Ko pomislim na svoje otroštvo, se spomnim srečnih dni, ki sem jih preživela v podeželski hiši na jugu Francije, kjer so živeli moji starši. Imela sem gugalnico, ki mi jo je naredil oče, in rada sem tekala po našem vrtu. Leta 1966 so nas obiskali Jehovove priče in se dolgo pogovarjali z mojim očetom. Le sedem mesecev kasneje se je trdno odločil postati Jehovova priča. Kmalu za tem je isto storila še mama in tako sem odraščala v ljubečem družinskem okolju.

Moje težave so se začele kmalu za tem, ko smo se vrnili v Španijo, od koder so moji starši. V rokah in gležnjih sem začela čutiti zbadajočo bolečino. Po dveh letih obiskovanja različnih zdravnikov smo našli priznanega revmatologa, ki je resno dejal: »Prepozno je.« Mama je začela jokati. V hladni sivi sobi so odmevali nenavadni izrazi, kot sta »kronična avtoimunska bolezen« in »juvenilni poliartritis«. * Kot desetletna deklica nisem prav veliko razumela, vseeno pa sem dojela, da novica ni ravno dobra.

Zdravnik je predlagal zdravljenje v otroškem sanatoriju. Ko sem prispela tja, mi je hladna zgradba vzela pogum. V njej je vladala stroga disciplina – nune so mi odstrigle lase in me oblekle v staromodno uniformo. »Le kako bom tukaj zdržala?« sem premišljevala vsa objokana.

Ker sta me starša vzgajala tako, da bi služila Jehovu, nisem hotela sodelovati pri katoliških obredih v sanatoriju. Nune so to težko sprejele. Jehova sem rotila, naj me ne zapusti, in kmalu sem začutila njegovo zaščito – počutila sem se, kakor da bi me ljubeč oče toplo in tesno objel.

Starša sta me lahko ob sobotah na kratko obiskala. V branje sta mi prinašala svetopisemske publikacije, da bi moja vera ostala močna. Otrokom ni bilo dovoljeno imeti lastnih knjig, toda nune so mi pustile, da jih imam, pa tudi Sveto pismo, ki sem ga brala vsak dan. Poleg tega sem se z drugimi dekleti pogovarjala o svojem upanju, da bom v prihodnosti večno živela v raju na zemlji, kjer ne bo  bolezni. (Razodetje 21:3, 4) Čeprav sem bila včasih žalostna in osamljena, sem bila vesela, da sta bila moja vera in zaupanje v Jehova vse močnejša.

Po dolgih šestih mesecih so me zdravniki poslali domov. Moje zdravstveno stanje se ni prav nič izboljšalo, toda bila sem srečna, da sem lahko spet s svojimi starši. Moji sklepi so postali še bolj deformirani, zaradi česar sem trpela še večje bolečine. Ko sem vstopila v najstniška leta, sem bila zelo šibka. Vseeno pa sem se pri 14 letih krstila, odločena, da bom po najboljših močeh služila svojemu nebeškemu Očetu. Vendar se mi je včasih zdelo, da me je razočaral. »Zakaj ravno jaz? Prosim, ozdravi me!« sem molila. »Ali ne vidiš, kako zelo trpim?«

Najstniška leta so bila zame zelo težavna. Sprijazniti sem se morala s tem, da ne bom nikoli zdrava. Nisem mogla, da se ne bi primerjala s svojimi prijatelji – bili so tako zdravi in polni življenja. Počutila sem se manjvredno in postala sem vase zaprta. Vendar pa so mi bili družina in prijatelji v oporo. Toplo mi postane pri srcu, ko pomislim na Alicio, ki je bila 20 let starejša od mene, a je postala moja prava prijateljica. Pomagala mi je, da se nisem več toliko osredinjala na svojo bolezen in da nisem preveč razmišljala o svojih problemih, temveč sem se raje zanimala za druge.

Pri osemnajstih se mi je zdravstveno stanje ponovno močno poslabšalo, tako da me je celo obiskovanje občinskih shodov povsem izčrpalo. Vendar pa sem ves svoj »prosti čas« izkoristila za to, da sem skrbno preučevala Sveto pismo. Jobova knjiga in Psalmi so mi pomagali razumeti, da Jehova trenutno skrbi za nas predvsem v duhovnem pogledu, in ne fizičnem. Pogoste molitve so me navdale z »močjo, ki presega običajno,« in z »Božjim mirom, ki presega vsako misel«. (2. Korinčanom 4:7; Filipljanom 4:6, 7)

Pri dvaindvajsetih sem se morala navaditi na življenje z invalidskim vozičkom. Bala sem se, da me drugi sploh ne bodo več opazili, da bodo videli le bolno žensko v invalidskem vozičku. Vseeno pa sem si z vozičkom pridobila nekaj neodvisnosti in tako je »prekletstvo« postalo blagoslov. Prijateljica Isabel mi je predlagala, naj si postavim za cilj, da bi en mesec skupaj z njo oznanjevala 60 ur.

Sprva se mi je njen predlog zdel smešen. Toda prosila sem Jehova za pomoč, in z njegovo pomočjo ter podporo družine in prijateljev mi je uspelo. Ta razgibani mesec je hitro minil, v tem času pa mi je tudi uspelo premagati strahove in zadrego. Tako zelo sem uživala, da sem se leta 1996 odločila postati redna pionirka – kar pomeni, da sem oznanjevanju vsak mesec namenila 90 ur. To je bila ena od najboljših odločitev v mojem življenju, saj sem se zaradi tega zbližala z Bogom in se celo fizično okrepila. Poleg tega sem lahko mnogim ljudem govorila o svoji veri in nekaterim pomagala postati Božji prijatelj.

Poleti leta 2001 sem doživela hudo prometno nesrečo, v kateri sem si zlomila obe nogi. Ko sem v bolnišnici ležala v neznosnih bolečinah, sem v mislih goreče molila: »Prosim Jehova, ne zapusti me!« In ravno takrat me je ženska, ki je ležala poleg mene, vprašala: »Ali ste Jehovova priča?« Ker nisem imela dovolj moči, da bi ji odgovorila, sem le prikimala. »Vas Priče poznam! Redno berem vaše revije,« je dejala. Te besede so me zelo potolažile. Celo v teh težavnih okoliščinah sem lahko slavila Jehova. To je bila zame izredna čast!

Ko sem si malo opomogla, sem se odločila, da bom drugim še več govorila o Jehovu, čeprav sem imela obe nogi v mavcu. Mama me je v vozičku vozila po bolnišničnem oddelku. Vsak dan sva obiskali nekaj pacientov, jih vprašali, kako so, in jim dali nekaj svetopisemskih publikacij. Obiski so me izčrpali, toda Jehova mi je dajal potrebno moč.

V zadnjih nekaj letih se mi bolečine v sklepih vse bolj stopnjujejo, za po vrhu pa mi je umrl oče, tako da je moja stiska še večja. Vseeno se še vedno  trudim biti pozitivna. Kako mi to uspe? Kadar je le mogoče, preživljam čas s prijatelji in sorodniki in to mi pomaga, da se ne osredinjam preveč na svoje težave. Ko pa sem sama, berem, preučujem Sveto pismo ali pa oznanjujem po telefonu.

Veselje iščem tudi v majhnih stvareh. Uživam, ko na primer na obrazu začutim pihljanje vetriča ali pa zavonjam prijeten vonj cvetlic. Takšne stvari me navdajajo s hvaležnostjo. Čudeže dela tudi smisel za humor. Nekega dne sva bili s prijateljico na oznanjevanju. Potem ko je nekaj časa potiskala moj voziček, se je za trenutek ustavila, da bi si naredila zapiske. Nenadoma je začel voziček brez nadzora drveti po klancu navzdol in na koncu sem se zaletela v parkiran avtomobil. Obe sva bili pretreseni, toda ko sva videli, da se ni zgodilo nič resnega, sva se iz srca nasmejali.

Veliko stvari ne morem početi. To so želje, ki sem jih dala na čakanje. Pogosto zaprem oči in odprem svoje »okno« v novi svet, ki ga je obljubil Bog. (2. Petrovo 3:13) Predstavljam si, da sem zdrava, da hodim okoli in zajemam življenje z veliko žlico. Pri srcu so mi besede kralja Davida: »Naj bo Jehova tvoje upanje, bodi pogumen in tvoje srce naj bo močno.« (Psalm 27:14) Čeprav je moje telo vedno bolj krhko, sem zaradi Jehova močna. Zato lahko z gotovostjo rečem, da je moja šibkost moja moč.