»Bog Jehova je torej vzel človeka in ga naselil v edenskem vrtu, da bi vrt obdeloval in zanj skrbel. Bog Jehova pa je človeku tudi zapovedal: ‚Od vsakega drevesa v vrtu lahko ješ do sitega. Toda z drevesa spoznanja dobrega in slabega ne smeš jesti, kajti tistega dne, ko bi jedel z njega, boš zagotovo umrl.‘« (1. Mojzesova 2:15–17)

Bog je prvega človeka, Adama, postavil v edenski vrt. Ta vrt je bil zemeljski raj, poln divjih živali in čudovitih rastlin. Tam so bila tudi rodovitna drevesa, od katerih je lahko Adam po mili volji jedel. Toda Bog Jehova je Adamu jasno rekel, da ne sme jesti z določenega drevesa. Posvaril ga je, da bo umrl, če bo jedel.

Ali je Adam razumel to prepoved? Vedel je, kaj je smrt; videl je namreč, da so živali umrle. Če bi bil Adam ustvarjen za to, da bi sčasoma umrl, bi Božje svarilo kaj malo pomenilo. Toda Adam se je zavedal: če bo ubogal Boga in ne bo jedel z drevesa, bo večno živel in ne bo umrl.

Nekateri verjamejo, da je drevo simboliziralo spolne odnose, toda to ne more biti res. Jehova je navsezadnje želel, da sta Adam in njegova žena Eva »rodovitna in se namnožita« ter da »napolnita zemljo in si jo podredita«. (1. Mojzesova 1:28) Prepoved se je nanašala na dobesedno drevo. Jehova je to drevo poimenoval »drevo spoznanja dobrega in slabega«, ker je predstavljalo njegovo pravico, da odloča, kaj je za ljudi dobro oziroma kaj slabo. Če Adam ne bi jedel sadeža s tega drevesa, bi pokazal poslušnost. In ne samo to. Pokazal bi tudi, da je hvaležen Tistemu, ki ga je ustvaril in zelo bogato blagoslovil.

»Adamu pa je [Bog] rekel: ‚Ker si [. . .] jedel od drevesa, glede katerega sem ti zapovedal »Ne smeš jesti od njega«, [. . .] [boš] v potu svojega obraza [. . .] jedel kruh, dokler se ne boš povrnil v zemljo, saj si bil vzet iz nje. Prah si namreč in v prah se boš povrnil.‘« (1. Mojzesova 3:17, 19)

Adam je jedel od prepovedanega drevesa. To dejanje, s katerim je pokazal neposlušnost, je bilo nekaj zelo resnega. Šlo je za upor, očitno preziranje vsega dobrega, kar je Jehova naredil zanj. Adam je, s tem da je jedel sadež, zavrnil Jehova in izbral neodvisnost, kar je vodilo do katastrofalnih posledic.

Na koncu je Adam umrl, ravno tako kot je Jehova napovedal. Bog je Adamu rekel, da se bo »povrnil v zemljo«, ker je bil izoblikovan »iz zemeljskega prahu«. Adam ni živel naprej v neki drugi obliki ali pa na nekem drugem svetu. Ko je umrl, ni bilo v njem nič življenja, kakor ga ni bilo v prahu, iz katerega je bil izoblikovan. (1. Mojzesova 2:7; Pridigar 9:5, 10)

»Po enem človeku je na svet prišel greh in po grehu smrt; tako se je smrt razširila na vse ljudi, ker so vsi grešili.« (Rimljanom 5:12)

Adamova neposlušnost, oziroma greh, je imela daljnosežne posledice. Ko je Adam grešil, ni zapravil običajnega življenja, dolgega 70 ali 80 let, ampak življenje, ki bi lahko trajalo večno. Poleg tega je zaradi greha izgubil popolnost in tako je vsem svojim potomcem lahko predal samo nepopolnost.

Vsi smo Adamovi potomci. Od njega, in ne po lastni izbiri, smo podedovali nepopolno telo, ki nas navaja na greh in je umrljivo. Pavel je dobro opisal naše žalostno stanje. Zapisal je: »Jaz pa sem mesen, prodan grehu. O jaz nesrečnik! Kdo me bo rešil iz telesa, podvrženega tej smrti?« Na svoje vprašanje je nato odgovoril: »Bogu naj gre hvala po Jezusu Kristusu, našem Gospodu!« (Rimljanom 7:14, 24, 25)

»Oče [je] odposlal svojega Sina za rešitelja sveta.« (1. Janezovo 4:14)

Bog Jehova je pripravil sredstvo, po katerem bodo odpravljeni učinki greha, ljudje pa bomo rešeni pred kaznijo večne smrti. Kako? Iz nebes je poslal svojega ljubljenega Sina, da se je rodil kot popoln človek, kakršen je bil Adam. Toda v nasprotju z Adamom se Jezus »ni z ničimer pregrešil«. (1. Petrovo 2:22) Ker je bil popoln, zanj ni veljala smrtna kazen in bi lahko živel večno kot popoln človek.

Toda Jehova je dovolil, da so Jezusa njegovi sovražniki ubili. Čez tri dni je bil obujen v življenje kot duhovno bitje, tako da se je lahko kasneje vrnil v nebesa. Tam je Bogu predložil vrednost svojega popolnega človeškega življenja, zato da bi lahko odkupil to, kar je Adam zapravil zase in za svoje potomce. Jehova je to žrtev sprejel in tako tistim, ki verujejo v Jezusa, omogočil, da prejmejo večno življenje. (Rimljanom 3:23, 24; 1. Janezovo 2:2)

Jezus je torej pridobil nazaj to, kar je Adam zapravil. Za nas je pretrpel smrt, da bi lahko večno živeli. Sveto pismo pravi: »Jezus [. . .] je pretrpel smrt, [. . .] da bi po Božji nezasluženi dobrotljivosti okusil smrt za vsakega človeka.« (Hebrejcem 2:9)

Ta priprava nam veliko pove o Jehovu. Zaradi njegovih visokih meril za pravico je bilo za nepopolne ljudi nemogoče, da bi se sami odkupili. Toda iz ljubezni in usmiljenja se je odločil zadostiti lastnim zahtevam, kar ga je zelo veliko stalo: za to, da bi priskrbel odkupnino, je dal lastnega Sina. (Rimljanom 5:6–8)

»Kristus je bil obujen od mrtvih, prvina tistih, ki so zaspali v smrt. Ker je namreč smrt prišla po človeku, je po človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli.« (1. Korinčanom 15:20–22)

Nobenega dvoma ni, da je Jezus res živel in umrl. Kakšne dokaze pa imamo za to, da je bil obujen od mrtvih? Eden najmočnejših dokazov je dejstvo, da se je obujeni Jezus prikazoval številnim ljudem ob različnih priložnostih in na različnih krajih. Nekoč se je prikazal več kot 500 ljudem. O tem je pisal apostol Pavel v svojem pismu Korinčanom. Omenil je, da je nekaj teh prič še živih, kar je pomenilo, da so lahko pričale o tem, kar so videle in slišale. (1. Korinčanom 15:3–8)

Pomembno je omeniti, da je Pavel, s tem ko je pisal, da je Kristus »prvina« obujenih, nakazal, da bodo kasneje tudi drugi obujeni. Sam Jezus je rekel, da bo prišel čas, ko »bodo vsi, ki so v grobovih, [. . .] prišli ven«. (Janez 5:28, 29)

»Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil pokončan nihče, ki veruje vanj, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3:16)

Na prvih straneh Svetega pisma piše o času, ko je na svet prišla smrt in je bil raj izgubljen. Na zadnjih straneh pa beremo o času, ko bo smrt uničena in bo Bog obnovil raj na Zemlji. Ljudem bo takrat omogočeno srečno in izpolnjeno življenje, ki se ne bo nikoli končalo. V Razodetju 21:4 piše: »Smrti ne bo več.« V peti vrstici pa je še poudarjena zanesljivost te obljube, saj tam pravi: »Te besede so zanesljive in resnične.« Jehova je povsem zmožen izpolniti to, kar obljubi.

Ali verjamete, da so te besede »zanesljive in resnične«? Spoznajte torej več o Jezusu Kristusu in verujte vanj. Če boste tako ravnali, si boste pridobili Jehovovo naklonjenost. Že sedaj boste deležni njegovih bogatih blagoslovov. Pridobili pa si boste tudi upanje na večno življenje v zemeljskem raju, kjer »smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več«.