Prvih nekaj let mojega življenja smo z družino živeli blizu Leipziga v Vzhodni Nemčiji, nedaleč proč od meje s Češko in Poljsko. Ko sem bil star šest let, je oče dobil službo v tujini – najprej v Braziliji in nato v Ekvadorju.

Pri štirinajstih sta me starša poslala v internat v Nemčijo. Ker sta bila daleč proč v Južni Ameriki, sem moral skrbeti sam zase. Zato sem postal zelo neodvisen. Prav malo mi je bilo mar, kako s svojim ravnanjem vplivam na druge.

Pri mojih sedemnajstih sta se starša vrnila v Nemčijo. Sprva sem živel pod njuno streho. Vendar se zaradi svoje neodvisne miselnosti nisem mogel več vživeti v družinsko okolje. Pri osemnajstih sem odšel od doma.

Bil sem vse bolj nemiren; iskal sem smisel življenja. Zatem ko sem preizkusil različne življenjske sloge in gibanja, sem sklenil, da je najboljše, da svoje življenje posvetim raziskovanju našega čudovitega planeta, preden ga človeštvo povsem uniči.

Iz Nemčije sem se z motorjem odpravil v Afriko. Vendar sem se moral kmalu vrniti v Evropo, ker sem moral dati popraviti motor. Kmalu zatem sem že bil na obali Portugalske. Odločil sem se, da ne bom več potoval z motorjem, ampak bom raje poiskal kakšno plavajoče prevozno sredstvo.

Pridružil sem se skupini mladih, ki so se pripravljali na to, da bodo odpluli čez Atlantik. Med njimi je bila tudi moja bodoča žena, Laurie. Najprej smo odpluli na Karibske otoke. Zatem smo se po bežnem postanku v Portoriku vrnili v Evropo. Z Laurie sva upala, da bova našla jadrnico, na kateri bova živela. Po treh kratkih mesecih iskanja ladje sva naletela na nepričakovano oviro – vpoklicali so me v nemško vojsko.

Petnajst mesecev sem preživel v nemški mornarici. Medtem sva se z Laurie poročila in se pripravljala na to, da bova začela znova potovati. Malo preden so me vpoklicali v vojsko, sva kupila lupino rešilnega čolna. Medtem ko sem bil  v vojski, sva ga počasi spreminjala v majhno jadrnico. Na njej sva nameravala živeti in raziskovati naš prelepi planet. V tem času – po vpoklicu v vojsko, a še preden je bil čoln nared za plovbo – sva prišla v stik z Jehovovimi pričami in začela preučevati Sveto pismo.

Sprva nisem uvidel, da bi moral v svojem življenju kar koli spremeniti. Z žensko, s katero sem živel, sem bil poročen in že prej sem nehal kaditi. (Efežanom 5:5) Glede najinih načrtov, da bova prepotovala svet, pa sem menil, da je prav gotovo hvalevreden cilj, če se človek odloči posvetiti svoje življenje opazovanju čudovitega Božjega stvarstva.

Vendar sem v bistvu moral marsikaj spremeniti – še posebej svojo osebnost. Ker sem bil izredno ošaben in neodvisen, sem bil strašno ponosen na lastne sposobnosti in dosežke. V življenju sem se osredinjal samo nase.

Nekoč sem bral Jezusov znameniti govor na gori. (Matej, poglavja 5–7) Sprva sem se spraševal, o kakšni sreči je Jezus tukaj govoril. Rekel je na primer, da so srečni tisti, ki so lačni in žejni. (Matej 5:6) Spraševal sem se, kako je lahko človek srečen zato, ker nekaj potrebuje. Z nadaljnjim preučevanjem sem doumel, da imamo vsi ljudje duhovne potrebe, vendar jih lahko zadovoljimo le, če ponižno priznamo, da jih imamo. Jezus se je glede tega takole izrazil: »Srečni tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb.« (Matej 5:3)

Potem ko sva z Laurie nekaj časa preučevala Sveto pismo v Nemčiji, sva se preselila v Francijo in kasneje v Italijo. Kamor koli sva šla, povsod sva našla Jehovove priče. Name so naredili velik vtis s tem, da so se imeli med seboj iskreno radi in da so bili enotni. Spoznal sem, da so Priče zares mednarodna bratovščina. (Janez 13:34, 35) Čez čas sva se z Laurie krstila in postala Jehovovi priči.

Po krstu sem se še naprej spreminjal. Z Laurie sva se odločila pluti vzdolž afriške obale in nato čez Atlantski ocean do Združenih držav. Tam, na odprtem morju – samo midva na majcenem čolnu, obkrožena s kilometri in kilometri morja – sem dojel, kako nepomemben sem v primerjavi z našim veličastnim Stvarnikom. Ker sem imel časa na pretek (sredi oceana človek nima kaj dosti početi), sem se posvetil branju Svetega pisma. Še posebej so se me dotaknile pripovedi o Jezusovem življenju na zemlji. Jezus je bil popoln človek s sposobnostmi, ki si jih ne moremo niti zamisliti, vendar ni nikoli usmerjal pozornosti nase. Njegovo življenje se ni vrtelo okoli njega, temveč okoli njegovega nebeškega Očeta.

Ko sem premišljeval o Jezusovem zgledu, sem uvidel, da moram nameniti Božjemu kraljestvu osrednje mesto v svojem življenju, namesto da je to zgolj ena od stvari, ki se jim rad posvečam. (Matej 6:33) Ko sva z Laurie končno dosegla kopno Združenih držav, sva se odločila, da se bova ustalila in se osredinila na čaščenje Boga.

Moj nekdanji, egocentrični življenjski slog me je navdajal z dobršno mero negotovosti. Sedaj pa sem našel vir zanesljive modrosti, ki me vodi v življenju. (Izaija 48:17, 18) Poleg tega ima moje življenje smisel, ki ga prej ni imelo: častim Boga in pomagam drugim, da ga spoznajo.

Odkar z Laurie upoštevava svetopisemska načela, je najin zakon precej trdnejši. Blagoslovljena sva tudi s čudovito hčerko, ki sva jo vzgojila tako, da pozna in ljubi Jehova.

Naše življenje ni vedno plulo skozi mirne vode. Toda odločeni smo, da Jehovu ne bomo nikoli nehali služiti oziroma mu zaupati, in prepričani, da nam bo pri tem vselej pomagal. (Pregovori 3:5, 6)