Ganilo me je, ko sem izvedela, kako zelo je Jehova usmiljen.

Ko se ozrem na svoje dolgo iskanje verske resnice, pomislim na Jezusove besede: »Prosite, in vam bo dano; iščite, in boste našli; trkajte, in se vam bo odprlo.« (Matej 7:7) Sedaj ko sem našla odgovore na svoja vprašanja, po katerih sem tako zelo hrepenela, me navdaja z izrednim zadovoljstvom to, da jih lahko zaupam še drugim.

Pri devetdesetih se počutim duhovno zelo mlada. Vsak shod v kraljestveni dvorani je zame poseben dogodek – tako zaradi dragocenega znanja, ki si ga pridobim na njem, kot tudi zaradi družbe dragih bratov in sester. Hrepenim po tem, da bom lahko v obljubljenem raju na zemlji znova učiteljica. (Razodetje 21:3, 4) Še zlasti se veselim tega, da bom lahko videla svoje ljubljene vstati od mrtvih in da jih bom potem lahko učila o biblijski resnici. (Apostolska dela 24:15) Komaj čakam, da jim bom pojasnila, s kakšnim dragocenim darilom me je v visoki starosti obdaril Jehova!