V času rimskega imperija so postali sužnji številni poraženci v vojnah, kot tudi posamezniki, ki so jih ugrabili. Ti ujetniki so bili prodani in običajno niso nikoli več videli svojega doma ali družine.

Mnogi sužnji so umrli od izmučenosti zaradi težaškega dela v rudnikih, bolje pa se je godilo tistim, ki so delali na kmetijah oziroma so opravljali gospodinjska dela. Nekateri sužnji so morali nositi železno ovratnico. Na njej ali na dodatnem obesku je pisalo, da človeka, ki pobeglega sužnja vrne njegovemu lastniku, čaka nagrada. Tistim, ki so večkrat skušali pobegniti, so lahko na čelo vžgali znamenje, ponavadi črko F za fugitivus (ubežnik).

Biblijska knjiga Filemonu poroča o tem, da je apostol Pavel poslal pobeglega sužnja Onezima nazaj k njegovemu lastniku Filemonu. Filemon je imel po zakonu pravico, da Onezima ostro kaznuje. Toda Pavel ga je prosil, naj iz ljubezni in na temelju njunega medsebojnega prijateljstva Onezima prijazno sprejme. (Filemonu 10, 11, 15–18)

Fenicija, ki je ležala nekako tam, kjer je današnji Libanon, je bila znana po tirski škrlatni barvi, ki je dobila ime po mestu Tir. Salomon, kralj starega Izraela, je okrasil svoj tempelj z »rdečkasto vijoličasto volno«, ki jo je dobil od nekega rokodelca iz Tira. (2. kroniška 2:13, 14)

Tirska škrlatna barva je bila najdragocenejša barva svojega časa, predvsem zaradi zahtevnosti njenega pridobivanja. Najprej so ribiči iz morja pobrali velike količine morskih polžev, imenovanih bodičasti volek *, saj je bilo za to, da bi pridobili barvo za eno samo oblačilo, potrebnih kar 12.000 teh polžev. Nato so jih potegnili iz lupine, da so prišli do žleze, v kateri je bila barva. Izdelovalci škrlatne barve so vsebino žleze zmešali s soljo in zmes za tri dni postavili ven na sonce. Nato so jo dali v pokrito posodo z morsko vodo in jo nekaj dni segrevali.

Feničani so s svojo trgovino in koloniziranjem več stoletij ohranjali tako prodajo kot proizvodnjo tirske škrlatne barve. O pridobivanju te barve pričajo najdbe s področja okoli Sredozemskega morja pa vse do Cadiza v Španiji.