Rodil sem se v Rigi, prestolnici Latvije. S sestro sva odraščala brez očeta. Čeprav je bila mama katoličanka, smo hodili k maši samo ob praznikih. Vedno sem verjel v višjo silo, vendar so me v otroštvu bolj zanimale mnoge druge stvari.

Ko sem odraščal, je mama opazila, da imam dar za razstavljanje in sestavljanje predmetov. Ker je bilo v hiši toliko predmetov, ki bi se jih dalo razstaviti, se me je vedno bala pustiti samega doma. Zato mi je podarila kovinsko sestavljanko, ki sem jo z velikim navdušenjem sestavljal in razstavljal. Ta moja ljubezen pa je šla z roko v roki še z eno strastjo – z motociklizmom. Mama me je prijavila na motociklistično tekmovanje, ki se je imenovalo Zelta Mopēds (Zlati moped). Najprej sem dirkal z mopedi, kasneje pa z motorji.

Hitro sem se učil in kmalu sem v tem hitrem in nevarnem športu postal zelo uspešen. Trikrat sem zmagal na latvijskem motociklističnem tekmovanju v različnih razredih in dvakrat na tekmovanju baltskih držav.

Ko sem bil na vrhuncu kariere, je moja punca Evija (ki je kasneje postala moja žena) prišla v stik z Jehovovimi pričami. Našla je njihovo literaturo, v kateri je bil kupon za svetopisemski tečaj. Izpolnila ga je in poslala. Kmalu sta jo obiskali dve Jehovovi priči in z njo začeli preučevati Sveto pismo. To me ni motilo, vendar pa mene duhovne stvari takrat niso kaj dosti zanimale.

Nekoč kasneje sta me Priči povabili, naj se pridružim preučevanju in prisluhnem njihovemu pogovoru. Strinjal sem se in to, kar sem slišal, mi je bilo všeč. Mojega srca se je še posebej dotaknila biblijska obljuba o raju na zemlji.  Pokazali sta mi Psalm 37:10, 11, kjer piše: »Samo še malo, in hudobneža ne bo več. Ozrl se boš tja, kjer je nekoč bil, toda njega ne bo. Krotki pa bodo podedovali zemljo in uživali obilje miru.« Ta obljuba me je zares pritegnila.

Moje zanimanje za duhovnost je še naprej raslo. Začenjal sem spoznavati, da obstaja veliko verskih laži. Nasprotno pa so me biblijski nauki povsem prevzeli, saj so bili zaradi svoje logičnosti in jasnosti poživljajoči.

Ko sem še naprej preučeval Sveto pismo, sem spoznal, da Jehova močno ceni življenje, da mu je zelo dragoceno. (Psalm 36:9) To je vplivalo na moje dirkanje z motorji – nič več nisem želel tvegati svojega življenja, temveč sem hotel z njim slaviti Jehova. Zato mi slava in adrenalin, ki sem ga občutil med dirko, nista bila več pomembna.

Leta 1996 sem obiskal mednarodno zborovanje Jehovovih prič v Talinu v Estoniji, nedaleč od dirkališča, na katerem sem pogosto tekmoval. Tukaj so bili zbrani ljudje iz različnih držav in med njimi sta vladala sloga in mir. Ko je denimo neka Priča izgubila torbico, sem mislil, da je ne bo nikoli več videla. Toda kmalu zatem jo je neka druga Priča našla in jo nedotaknjeno vrnila lastnici. Bil sem povsem šokiran! Takrat sem dojel, da Priče v resnici živijo po visokih biblijskih merilih. Z Evijo sva še naprej preučevala Sveto pismo in se leta 1997 krstila ter tako postala Jehovovi priči.

Nekateri moji prijatelji so zaradi divje in hitre vožnje z motorjem umrli. Jaz pa sem iz Svetega pisma spoznal, da sem za svoje življenje odgovoren Dajalcu življenja, Jehovu. To spoznanje mi je verjetno rešilo življenje.

Z Evijo sva vesela, da sva lahko štiri leta polnočasno služila Bogu v podružnici Jehovovih prič v Rigi. Sedaj uživava v tem, da lahko vzgajava najino hčerko Alise in ji pomagava vzljubiti Jehova. V čast si štejem tudi to, da lahko en dan v tednu pomagam tistim, ki delajo v prevajalski pisarni – popravljam jim avtomobile in druge stvari, ki se jim pokvarijo. Zares sem vesel, da lahko s pridom izkoristim spretnosti, ki sem si jih pridobil v otroštvu. Še danes razstavljam in sestavljam stvari.

Močno cenim, da lahko na podlagi tega, kar sem se naučil iz Svetega pisma, skupaj z družino drugim govorim o edinem pravem Bogu. Prav zares, obljuba o raju na zemlji mi je spremenila življenje!