Od vseh vrstic v Svetem pismu je ta ena od najbolj znanih in največkrat citiranih. Pravijo, da »Božjega odnosa do človeštva in poti do rešitve nobena druga vrstica [. . .] ne povzema tako jedrnato kakor ta«. Zato v nekaterih deželah to vrstico ali pa samo navedek »Janez 3:16« pogosto vidimo napisanega v obliki grafita, nalepljenega na avtomobile, kot napis na javnih prireditvah in še marsikje drugod.

Ljudje, ki jim je ta vrstica tako pri srcu, da jo kam napišejo, so po vsej verjetnosti prepričani, da bodo zaradi ljubezni, ki jo Bog čuti do človeštva, zagotovo zveličani. Kaj pa vi menite o ljubezni, ki jo Bog čuti do nas? In s čim je po vašem mnenju Bog izkazal to ljubezen vam?

Mnogi ljudje priznavajo, da je Bog ustvaril vesolje, naravo in tudi človeka. Živi organizmi so tako zapleteni in dovršeni, da so zagotovo delo velikega uma. Mnogo ljudi se dnevno zahvaljuje Bogu za to, da jim je podaril življenje. Zavedajo se tudi, da so popolnoma odvisni od njega glede vsega, kar je nujno potrebno za življenje – sem spadajo zrak, voda, hrana in kroženja v naravi. Vse to jim omogoča, da živijo in uživajo pri vsem, kar počnejo.

Ker nas je torej Bog ustvaril in nas ohranja pri življenju, je prav, da smo mu za to hvaležni. (Psalm 104:10–28; 145:15, 16; Apostolska dela 4:24) Če bomo razmišljali o vsem, kar Bog počne, da je življenje na zemlji mogoče, potem bomo dojeli, da nas ima zelo rad. Apostol Pavel se je  o tem takole izrazil: »[Bog] vsem daje življenje, dihanje in vse. Od njega je namreč to, da živimo, se gibljemo in smo.« (Apostolska dela 17:25, 28)

Vendar nam Bog ne izkazuje ljubezni samo tako, da skrbi za naše fizične potrebe. Izkazal nam je tudi čast in dostojanstvo, s tem da je v nas vsadil potrebo po duhovnosti in da nam jo tudi pomaga zadovoljiti. (Matej 5:3) Zaradi tega lahko poslušni ljudje postanejo del Božje družine, postanejo njegovi »otroci«. (Rimljanom 8:19–21)

V Janezu 3:16 nadalje piše, da nam je Bog izkazal ljubezen s tem, da je poslal svojega sina Jezusa na zemljo. Jezus je prišel zato, da bi nas poučil o svojem Bogu in Očetu ter da bi umrl za nas. Vendar pa mnogi pravijo, da ne razumejo, zakaj je moral Jezus umreti za človeštvo in kako je mogoče, da je Bog z Jezusovo smrtjo ljudem izkazal ljubezen. Poglejmo si, kaj v Svetem pismu piše o tem, zakaj je moral Jezus umreti in zakaj je njegova smrt tako dragocena.

Vsi ljudje smo umrljivi; podvrženi smo bolezni, starosti in smrti. Vendar pa nam Bog Jehova tega na začetku ni namenil. Prvemu človeškemu paru se je obetalo večno življenje v raju na zemlji. Toda pod enim pogojem – morala bi biti poslušna Bogu. Če pa bi bila neposlušna, bi ju po Božjih besedah doletela smrt. (1. Mojzesova 2:17) In potem se je prvi človek res uprl Božji oblasti ter s tem prinesel smrt sebi in svojim potomcem. »Po enem človeku je na svet prišel greh in po grehu smrt; tako se je smrt razširila na vse ljudi, ker so vsi grešili,« je pojasnil apostol Pavel. (Rimljanom 5:12)

Vendar pa Bog »ljubi pravico«. (Psalm 37:28) Čeprav namernega prestopka prvega človeka ni mogel kar prezreti, pa zaradi njegove neposlušnosti človeštva ni za vedno obsodil na trpljenje in smrt. Ravno nasprotno, s tem da je upošteval pravno načelo »življenje za življenje«, je uravnovesil tehtnico pravice in poslušnim ljudem zopet omogočil večno življenje. (2. Mojzesova 21:23) Sedaj se postavlja vprašanje: Kako bi si lahko popolno človeško življenje, ki ga je Adam izgubil, znova pridobili? Odgovor: Nekdo bi se moral odpovedati svojemu popolnemu človeškemu življenju, torej življenju, ki bi imelo enako vrednost kakor Adamovo.

Seveda te cene ni mogel plačati nobeden od Adamovih potomcev, saj so vsi nepopolni, medtem ko je Jezus to lahko storil. (Psalm 49:6–9) Rodil se je brez podedovanega greha in je bil popoln tako kakor Adam. S tem da se je odpovedal svojemu življenju, je odkupil človeštvo iz okovov greha. Tako je potomcem prvega človeškega para odprl pot do popolnega življenja, ki sta ga Adam in Eva izgubila. (Rimljanom 3:23, 24; 6:23) Ali moramo tudi mi kaj narediti, da bi lahko  imeli koristi od tega plemenitega in ljubečega dejanja?

V nadaljevanju Janeza 3:16 so zapisane naslednje besede: »Da bi se nihče, kdor veruje vanj [v Jezusa], ne pogubil, ampak imel večno življenje.« Večno življenje torej lahko dobimo samo pod določenim pogojem. Da bi ga dobili, moramo verovati v Jezusa in ga ubogati.

Mogoče se sprašujete: Zakaj bi ga morali ubogati? Ali ni Jezus rekel, da bo vsak, »kdor veruje vanj«, imel večno življenje? Vera je res bistvena. Vendar je dobro imeti v mislih, da glede na Sveto pismo verovati v Jezusa ne pomeni le priznavati, da obstaja. V Vine’s Expository Dictionary of Old and New Testament Words piše, da beseda vera, ki jo je Janez uporabil v izvirnem jeziku, ne pomeni »samo verjeti, ampak tudi zanašati se«. Da bi nam bil Bog naklonjen in da bi se lahko zanašali nanj, ni dovolj samo priznati, da je Jezus naš rešitelj. Vsak, ki veruje v Jezusa, si mora tudi iskreno prizadevati živeti po tem, kar je on učil. Če samo trdimo, da verujemo, in tega v življenju ne kažemo, je naša vera prazna. Sveto pismo pravi, da je »vera brez del mrtva«. (Jakob 2:26) Drugače povedano, Bog od vernega človeka pričakuje, da svojo vero kaže z dejanji, torej da živi skladno s svojim verovanjem.

Apostol Pavel je to pojasnil z naslednjimi besedami: »Sili nas namreč Kristusova ljubezen, saj smo presodili, da je en človek umrl za vse. [. . .] In on je umrl za vse, da tisti, ki živijo, ne bi več živeli zase, temveč za tistega, ki je zanje umrl in je bil obujen.« (2. Korinčanom 5:14, 15) Če smo iskreno hvaležni Jezusu za njegovo žrtev, potem bomo naredili nekatere spremembe v življenju – ne bomo več sebično živeli zase, temveč zanj, ki je umrl za nas. Povedano drugače, v življenju se bomo vselej ravnali po tem, kar je učil Jezus. Takšna sprememba bo neogibno vplivala na naše vrednote, odločitve in vse, kar počnemo. Kako pa bodo tisti, ki verujejo v Jezusa in svojo vero kažejo z deli, nagrajeni?

V zadnjem delu Janeza 3:16 piše, kaj je Bog obljubil tistim, ki verjamejo v Jezusovo odkupno žrtev in živijo po Božjih merilih. Bog ne želi, da bi se ti zvesti pogubili, ampak da bi imeli večno življenje. Vendar pa vsi, ki imajo korist od tega, da je Bog človeštvu izkazal svojo ljubezen, ne bodo enako nagrajeni.

Jezus je eni skupini obljubil večno življenje v nebesih. Svojim zvestim učencem je jasno povedal, da jim bo tam pripravil prostor, da bodo lahko skupaj z njim kraljevali v nebeški slavi. (Janez 14:2, 3; Filipljanom 3:20, 21) Ti, ki bodo obujeni v življenje v nebesih, »bodo Božji in Kristusovi duhovniki in bodo kraljevali s Kristusom tisoč let«. (Razodetje 20:6)

Takšna čast bo izkazana samo omejenemu številu Kristusovih sledilcev. Jezus jih je takole imenoval: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče se je odločil, da vam dá kraljestvo.« (Luka 12:32) Koliko članov pa naj bi štela ta »mala čreda«? V Razodetju 14:1, 4 piše: »In sem videl, in glej: na [nebeški] gori Síon je stalo Jagnje [obujeni Jezus Kristus], z njim pa sto štiriinštirideset tisoč tistih, ki so imeli na čelu napisano njegovo ime in ime njegovega Očeta. [. . .] Ti so bili odkupljeni izmed človeštva kot prvina Bogu in Jagnjetu.« V primerjavi z milijardami ljudi, ki so kdaj živeli na zemlji, je 144.000 posameznikov res »mala čreda«. Omenili smo tudi, da bodo kraljevali. Nad kom pa?

Jezus je omenil še drugo skupino zvestih, ki bo imela korist od nebeškega Kraljestva. Njegove besede najdemo v Janezu 10:16, kjer piše: »Imam pa še druge ovce, ki niso iz te staje. Tudi te moram pripeljati in bodo poslušale moj glas ter bodo ena čreda pod enim pastirjem.« Te »ovce« se veselijo večnega življenja na zemlji – življenja,  kakršno je bilo namenjeno Adamu in Evi. Kako pa vemo, da jih čaka življenje na zemlji?

V Svetem pismu je večkrat omenjeno, da bo zemlja postala raj. Da bi se o tem prepričali, si preberite naslednje vrstice: Psalm 37:9–11; 46:8, 9; 72:7, 8, 16; Izaija 35:5, 6; 65:21–23; Matej 5:5; Janez 5:28, 29; Razodetje 21:4. V teh vrsticah je napovedan čas, ko ne bo več vojne, lakote, bolezni in smrti. Takrat si bodo dobri ljudje lahko sezidali hišo, obdelovali bodo svojo zemljo in vzgajali otroke v miroljubnem okolju. * Ali vas mika živeti v takšnem svetu? Prepričani smo, da se bodo te obljube kmalu izpolnile, saj imamo za to dobre razloge.

Če za trenutek razmislimo o vsem, kar je Bog že naredil za nas osebno in za človeštvo na splošno, nam postane jasno, da je naredil že veliko. Dal nam je življenje, razum, sorazmerno zdravje in vse, kar potrebujemo za preživetje. Poleg tega smo, kot smo spoznali iz Janeza 3:16, zaradi Božjega darila, Jezusove odkupne žrtve, lahko še bolj blagoslovljeni.

Večno življenje v miroljubnem in prijetnem okolju brez bolezni, vojne, lakote ali smrti bo človeštvu prav gotovo prineslo večno srečo in blagoslove. To, ali boste te blagoslove doživeli, je povsem odvisno od vas. Morda bi se sedaj morali vprašati: »Kaj pa jaz delam za Boga?«