Odraščal sem v Libanonu, v kraju Rmeich, ki leži ob meji z Izraelom. Takrat je v deželi divjala državljanska vojna. Še vedno imam živo pred očmi eksplozije kopenskih min in nedolžne žrtve brez rok in nog. Življenje je bilo težko, saj sta se povsod bohotila kriminal in nasilje.

Moja družina je pripadala Maronitski cerkvi, eni od Katoliških cerkva vzhodnega obreda. Oče je bil vedno zelo zaposlen, saj je moral preživljati družino, ki je štela 12 članov, vendar pa je mama poskrbela za to, da smo vsi drugi hodili v cerkev. Sčasoma sem dojel, da Cerkvi enako kakor družbi na splošno ne uspe pomagati ljudem, ki potrebujejo pomoč.

V najstniških letih me je začel zanimati kung fu. Imel sem naporne treninge. Izuril sem se v ročnih in nožnih udarcih ter rokovanju z različnim borilnim orožjem. Mislil sem si: »Vojne ne morem ustaviti, lahko pa vsaj skušam ustaviti nasilne ljudi.« Vsakič, ko sem videl, da se dva človeka pretepata, sem nemudoma posegel vmes. Bil sem vzkipljive narave in sem se hitro razjezil. Po vsem južnem Libanonu so se me bali, saj sem bíl svojo vojno proti krivici in nasilju.

Leta 1980 sem se pridružil kung fu klubu v Bejrutu. Na mesto so vsak dan padale bombe, granate in rakete, vendar sem kljub temu hodil na treninge. Moje življenje se je vrtelo zgolj okoli hrane, spanja in posnemanja življenjskega sloga Brucea Leeja, kitajsko-ameriškega igralca in prvaka v kung fuju. Posnemal sem njegovo pričesko, hojo in krike med izvajanjem kung fuja. Nikoli se nisem smejal.

Moj cilj je bil oditi na Kitajsko in se tam poklicno ukvarjati s kung fujem. Ko sem nekega večera med pripravami na odhod intenzivno treniral, sem slišal, da nekdo trka na vrata. Na obisk je prišel prijatelj z dvema Jehovovima pričevalcema.  Oblečen sem bil v črno kung fu oblačilo in pot je kar lil z mene. Rekel sem jim: »O Bibliji ne vem prav nič.« Niti sanjalo se mi ni, da je to prelomni trenutek v mojem življenju.

Jehovova pričevalca sta mi iz Svetega pisma pokazala, zakaj ljudem nikoli ne bo uspelo popolnoma odstraniti krivice in nasilja. Pojasnila sta mi, da je resničen vzrok teh problemov Satan Hudič. (Razodetje 12:12) Pričevalca sta s svojo mirnostjo in samozavestjo name naredila velik vtis. Zelo sem bil ganjen, ko sta mi povedala, da ima Bog ime. (Psalm 83:18) Poleg tega sta mi pokazala stavek iz 1. Timoteju 4:8, kjer piše: »Telesna vaja le malo koristi, vdanost Bogu pa je koristna za vse, saj obljublja življenje, sedanje in prihodnje.« Te besede so začele močno vplivati na moje življenje.

Na žalost sem s Pričevalcema izgubil stik, saj so jima člani moje družine rekli, naj se ne vračata več. Kljub temu sem se odločil, da ne bom več treniral kung fuja in da bom začel preučevati Sveto pismo. Čeprav mojim bratom to ni bilo všeč, sem se trdno odločil, da bom poiskal Jehovove priče in z njimi preučeval Sveto pismo.

S Pričami sem skušal priti v stik, a jih nisem našel. Medtem me je zelo užalostila nenadna smrt očeta, prizadele pa so me tudi druge družinske tragedije. Približno takrat sem začel delati v gradbenem podjetju in nekega dne me je sodelavec Adel ustavil ter me vprašal, zakaj sem videti tako žalosten. Začel je govoriti o svetopisemskem upanju, da bodo mrtvi obujeni v življenje. Ta ljubeči in prijazni Pričevalec je nato z menoj devet mesecev potrpežljivo preučeval Sveto pismo.

Med preučevanjem sem uvidel, da bom moral kar precej spremeniti svojo osebnost. To pa ni bilo lahko. Bil sem razdražljiv in sem se odzval na vsako izzivanje. To, kar sem spoznal iz Biblije, mi je pomagalo, da sem začel obvladovati svojo jezo in da se nisem več odzival impulzivno. V Mateju 5:44 najdemo na primer tale Jezusov nasvet: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo.« V Rimljanom 12:19 pa je zapisano opozorilo: »Ne maščujte se, [. . .] saj piše: ‚Maščevanje je moje, jaz bom povrnil, govori Jehova.‘« Te in še druge svetopisemske vrstice so mi pomagale, da sem si počasi pridobil notranji mir.

Moja družina je sprva nasprotovala temu, da preučujem z Jehovovimi pričami, vendar je Priče čez čas začela spoštovati. Pravzaprav se mi je eden od bratov celo pridružil pri čaščenju Jehova, mama pa je vse do svoje smrti pred drugimi zagovarjala najino verovanje.

Blagoslovljen sem tudi s čudovito in zvesto ženo Anito, s katero večino časa namenjava temu, da druge učiva o Bibliji. Od leta 2000 živiva v mestu Eskilstuna na Švedskem, kjer o Svetem pismu poučujeva arabsko govoreče ljudi.

Še vedno sočustvujem z ljudmi, ki trpijo zaradi nasilja. Toda ker sem spoznal pravi vzrok za nasilje in ker vem, da ga bo Bog kmalu odstranil, čutim pravo zadovoljstvo in mir. (Psalm 37:29)