JOŽEF je vdihnil topel gost zrak in v njem zaznal vonj lotosovih cvetov in drugih vodnih rastlin. Bil je v karavani trgovcev, ki je zdaj potovala čez prostrano nižino Nilove delte. Zamislite si četico mož, ki vodijo svoje kamele ob reki do naslednjega egipčanskega mesta. Občasno uzrejo čapljo, ki brodi po vodi, ali pa ibisa v letu. Jožef je zopet premišljeval o svojem domu, o Hebronu, ki leži na vetrovnem višavju, stotine kilometrov stran; sedaj ga je obkrožal popolnoma drugačen svet.

Predstavljajte si opice, ki v vrhovih dateljnovih palm in figovih dreves žlobudrajo in vreščijo. Jožefu je bil jezik ljudi, ki so jih srečali ob poti, komaj kaj bolj razumljiv. Verjetno je skušal razumeti čim več besed in fraz ter se ob tem gotovo učil. Kolikor je vedel, naj ne bi nikoli več videl svojega doma.

Jožef je bil tako rekoč še najstnik, star 17 ali 18 let, pa se je že moral spoprijeti z izzivi, ki bi se jih malce ustrašil prenekateri odrasel človek. Bil je očetov ljubljenec, zato so bili njegovi lastni bratje polni ljubosumja in tik pred tem, da ga umorijo. Toda na koncu so se raje odločili, da ga prodajo trgovcem. (1. Mojzesova 37:2, 5, 18–28) Ti so zdaj po več tednih potovanja v srcu čutili vse večje veselje, saj so se približevali veliki egiptovski metropoli, v kateri so nameravali veliko zaslužiti s prodajo Jožefa in dragocenega blaga, ki so ga imeli s seboj. Kaj je Jožefu pomagalo, da ni dovolil obupu, da bi pognal korenine v njegovem srcu in ga zlomil? In kako lahko mi danes poskrbimo, da nam izzivi in ovire v življenju ne bi uničili vere? Od Jožefa se lahko marsikaj naučimo.

»Jožefa so torej pripeljali v Egipt in eden od faraonovih dvorjanov, poveljnik telesne straže Egipčan Potifár, ga je kupil od Izmaelcev, ki so ga tja privedli.« (1. Mojzesova 39:1) Iz teh nekaj besed, napisanih v Svetem pismu, si lahko predstavljamo ponižanje, ki ga je mladi Jožef doživel, ko so ga znova prodali. Bil je navadna lastnina! V mislih si ga lahko narišemo, kako sledi svojemu novemu gospodarju, egipčanskemu dvorjanu, po mestnih ulicah, polnih vrveža in bazarjev, v svoj novi dom.

Dom?! To je bilo neskončno daleč od tega, čemur bi Jožef rekel dom. Jožef je odraščal v nomadski družini, ki je prebivala v šotorih in se pogosto selila ter skrbela za svoje črede ovc. Tukaj pa so tako bogati Egipčani, kakor je bil Potifar, živeli v estetsko oblikovanih hišah živahnih barv. Arheologi pravijo, da so starodavni Egipčani ljubili bujne obzidane vrtove, v katerih so bila senčna drevesa in idilični umetni ribniki za gojenje papirjevca, lotosa in drugih vodnih rastlin. Nekatere hiše so stale v mirnem zavetju vrtov. Poleg verand, na katerih je človek lahko užival v prijetnem vetriču, so imele visoke odprtine za prezračevanje, številne sobe, veliko jedilnico in prostore za služinčad.

Ali je bil Jožef popolnoma prevzet nad takšnim razkošjem? Ni videti. Verjetno je še najbolj od vsega občutil osamljenost. Jezik ter oblačenje in urejanje Egipčanov so mu bili tuji, še bolj pa njihova religija. Egipčani so častili toliko bogov, da se ti zvrti v glavi, se ukvarjali z okultizmom in magijo  ter bili bolestno obsedeni s smrtjo in življenjem po smrti. Vendar je Jožefa nekaj reševalo pred tem, da bi se pod težo osamljenosti zlomil. V svetopisemskem poročilu piše: »Z Jožefom je bil Jehova.« (1. Mojzesova 39:2) Jožef je v molitvah k svojemu Bogu gotovo izlival srce. Sveto pismo pravi: »Jehova je blizu vsem, ki ga kličejo.« (Psalm 145:18) Kako še se je Jožef zbliževal z Bogom?

Mladenič se ni vdal obupu, ampak se je po najboljših močeh osredinil na svoje delo. S tem je dal Jehovu veliko priložnosti, da ga blagoslovi. In tako si je kmalu pridobil naklonjenost svojega novega gospodarja. Potifar je opazil, da Jehova, Bog ljudstva, ki mu je Jožef pripadal, njegovega mladega služabnika blagoslavlja. In takšni blagoslovi so nedvomno prinesli še večjo blaginjo hiši tega Egipčana. Jožefa je njegov gospodar vedno bolj spoštoval in temu sposobnemu mladeniču na koncu v oskrbo zaupal vse, kar je imel. (1. Mojzesova 39:3–6)

Jožef je nepogrešljiv zgled za mlade v našem času, ki želijo služiti Jehovu. Mladi se na primer v šoli morda včasih znajdejo v zanje nenavadnem in tujem okolju, v katerem jih obkrožajo ljudje, ki se navdušujejo nad okultizmom in so ujeti v mračen, brezupen pogled na življenje. Če ste tudi sami v takšnih okoliščinah, imejte v mislih, da se Jehova ne spreminja. (Jakob 1:17) Še vedno stoji ob strani vsem, ki so mu zvesti in vdani ter se trudijo, da bi mu ugajali. In tako kakor Jehova njih bogato blagoslavlja, bo blagoslavljal tudi vas.

Pripoved nam nadalje pove, da je Jožef napredoval k zrelosti. Iz mladeniča se je prelevil v moža, ki je bil po vrhu še »lepe postave in lepega videza«. Te besede namigujejo, da se je na obzorju risala nevarnost, saj fizična lepota pogosto prinese neželeno in neprimerno pozornost.

Jožef je cenil zvestobo, Potifarjeva žena pa ne. V Svetem pismu piše: »V Jožefa [se je] zagledala gospodarjeva žena in mu govorila: ‚Lezi z menoj.‘« (1. Mojzesova 39:7) Ali je bil Jožef v skušnjavi, da bi se vdal drznemu zapeljevanju te ženske, ki ni bila Jehovova častilka? Sveto pismo nam ne daje nobenega razloga za sklepanje, da Jožef ni bil dovzeten za želje in vzgibe, ki so značilni za mlade, ali da razvajena žena bogatega in vplivnega dvorjana ni bila privlačna. Ali se je Jožef sam pri sebi opravičeval, češ saj gospodar ne bo nikoli ničesar izvedel? Ali ga je mamila misel na gmotne koristi, ki bi jih od takšnega razmerja lahko imel?

V resnici ne moremo vedeti, o čem vse je Jožef razmišljal. Lahko pa razberemo, kaj je imel v  srcu. To nam pove njegov odgovor: »Moj gospodar je vse, kar ima, dal meni v oskrbo, zato mu ni treba skrbeti za nič v tej hiši. Nihče v tej hiši ni večji od mene in ničesar mi ni odrekel razen tebe, ker si njegova žena. Kako bi torej mogel storiti takšno hudo dejanje in grešiti proti samemu Bogu?« (1. Mojzesova 39:8, 9) Predstavljajte si mladeniča, ki te besede pove z največjo iskrenostjo. Neprijetno mu je že samo pomisliti na dejanje, h kateremu ga ta ženska skuša navesti. Zakaj?

Jožef je rekel, da mu njegov gospodar zaupa. Potifar ga je postavil nad vso hišo in mu ni odrekel ničesar razen svoje žene. Le kako bi lahko Jožef izdal takšno zaupanje? Misel, da bi storil kaj takega, je bila zanj popolnoma nesprejemljiva. Še bolj nesprejemljiva pa mu je bila misel, da bi grešil proti lastnemu Bogu Jehovu, kar bi s svojim dejanjem dejansko storil. Jožef se je o tem, kako Bog gleda na zvestobo v zakonu, veliko naučil od svojih staršev. Jehova je sklenil prvo zakonsko zvezo in jasno povedal, kako gleda nanjo. Moški in ženska bi se morala držati drug drugega in biti »eno telo«. (1. Mojzesova 2:24) Ljudje, ki so skušali razdreti to zvezo, so tvegali, da si nakopljejo Božjo jezo. Tiste, ki so na primer želeli onečastiti Abrahamovo ženo, ki je bila Jožefova prababica, in Izakovo ženo, ki je bila Jožefova babica, je skoraj doletela nesreča. (1. Mojzesova 20:1–3; 26:7–11) Jožef se je iz tega nekaj naučil in je skladno s tem nameraval tudi živeti.

Potifarjeva žena ni bila prav nič zadovoljna s tem, kar je slišala. Samo pomislite, suženj, torej človek z nižjim statusom, jo zavrne in njeno ponudbo celo označi za »hudo dejanje«! Pa vendar je vztrajala. Morda sta bila prizadeta njen ego in ponos, zaradi česar je bila odločena spremeniti Jožefov ne v da. S tem je pokazala enakega duha kakor Satan, ko je preizkušal Jezusa. Tudi Satanovi poizkusi so se izjalovili, toda namesto da bi odnehal, je samo čakal »do drugega prikladnega časa«. (Luka 4:13) Zato morajo zvesti ljudje biti odločni in neomajni. Takšen je bil Jožef. Čeprav je Potifarjeva žena nanj pritiskala »dan za dnem«, ni spremenil svojega mišljenja. O tem beremo: »On ni nikoli privolil.« (1. Mojzesova 39:10) Toda Potifarjeva žena je bila neustavljiva zapeljivka.

Izbrala je trenutek, ko ni bilo nobenega služabnika v hiši. Vedela je, da bo Jožef moral priti v hišo, da opravi svoje delo. In ko je prišel, je sprožila svojo past. Zgrabila ga je za oblačilo in še zadnjič zahtevala: »Lezi z menoj!« Jožef je nemudoma ukrepal. Skušal se je iztrgati iz njenega objema in jo odrival stran, vendar ga je močno držala za oblačilo. Nazadnje se ji je le izvil, toda obleka je ostala v njenih rokah. Nato pa je zbežal! (1. Mojzesova 39:11, 12)

Ob tem se lahko spomnimo na navdihnjeni nasvet apostola Pavla: »Bežite pred nečistovanjem!« (1. Korinčanom 6:18) Jožef je zares izjemen zgled za vse prave kristjane! V življenju moramo morda kdaj biti v stiku z ljudmi, ki se ne menijo za Božje moralne zakone, vendar to še ne pomeni, da moramo popustiti njihovemu slabemu vplivu. Moramo se umakniti, pa naj nas to stane, kolikor hoče.

V Jožefovem primeru je bila cena visoka. Potifarjeva žena se je hotela maščevati. Takoj je začela vpiti in tako v hišo priklicala druge služabnike. Trdila je, da jo je Jožef skušal posiliti in je nato, ko je začela vpiti, pobegnil. Njegovo obleko je obdržala kot obremenilni dokaz in čakala, da se vrne mož. Ko je Potifar prišel domov, mu je povedala isto laž ter namigovala, da je vsega kriv on, ker je tega tujca pripeljal v njuno hišo. Kako se je Potifar na to odzval? V pripovedi beremo, da se je »silno razjezil«. Jožefa je prijel in ga dal zapreti v ječo. (1. Mojzesova 39:13–20)

Ne vemo prav dosti o tem, kakšne zapore so takrat imeli Egipčani. Arheologi so odkrili ruševine teh zgradb – podobne so bile velikim trdnjavam z nadzemnimi in podzemnimi zaporniškimi celicami. Jožef je svojo zaporniško celico kasneje opisal z besedo, ki dobesedno pomeni »jetniška jama«, kar nakazuje, da je bil to beden prostor brez svetlobe. (1. Mojzesova 40:15) Iz knjige Psalmov izvemo, da so poskrbeli, da je bilo Jožefu še bolj mučno: »V spone so mu vklenili noge, nadeli so mu železen ovratnik.« (Psalm 105:17, 18, Jubilejni  prevod) Egipčani so zapornike včasih dali v spone tako, da so imeli roke vklenjene za hrbtom v višini komolcev, drugim zapornikom pa so na vrat nadeli železen ovratnik. Jožef je moral res zelo trpeti, ko so z njim tako grdo ravnali, pa čeprav si tega ni z ničimer zaslužil!

To pa še ni vse, saj ta nadloga ni bila le bežna. V pripovedi je za Jožefa rečeno: »Ostal je v ječi.« Na tem groznem kraju je bil več let! * Poleg tega Jožef ni vedel, ali bo sploh kdaj izpuščen. Prvih nekaj strašnih dni se je zavleklo v tedne in nato v mesece. Kako mu je uspelo, da ni zapadel v brezup in malodušje?

Poročilo nam da spodbuden odgovor: »Jehova je bil še naprej z Jožefom. Do njega je bil iz srca dobrotljiv.« (1. Mojzesova 39:21) Nobeni zaporniški zidovi, spone ali temne zaporniške jame ne morejo Jehovu, ki je zvest in vdan, preprečiti, da bi svojim služabnikom izkazoval ljubezen. (Rimljanom 8:38, 39) Brez težav si lahko zamislimo Jožefa, kako v molitvi izliva bolečino svojemu dragemu nebeškemu Očetu in ga nato prevzameta notranji mir in spokojnost, ki ju lahko da samo »Bog vse tolažbe«. (2. Korinčanom 1:3, 4; Filipljanom 4:6, 7) Kaj še je Jehova naredil za Jožefa? Beremo, da ga je Bog blagoslovil s tem, »da si je pridobil naklonjenost načelnika ječe«.

Očitno je bilo zapornikom naloženo delo, in tako je Jožef zopet dal Jehovu priložnost, da ga blagoslovi. Pri delu je bil zagnan in se je pri vsaki nalogi, ki jo je dobil, potrudil, kolikor je le mogel, ostalo pa je prepustil v Jehovove roke. Jožef si je z Jehovovim blagoslovom pridobil enako zaupanje in spoštovanje, kakršno je imel v Potifarjevi hiši. V Svetem pismu piše: »Tako je načelnik ječe Jožefu izročil vse jetnike, ki so bili v ječi. On je bil tisti, ki je poskrbel, da so opravili vse, kar je bilo treba. Načelniku ječe ni bilo treba skrbeti za prav nobeno stvar, ki je bila v njegovi oskrbi, saj je bil z Jožefom Jehova. Jehova je Jožefu pri vsem, česar se je lotil, naklonil uspeh.« (1. Mojzesova 39:22, 23) Za Jožefa je bila prava tolažba vedeti, da zanj skrbi Jehova!

V življenju morda doživimo neljube in neprijetne zgode in nezgode ali celo hude krivice, vendar se iz vere, ki jo je imel Jožef, lahko nekaj naučimo. Če se k Jehovu obračamo v molitvah in tako z njim ohranjamo tesen stik, če zvesto upoštevamo njegove zapovedi in če marljivo delamo to, kar je prav v njegovih očeh, mu damo priložnost, da nas blagoslovi. Za Jožefa pa je Jehova pripravil še večje blagoslove, kot bomo to videli v prihodnjih člankih.